Z roko v roki – vernost in narodna zavednost

Foto: Marko Vombergar.
Foto: Marko Vombergar.

V nedeljo, 11. maja, je slovenska skupnost v Argentini tradicionalno poromala v narodno svetišče v Luján. To ni bil katerakoli dan v letu, ampak nedelja po prazniku lujanske Matere Božje, torej dan, ko se v ta kraj zgrinjajo množice romarjev. In vendar – mogočna bazilika je ob uri, ko bi človek pričakoval osrednjo slovesnost z argentinskimi škofi in kardinali (kot je na primer 15. avgusta na Brezjah), rezervirana za – Slovence!

Sicer prav po latinsko kaotično baziliko so tako napolnili slovenska zbranost, tišina, ubrano petje in svetost obredov. Tiste ure so tudi Argentinci začutili, da se dogaja nekaj drugačnega, kot so navajeni, nekaj bolj urejenega in bolj svetostnega. Sveti maši so popoldne sledili duhovni nagovor, procesija, litanije in blagoslov.

Poseben pečat slovenskemu romanju vsako leto dá procesija. Ta namreč poteka zunaj po ogromnem trgu pred baziliko. Po križu in zastavah (slovenski, argentinski in papeški) se zvrstijo tri Marijine podobe – svetogorska, lujanska in brezjanska. Tako so tudi na simbolen način povezani slovenski priseljenci izpred druge svetovne vojne, ki so večinoma Primorci in zato bolj navezani na svetogorosko Mater Božjo, povojni priseljenci, zvesti Brezjam, ter argentinsko ljudstvo, ki ga varuje lujanska Marija.

Čeprav je letos dež preprečil, da bi bila procesija zunaj, se je vseeno zbralo kar nekaj narodnih noš. Pripovedovali so mi, da jih je nekoč bilo v sprevodu za kakšnih sto metrov! Ob tem sem se spraševala o smiselnosti tolikšnih »oprav« in »krancljanja«, saj lahko Marijo enako pobožno častimo tudi brez vsega tega »kiča«. A svojo pragmatično misel sem kaj kmalu odpravila, ko sem se zavedla, kaj vse se pravzaprav skriva za tistim, sicer precej dragim, kosom oblačila. Narodne noše ne oblečem le, ker je lepa in se mi zdi nadvse imenitno hoditi v njej naokrog, ampak ker z njo pred oltar prinesem vso dediščino svojih prednikov – slovensko zgodovino, kulturo in izročilo, slovenskega človeka v vsej njegovi polnosti. Spominja me na klenost mojih prednikov, delavnost in poštenost, vztrajnost in pogum, ljubezen do slovenske zemlje in do njenega Stvarnika. Z narodno nošo prinesem Mariji ves slovenski narod in slovensko državo. Z narodno nošo na romanju molim, sicer nima smisla.

Drugo, kar se me je prav posebej dotaknilo, pa je molitev Slovencev v Argentini za nove duhovne poklice. Skupnost, ki je tako Sloveniji kot Argentini dala ogromno število duhovnikov, jih danes zase že tako zelo potrebuje, da je zaradi pomanjkanja ogrožen obstoj skupnosti kot take. Slovenski duhovniki so bili poslani na argentinske župnije ali pa so po študiju v Sloveniji ostali tam. Za skupnost jih ni. Slovenska Cerkev po mačehovsko odžira še tiste, ki izidejo iz skupnosti, in jih nastavi v Sloveniji. Skupnost, ki je prav zaradi zvestobe Kristusu in Cerkvi odšla po svetu, je danes najbolj zanemarjena. Mladi si želijo več, se organizirajo sami, a ker ni pravega duhovnega voditelja, odhajajo v argentinske skupine, kar pa premnogokrat pomeni konec njihovega udejstvovanja med Slovenci. Tovrstne skupnosti so ključno povezane z duhovnikom, saj gresta verska in narodna zavednost z roko v roki. Duhovniki so tisti, ki vse skupaj držijo pokonci.

Z zvestim in navdušujočim duhovnikom lahko rešimo slovensko skupnost v Argentini. Država je ne bo rešila, Cerkev jo lahko. In skupnost si to več kot zasluži. Ne da si zasluži, dolžni smo ji!