Z. Štrubelj, Družina: Kako dolgo še?

Cerkev na Slovenskem v pričakovanju novih škofov

Že kar dolgo pričakujemo imenovanje novih dveh škofov v Ljubljani in v Mariboru, konec julija se bo izteklo eno leto. Zaskrbljeno se ob tem sprašujemo, kako to, da se nikamor ne premakne, saj gre za dve slovenski nadškofiji. Je res prav in potrebno, da je večina slovenskih vernikov toliko časa pod začasno pastirsko in upravno palico? Vse to sproža neljuba ugibanja in neprijetne zaplete tako znotraj kot tudi zunaj Cerkve na Slovenskem.

Kaj privede do razmeroma hitrega imenovanja in kaj povzroča daljše, ponavadi moreče zavlačevanje? Sam sem še pod vtisom dogajanja na 99. katoliškem shodu, ki je bil od 28. maja do 1. junija 2014 v Regensburgu, v Nemčiji. Na začetku shoda so mediji objavili, da je bil za naslednika nadškofa Roberta Zollitscha, ki je dopolnil 75 let in je po cerkvenem pravu zaprosil za upokojitev, že čez nekaj mesecev imenovan novi nadškof v nadškofiji Freiburg, 52-letni Stefan Burger. Prava posebnost shoda je postal najmlajši škof v Nemški škofovski konferenci, 48-letni Stefan Oster, bivši salezijanski profesor dogmatike na teološko-pedagoški šoli v Benediktbeurnu na Bavarskem. Za škofa je bil imenovan po enoinpolletnem obdobju izpraznjenega škofijskega sedeža v škofiji Passau. V prvem primeru le osem mesecev, v drugem eno leto in pol, kar nakazuje na to, da je postopek imenovanja novih škofov v Sloveniji pravzaprav še v normalnih časovnih rokih. Stefan Burger je bil dvanajst let uspešen pastoralni delavec na župniji, veliko je delal tudi z mladimi. Prav tako odprt za ljudi je novi škof v Passauu, Stefan Oster, še posebej za mlade. Takih izbir bi bili v Sloveniji posebej veseli. Katoliški Cerkvi v Nemčiji je bilo s tem izkazano zaupanje, bila je nagrajena z novo pastoralno, Frančiškovo vizijo.

Česa podobnega ne moremo trditi o položaju dveh izpraznjenih nadškofijskih mest, v Ljubljani in Mariboru. Čuden splet gospodarskih in cerkvenih okoliščin nam je na boleč način vzel dva (zame prepričljivo) odlična pastirja in ju porinil daleč na obrobje občestva Cerkve na Slovenskem. Žrtev, ki sta jo dostojanstveno vzela nase oba odstavljena nadškofa, bi bila lahko v očeh odgovornih in vplivnih posrednikov, apostolskega nuncija in Kongregacije za imenovanje škofov v Rimu, vsaj toliko vredna, da bi boleč in moreč položaj v majhni Cerkvi na Slovenskem rešili s premišljenim, modrim pastoralnim in čim hitrejšim imenovanjem, tako kot se je to pred kratkim zgodilo v Nemčiji. Če ne, imamo lahko res občutek, da smo nepomembni, potisnjeni nekam na rob, za predolgo obdobje oropani apostolske pravice do svojih pastirjev.

Več lahko preberete v Družini.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.