Večkrat slišimo očitek, da ne. Toda če bi to hoteli spremeniti, bi bilo pritožb še več; vsaj na nekaterih področjih. Ne verjamete?
Pa poglejmo, kakšno je življenje. Pred kratkim sem imel težave z modrostnim zobom. Zobozdravnik je presodil, da je zrel za ruvanje. Napisal mi je napotnico za UKC. Tja sem jo tudi poslal in dobil odgovor, da pridem na vrsto čez 110 dni. Tolikšno čakanje se mi je zdelo predolgo, zato sem se odločil za zasebno ambulanto. V nekaj dneh sem bil na vrsti. V ambulanti sem tako pustil 8 in 150. Prva številka se nanaša na zob (no, po novem oštevilčenju zobovja ne gre za osem levo spodaj, pač pa za zob št. 38), druga pa na evre, ki sem jih za to storitev odštel. To je življenje v naši domovini. In kako bi dijake pripravili za življenje, ki jih čaka kot odrasle osebe?
Vemo, da mora učitelj oceniti pisne naloge v sedmih dneh. Tej brezplačni storitvi ustreza poseg na UKC. Kdor hoče prej do rezultata, pa naj doplača … kot se doplača v zasebni ambulanti. Tako bi lahko dijak že istega dne, ko je pisal test, zvečer prejel na svoj elektronski naslov oceno svojega izdelka … seveda za plačilo, recimo 10 evrov. Vsekakor bi bila takšna šola res šola za življenje, saj bi se dijaki praktično seznanili s postopki prehitevanja vrste, ki je sprejeto v naši državi.
Z majhnimi dejanji spreminjamo svet
Vem, zgražate se. V svoj zagovor lahko povem, da sem v svoji četrtstoletni učiteljski karieri vselej popravil naloge do naslednje ure v dotičnem razredu. Ni bilo vedno lahko, nikakor pa ne nemogoče. Moja hitra storitev je bila in ostaja brezplačna.
Ko sem namreč sam hodil v gimnazijo, mi je šlo počasno vračanje pisnih nalog zelo na živce. Tedaj sem sklenil, da pri meni ne bo čakanja. S tako majhnimi dejanji spreminjamo svet. Poleg tega pa zares verjamem, da je kdo izmed mojih dijakov v teh letih opazil, da se da stvari narediti prej, kot to dopušča skrajni rok. Če sem ga navdušil za hitro in učinkovito delo, sem tudi jaz prispeval k temu, da šola uči za življenje in za boljši svet.
