Z Najsvetejšim v korak s časom

0

kruh vino evharistijaKristjani imamo svojevrstno prednost, saj je naša vera živa v odnosu do časa v katerem živimo. K temu nas spodbujajo krščanski prazniki, ki so neločljivo povezani s človekom, z njegovo dušo, telesom in duhom. Evolucijsko gledano se stvarstvo nenehno spreminja in nadgrajuje, v prvi vrsti pa ravno človek spreminja odnos do samega sebe in do soljudi.

To je delo Svetega Duha, preprosto povedano delo planetarnega in kvantnega komunikatorja. Človeško telo je v svoji celovitosti sprejemnik planetarnih informacij in osnovna arena za vzpostavljanje odnosov, ki dajejo življenju presežno in sakralno vrednost.

O odnosni naravnanosti življenja pričuje tudi aktualni praznik svetega Rešnjega telesa in krvi (telovo). Pravzaprav gre za »procesno« ponovitev praznika evharistije z velikega četrtka. V evharistiji se Bog daje na razpolago in v substanci vstopa v človeško telo, na telovo pa se človek obrača na Boga, tako da mu s čaščenjem izkaže spoštovanje in zahvalo. Bog se sklanja k človeku, ker ga ima rad in ga ceni, zato je tudi praznični trenutek priložnost, da podarimo nekaj časa sebi in z veseljem počastimo Najsvetejše.

Dopolnjevanje velikega četrtka in telovega je zgovorno, saj je dal Jezus z umivanjem nog apostolom zgled služenja. Ko človek poklekne in se pokloni pred Najsvetejšim, pomeni to molitev oz. držo, s katero si človek želi pristopati k najbližjim. Pri tem ne gre za suženjsko držo ali podrejenost, ampak moč (Mr 16,17-18), ki jo premore posameznik, ki je v težkih trenutkih močnejši od bližnjih, kar pomeni, da je krepkejši posameznik v dani situaciji manj odvisen od težkih doživetij.

Odnosi namreč pletejo včasih najrazličnejše vezi in spone, ki hromijo in zasužnjujejo ljudi. Zato se daje Kristus v podobi kruha, saj kot trpeči edini zares razume nerazumljive človeške stiske. Božja substanca v Kristusovem telesu (kruh) in krvi (vino) dela stvari vedno nove, najsi bodo še tako hude. Najkrutejša doživetja se izčistijo, pa čeprav je večkrat pot težka in dolga. Očiščevalna procesija Izraelcev v puščavi, ki jo je vodil Mojzes, je trajala celih 40 let z zamenjavo celotne generacije. Žal se tudi mnogi človeški odnosi razrešijo šele s smrtjo pomembnih drugih oz. odhodom starejše generacije v večnost. Vendar imamo ljudje na razpolago kairos, milostni oz. edinstveni čas tukaj in sedaj, da naredimo nekaj s trpljenjem ter lastnimi padci in zapleti, ki nosijo v sebi upanje na razrešitev.

Tako nas Sveti Pavel spodbuja (Kol 2,16-22), da je potrebno telo in doživljanje sveta vzeti resno in spoštljivo, saj je telo tempelj Svetega Duha. Bogu niso potrebne žrtve in daritve, ki bi mu jih prinašali ljudje, še posebej ne t.i. samožrtvovanje »za druge« v imenu ljubezni, zapovedi, družine itd. Jezus sam se daruje za nas v evharistiji, saj želi svobodne, fleksibilne in napredne ljudi, ki gredo ne glede na okoliščine v korak s časom in Bogom.