Z. Štrubelj, Družina: Kako dolgo še?

4

Cerkev na Slovenskem v pričakovanju novih škofov

Že kar dolgo pričakujemo imenovanje novih dveh škofov v Ljubljani in v Mariboru, konec julija se bo izteklo eno leto. Zaskrbljeno se ob tem sprašujemo, kako to, da se nikamor ne premakne, saj gre za dve slovenski nadškofiji. Je res prav in potrebno, da je večina slovenskih vernikov toliko časa pod začasno pastirsko in upravno palico? Vse to sproža neljuba ugibanja in neprijetne zaplete tako znotraj kot tudi zunaj Cerkve na Slovenskem.

Kaj privede do razmeroma hitrega imenovanja in kaj povzroča daljše, ponavadi moreče zavlačevanje? Sam sem še pod vtisom dogajanja na 99. katoliškem shodu, ki je bil od 28. maja do 1. junija 2014 v Regensburgu, v Nemčiji. Na začetku shoda so mediji objavili, da je bil za naslednika nadškofa Roberta Zollitscha, ki je dopolnil 75 let in je po cerkvenem pravu zaprosil za upokojitev, že čez nekaj mesecev imenovan novi nadškof v nadškofiji Freiburg, 52-letni Stefan Burger. Prava posebnost shoda je postal najmlajši škof v Nemški škofovski konferenci, 48-letni Stefan Oster, bivši salezijanski profesor dogmatike na teološko-pedagoški šoli v Benediktbeurnu na Bavarskem. Za škofa je bil imenovan po enoinpolletnem obdobju izpraznjenega škofijskega sedeža v škofiji Passau. V prvem primeru le osem mesecev, v drugem eno leto in pol, kar nakazuje na to, da je postopek imenovanja novih škofov v Sloveniji pravzaprav še v normalnih časovnih rokih. Stefan Burger je bil dvanajst let uspešen pastoralni delavec na župniji, veliko je delal tudi z mladimi. Prav tako odprt za ljudi je novi škof v Passauu, Stefan Oster, še posebej za mlade. Takih izbir bi bili v Sloveniji posebej veseli. Katoliški Cerkvi v Nemčiji je bilo s tem izkazano zaupanje, bila je nagrajena z novo pastoralno, Frančiškovo vizijo.

Česa podobnega ne moremo trditi o položaju dveh izpraznjenih nadškofijskih mest, v Ljubljani in Mariboru. Čuden splet gospodarskih in cerkvenih okoliščin nam je na boleč način vzel dva (zame prepričljivo) odlična pastirja in ju porinil daleč na obrobje občestva Cerkve na Slovenskem. Žrtev, ki sta jo dostojanstveno vzela nase oba odstavljena nadškofa, bi bila lahko v očeh odgovornih in vplivnih posrednikov, apostolskega nuncija in Kongregacije za imenovanje škofov v Rimu, vsaj toliko vredna, da bi boleč in moreč položaj v majhni Cerkvi na Slovenskem rešili s premišljenim, modrim pastoralnim in čim hitrejšim imenovanjem, tako kot se je to pred kratkim zgodilo v Nemčiji. Če ne, imamo lahko res občutek, da smo nepomembni, potisnjeni nekam na rob, za predolgo obdobje oropani apostolske pravice do svojih pastirjev.

Več lahko preberete v Družini.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


4 KOMENTARJI

  1. Če slovenska Cerkev molči. Kako naj papež imenuje škofe, če noben ne črhne nobene. Verniki živimo v molku pastirjev. Cerkvena gospoda se je izločila iz javnega življenja. Edini stik gre prek PR službe. Družbena klima je sovražna, se strinjam, ampak to ni razlog za umik. Tudi ta mariborska afera je posledica tega umika, ki pravzaprav traja vse od škofa Vovka dalje, oz. od revolucije dalje.

  2. Ne morem razumeti tega, da je bil uvid potrebe po hitri zamenjavi dveh škofov tako sila preprost, njuno nadomestilo pa tako strašansko zamotano in dolgotrajno ?

  3. Bojim se da je to dosti lažje razumeti, kot se zdi. Glede nadomestila pa, gledam TV, tudi berem časopise, a je kakšna beseda od kod prišla? Nič, molk. Škofa se sliši še preden škof postane. Če pa bo imenovan takole po sili molka, bomo dobili nekoga po kazni.

  4. Spoštovani!
    Že nekaj časa spremljam razpravo o imenovanju novih nadškofov. Vsi sprašujejo ali sprašujete, kdaj bo Vatikan, Sveti sedež imenoval nova nadškofa. Imam pregrešen občutek, da nekdo v slovenski Cerkvi noče videti ali pa deluje slovenska Cerkev skladno s tistim, kar je p. Marko Rupnik dejal, da ga parafraziram, da se je v čoln slovenske Cerkve nateklo preveč tistega, kar je bilo zunaj, se pravi tistega, kar očitamo drugim in polpretekli zgodovini – realsocializma. Vse prevečkrat imam občutek, da se papeža in sveti sedež vrednoti kot CK RKC in papeža kot generalnega sekretarja, ki bo po sklepu nekega enoumja nekaj dejal, o nečem odločil itd.
    Vprašanje bi bilo potrebno postaviti drugače, kaj naj slovenska Cerkev stori, da bo dobila svoja škofa?
    Kako je to mogoče? Od kod pa pridejo dobri škofje, iz dobrih duhovnikov in od kod dobri duhovniki? Iz dobrih družin. Kako pa pridemo do dobrih družin. Z vzgojo. S kakšno vzgojo? Z vzgojo, kjer se bo krščanstvo razumelo kot najvišja dobrina iz katere lahko dan za dnem črpam za svoj dan, mesec, leto, desetletje… Žal je tega zelo malo v slovenskem prostoru. Da bi razmišljali o samoočiščenju, morda preveč zahtevam, a vendar bi bilo potrebno storiti več, kakor samo najti grešnega kozla in ga poslati v puščavo. Kar se zdi, da se je zgodilo z odstavljenimi nadškofi. Potrebno je počistiti hišo, jo na novo posvetiti.
    Res je očitana gospodarska polomija samo ena petdesetina celotne lumparije slovenskega prostora, če navedem poročilo iz Državnega sveta o odhodu denarja iz države (med 50 in 70 milijard evrov od leta 1990 dalje), vendar je tudi ta ena petdesetina preveč, preveč, ker so jo zagrešili tisti, ki bi morali biti nosilci najvišjih vrednot.
    Torej, slovenska cerkev naj začne moliti, naj začne z eksorcizmi, kakor pravi p. Rupnik. Saj smo ga poslušali v letošnjem radijskem misijonu, mar ne? Sam molim vsak dan za to, da bi dobili dobre škofe, take, ki bodo razumeli, kaj potrebujejo ljudje, da bodo duhovniki sposobni vprašati s prižnice svoje vernike, kako nas vidite, kot pastirje ali kot najemnike in ne bodo ponavljali besed, za katere se ob samem zvoku čuti, da niso njihove in odsev njihovega življenja. Potem se bo zadeva začela urejati.
    Spet in spet prelagamo odgovornost na druge, sami pa svoje odgovornosti nismo sposobni sprejeti.
    Bodi dovolj z željo, da drug v drugem gledamo dostojanstvo človeka po božji podobi ustvarjenega in vsaj enkrat na dan eno minuto molimo ali samo dobro mislimo na svoje sodržavljane, še posebej za svoje duhovnike in bodoče škofe. Vsaj za eno minuto ne skrivajmo svoje osebe za paragrafe.

Comments are closed.