Z nestrpnostjo začinjena razprava DPS o medijski svobodi

5

Avtor: Bogomir Štefanič. Vir: Kažipoti, priloga Družine. Na god sv. Frančiška Saleškega, zavetnika (ne le katoliških) časnikarjev, ki smo ga obhajali 24. januarja, razpravi o medijih ni bilo posvečeno le tradicionalno srečanje katoliških časnikarjev, urednikov, založnikov in publicistov pri ljubljanskem nadškofu (o katerem poročamo na 2. strani Družine), temveč tudi pogovorni večer v prostorih in organizaciji Društva slovenskih pisateljev (DSP). Takšna »pobožna« drža pisateljskega društva in njegovih sodelavcev iz Koordinacijski odbor kulture Slovenije (KOKS) je precejšnje presenečenje, saj sta oba prireditelja v zadnjem času znana po pismih, naslovljenih na domačo in mednarodno javnost, v katerih ostro kritizirata domnevno koruptivno ravnanje skrajno spolitizirane Cerkve na Slovenskem oziroma z njo povezanih političnih elit.

A pojdimo od časovnega naključja k vsebini pogovora, ki je bila v marsičem cerkveno obarvana. O omizju je poročala tudi STA in zapisala, da so gostje kolumnist Vlado Miheljak, filozof Boris Vezjak ter novinarja Dejan Karba in Matej Šurc; razpravo je vodil vodja KOKS-a Igor Koršič »predvsem izpostavili temeljne težave slovenskih medijev v zvezi s svobodo, odvisnostjo medijev od kapitala in politike«. Poročilo, ki je v nadaljevanju z nekakšno objektivistično spoliranostjo nanizalo nekaj razpravnih poudarkov, pa je pogovornemu večeru naredilo precejšnjo krivico, saj je širšo javnost prikrajšalo za številne »ocvirke«, za katere bi bilo res škoda, če bi ostali za štirimi zidovi dvorane pisateljskega društva. Poglejmo le nekatere.

Pakt vlade in cerkve?

Mladinino ostro pero dr. Vlado Miheljak je med drugim govoril o razmerjih v triadi kritična javnost politika in ekonomska moč novinarska skupnost. Med zadnjima dvema po njegovem prepričanju ni mogoče sožitje, celo fair play ne, saj gre za tipično razmerje ali-ali: »Poenostavljeno rečeno: ali šeškaš ali si šeškan; kot v s/ ado/m/azohističnem/ odnosu vmesne vloge ni, lahko pa prehaja.« Glede na dolgoletno Miheljakovo publicistično ravnanje je jasno, katero vlogo v sadomazohističnem odnosu je globoko ponotranjil in je ni pripravljen zamenjati za nič drugega: vlogo sadista, ki šeška.

Se je pa z Miheljakom mogoče v čem tudi strinjati: denimo z njegovo trditvijo, da je bil v 80. letih prejšnjega stoletja nosilec kritične publicistike val mladih novinarjev, zdaj pa so razmere popolnoma drugačne, saj v te »prevelike čevlje« vstopa val »neizkušenih, predvsem pa katastrofalno izobraženih in neinformiranih « mladih novinarjev.

Kaj pa če je eden izmed njih sedel za istim omizjem: namreč ta čas najbolj žareča novinarska zvezda, Delov preiskovalni novinar Dejan Karba? Zbrano občinstvo je seznanil s svojim videnjem sporazumnega prenehanja sodelovanja z Delom, ki se je, kot je znano, izteklo tako, da Karba ostaja v Delu, pri čemer je sprva trdil, da ga je vodstvo prisililo k odhodu, v pojasnilu ob ohranitvi službe pa, da ga v to ni prisililo; enkrat torej ni govoril resnice.

Ozadje te zgodbe, ki jo je šefica uprave Zevnikova rešila njemu v prid (zaradi česar naj bi jo po lastnih besedah, ki jih je navedel Karba, od lastnikov »dobila po p….«), vidi v »paktu vladne politike s Cerkvijo « oziroma z njenim institucionalnim delom, ki ga je v nadaljevanju razprave označil za »povampirjenega«. Pri tem se je osredinil zlasti na vlogo svojega škofa dr. Petra Štumpfa, s katerim naj bi bila prijatelja a le do poročanja o domnevnem potomcu kardinala Rodeta. Še pred objavo ga je namreč murskosoboški škof prosil, naj že sicer nage Cerkve v javnosti ne razgalja še bolj, a Karba te prošnje ni upošteval, kar pri škofu ni naletelo na dober odmev. (Mimogrede: Karba je dejal, da ga je ob avgustovski objavi Peter Stelzer poklical »ves posran« le kaj je želel s tem povedati?)

Očitno pa je bila pri škofu mera polna v trenutku, ko je Karba pisal o nedavni obletnici škofovskega posvečenja nadškofa Urana, kjer je novinar potegnil tendenciozno primerjavo: pri Uranovi obletnici ni bilo nikogar od »cerkvene smetane«, pri Štumpfu pa, ko je praznoval 5. obletnico posvečenja, celo kardinal Rode. No, izkazalo se je, da je slabo informirani Karba slovesnost ob obletnici murskosoboške škofije prekrstil v obletnico škofovskega posvečenja. Ko je škof Štumpf Delo opozoril na to napako, ki se teologu ne bi smela zgoditi in jo je zato razumel kot svojo diskreditacijo kot domnevno potratnega škofa, Delo tega pisma ni objavilo. Argument za to je ponudil Karba: škof je bil omenjen le »v 2,7 vrstice«; očitno premalo, da bi mu objavili popravek. No, kot je znano, je Karba pozneje (zaradi grožnje z interdiktom?) vendarle priznal svojo napako, za kar mu je škof Štumpf izrekel javno priznanje (to pismo je Delo objavilo).

A pozor: spremembo škofovega ravnanja, ki je med navzočimi na medijskem omizju izzvala splošen smeh, je Karba postavil pod svojevrsten vprašaj umestil ga je namreč v kontekst naslednje izjave: »Danes sem prišel sem iz Trsta; je morda že več jasno, več ne bi govoril, ker se premika glede gospoda Rodeta, …«

Nacistična primerjava

Murskosoboški škof, čeprav odstoten, je bil tako v prostorih DSP deležen posebne pozornosti. Tudi s strani voditelja omizja, prvega moža KOKS-a Igorja Koršiča, ki je na pripombo, da je omizje sestavljeno zelo neuravnoteženo, odvrnil, da prireditelji pač niso nacionalna javna ustanova, ki bi kot RTV Slovenija bila pod pritiskom uravnoteženosti; sicer pa »smo uravnoteženi z Dejanom /Karbo/, ki ima stik s škofom (citiramo, ni tiskarska napaka) Štrumpfom (splošni smeh); mislim, da bolj uravnotežen ne moreš biti.«

Tudi sicer je Koršič blestel z ostrimi izjavami na tuj račun. Očitno mu gredo v nos zlasti mediji, kot sta tednika Reporter in Demokracija, za katera je nedavno v Odmevih na nacionalni televiziji, kjer mu za uravnoteženost v studiu niso pridružili kakšnega desnega »norca« (navedek!), dejal, da v demokraciji zanje ne bi smelo biti prostora. No, tokrat se je dopolnil in dejal, da gre za »apartne medije«, ki jih »v imenu svobode govora sicer ne moreš prepovedati, ampak v normalnem medijskem prostoru bi ti mediji propadli«. Pri diskvalifikacijah je šel nato še korak dalje: »ti reporterji in demokracije« so po njegovih besedah režimski časopisi; v primerjavi z njimi je bil Komunist »višek neodvisnosti, spodobnosti in kulturnosti«; ti »provladni mediji dvomljivega slovesa« (izraz Janeza Markeša) pa po Koršičevem prepričanju »spominjajo na zloglasne Völkischer Beobachter (tj. glasilo nacionalsocialistične stranke), Pravda, Rude pravo. To so mediji, katerih vsebina je diktirana, mi pa smo tako blazno spodobni, da si tega ne upamo imenovati.«

Navedli bi lahko še več podobnih retoričnih biserov (recimo tistega, ko je Karba vendarle vzel Cerkev v bran, češ da le ni vsega kriva, kot so trdili nekateri v občinstvu, da dela dosti dobrega in da ima ne nazadnje »v sebi leve in desne, se pravi bebce in dobre ljudi«; morda bi se levo čuteči kristjani morali odločiti za kakšno tožbo?), a bodi dovolj.

Smo pa bralcem dolžni še pojasniti naslov tega prispevka. Osrednja obsesija vseh govorcev je bil Janez Janša, ki so ga po zadnjih dogodkih (poročilo protikorupcijske komisije, razpadanje vladne koalicije) razglasili za »dead meat« (mrtvo meso), po katerem so tolkli, če uporabimo Miheljakovo primerjavo, s sadistično vnemo. Skratka: nič novega pod slovenskim medijskim soncem.

Vir: Kažipoti, priloga Družine


5 KOMENTARJI

  1. Čestitke g. Štefaniču, ker je razkril sodobna kačja gnezda vase zagledanih wannabe intelektualcev, ki so v svoji moralni vzvišenosti očitno pozabili na to, da se bo tudi za njihovo rit našla palica. Posebej za tovariša Koršiča, ki si jemlje pravico, kateri mediji so pravi in kateri ne.

    In vse to samo dokazuje, da ta rudeča tovarišija močno boleha za sindromom drugorazrednosti. Naj jim Bog odpusti te zablode.

  2. Kulturniki ali podkupljenci, plačani iz davkoplačevalskega denarja. Vsak, ki zapre pipico 5%, uničuje “kulturo”.
    Čas bi bil, da nam komunisti pokažejo, kako lahko neka komunistična komuna preživlja samo sebe z delom in ne z zažiranjem 2 milijona prebivalcev. V vsej zgodovini ni bilo niti ene komunistične komune, ki bi z delom preživljala samo sebe. Vedno so zažirali tisti drugorazredni del prebivalstva ( delavce, podjetnike, kmete, obrtnike).

    V Severni Koreji je lakota take razsežnosti, da so postali kanibali in ubijajo ljudi, da lahko kaj jedo. Na Kubi se preživljajo s turizmom prostitutk, v Venezueli živijo na račun nafte. SFRJ je živela od kapitalističnih (ZDA) pufov, ki jih je Hochštapler po kolenih prosjačil v Washingtonu, Sovjetska zveza pa je propadla zaradi bede, lakote prebivalstva, ker niti kmetijstvo, niti obrt nista več funkcionirala, kolhozniške, nekonkurenčne fabrike pa svojih gnilih izdelkov niso mogle več nikomur prodati.

Comments are closed.