Z. Krašovec, Socialni teden: Osebni odpor sistemskemu zlu

Neizbrisno se mi je vtisnil v spomin prizor iz filma Schindlerjev seznam, ki prikazuje, kako v krakovskem getu esesovski vojaki ženejo Jude proti tovornjakom, pripravljenim za njihov transport v taborišča. Film je bil (leta 1993) posnet v črno-beli tehniki. Edina izjema je omenjeni prizor, v katerem vidimo majhno deklico, oblečeno v rdeč plašček. Gre za presunljivo alegorijo posameznika, ki se izvije iz množice sivo-sivih podob in postane Oseba, ki nas gane, nas prisili k razmisleku in spodbuja k ukrepanju. Še več – ko se zdi, da je Zlo na svetu prevzelo prevlado in da smo popolnoma nemočni, nas navda z upanjem, da lahko vendarle kaj storimo. Zanjo, za deklico v rdečem paščku – oziroma za katerega drugega posameznika – kajti ta sivo-siva sivina, v katero so vsi ujeti, je zgolj privid. V resnici ima v tej sivi množici vsakdo svojo barvo, občutke, misli, hrepenenja, … Vredno je tvegati, da bi ga rešili. Verz iz Talmuda: Kdor reši eno življenje, reši ves svet vsakega od nas odvezuje dolžnosti – ki ji tako ali tako ne bi bil kos – da bi odreševali svet, postavlja pa predenj izziv, da kaj storimo za posamezno osebo, ko v njej prepoznamo Osebo.

Kakor je vse, kar je dobrega, konec koncev vselej osebno, pa je drugi strani zlo običajno sistemsko. Hannah Arendt (1906–1975), ameriška filozofinja nemško judovskega rodu v svojem Poročilu o banalnosti zla, ki ga je napisala kot poročevalka s procesa proti nacističnemu zločincu Adolfu Eichmannu (1906–1962), ugotavlja, da le-ta ni bil nikakršna ‘pošast‘, temveč običajen birokrat, ki je brez razmišljanja opravil to, kar so od njega zahtevali nadrejeni. To na nek način pojasnjuje tudi njegovo nezmožnost opaziti Osebo v množici taboriščnikov, odetih v zaporniške cunje.

Pred nekaj dnevi se je nemška kanclerka Angela Merkel v Berlinu udeležila velikega shoda proti antisemitizmu in v svojem nagovoru zagotovila zbranim, da bonaredila vse, kar lahko, da antisemitizem ne bo dobil nikakršne priložnosti. »Vsi, ki napadajo Jude, napadajo celotno Nemčijo. Vsak, ki udari nekoga, ki nosi kipo (judovsko čepico), udari vse nas. Vsak, ki uniči judovski grob, sramoti našo kulturo. Vsak, ki napade sinagogo, napada temelje naše svobodne družbe. Naša nacionalna in državljanska dolžnost je, da se borimo proti antisemitizmu,« je dejala Merklova.

Čemu danes v Sloveniji pisati o holokavstu? Čemu razmišljati o dekletcu v rdečem plaščku? Čemu se spominjati Eichmanna in njegove vloge v mašineriji Zla? Čemu navsezadnje citirati izjavo Angele Merkel, ki kaže, kako so bili Nemci sposobni soočenja s svojo zgodovino?

•Zato, ker sami nismo zmogli razčistiti s preteklostjo svojega naroda.

•Zato, ker mnogi Slovenci v (sicer barvnih) posnetkih iz Hude Jame nočejo prepoznati rjavih in pšeničnih las deklet, katerih posmrtni ostanki so zdaj ‘pospravljeni‘ v plastičnih zabojčkih.

•Zato, ker mnogi nočejo razumeti, da so bile vse te brezštevilne bele kosti nekoč živi ljudje, Osebe.

•Zato, ker izjava ‘še premalo so jih pokončali’, pri nas ni obsojena kot sramotna in necivilizirana.

•Zato, ker pred sodiščem ni odgovarjal še niti eden od odgovornih načrtovalcev in povzročiteljev sistemskega Zla.

•Zato, ker so le redki izvajalci storjenih zločinov zmogli pogum, da so o tem javno spregovorili.

•Zato, ker so celo mnogi od tistih, ki sicer mislijo, da bi bilo žrtve treba pokopati, prepričani, da bi moralo na njihovih grobovih pisati ‘izdajalci in zločinci‘.

•Zato, ker je očitno v interesu prikritih oblastnih struktur, da ostane resnica skrita, da se regenerirata laž in sovraštvo.

•Zato, ker jim ob izdatni pomoči medijev to prikrivanje resnice in zastrupljanje z lažjo tudi uspeva.

•Zato, ker je ves sistem naravnan v preprečevanje, da bi končno ljudje končno spregledali, da bi za sivino bratomorne vojne prepoznali živobarvni spekter pretresljivih človeških usod …

•Zato, ker je prazno govorjenje o moralni in etični prenovi slovenske družbe, če ne očistimo te gnojne rane preteklosti našega naroda.

•Ker ni zdrave rasti brez zdravih korenin.

Več in nadaljevanje: Socialni teden