Z. Krašovec, Reporter: Pismo predsedniku

4

Spoštovani predsednik Borut Pahor! V nedeljo po evropskemu dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih režimov, torej na dan, ko so se v Rovtah pri Logatcu spominjali 20. obletnice postavitve farne plošče in 70. obletnice domobranstva, ste na tviterju zapisali: »Predsednik republike pozval k osredotočanju na probleme sedanjosti in prihodnosti.« Zapisano me je pretreslo, saj sem se drugega kroga predsedniških volitev udeležila in glasovala za vas prav zato, ker sem verjela, da želite biti predsednik vseh. Kasneje smo v medijih brali celovitejši povzetek poziva, v katerem pravite, da je »vprašanje slovenske preteklosti legitimno politično vprašanje, o katerem je vedno mogoč demokratični dialog, da pa se je treba osredotočiti na vprašanja, ki so danes aktualna za rešitev obstoječe krize ter bodo odločilna za to, kako bomo vsi skupaj živeli jutri«. Mnogi so vaš poziv razumeli kot kritiko dogajanja v Rovtah, ki naj bi odvračalo ljudi od skupnih prizadevanj. Le redki dobronamerni bralci so v vaših besedah poleg nedeljskega dogajanja v Rovtah prepoznali tudi tisto, kar se je dogajalo nedaleč stran ob spomeniku NOB na Židovniku, kjer so protestniki v titovkah, z zastavami z rdečo zvezdo, ob petju partizanskih pesmi zapirali pot vozilom, namenjenim na slovesnost v Rovtah.

Gospod predsednik, ne dvomim, da ste imeli v mislih oba dogodka. Kljub temu pa bi rada opozorila na neuravnoteženost vašega ravnanja. Zazrimo se v prihodnost je geslo, ki mu je težko ugovarjati. Tudi jaz si želim, da bi mu lahko sledili. Treba pa je vedeti, da njegova uresničitev zahteva primeren trenutek. In ta je bil pri nas vsaj dvakrat zamujen. Prvič bi lahko rekli »pozabimo, kar je bilo« po koncu vojne, leta 1945. A je bilo tedaj kaj takega seveda iluzorno pričakovati. Komunistična partija, ki je izpeljala NOB in socialistično revolucijo (saj niste pozabili, da sta v učbenikih ta dva pojma vedno nastopala kot siamska dvojčka?), si je prilastila vse zasluge in napisala zgodovino, v kateri ni bilo prostora za nikogar drugega. Omenim naj samo desetletja zamolčane tigrovce, ki so se fašizmu uprli že takrat, ko so vodilni partijci nabirali prve prevratniške izkušnje v Stalinovi Sovjetski zvezi. Druga zamujena priložnost je bila po osamosvojitvi Slovenije, leta 1990, ko je pod Krenom sicer potekala spravna slovesnost, a na žalost s figo v žepu. Če ne bi bilo tako, ne bi že dan po tem spet poslušali zgodb o veličini zmagovalcev in zločinski pritlehnosti (pobitih) poražencev.

Gospod predsednik, morda boste ob tem porekli, da tudi poražena stran obuja spomin na zločine zmagovalcev. Res je. Vendar obojega, če smo pravični, ne smemo enačiti.

Gre za dvoje povsem različnih življenjskih izkušenj. Ne le medvojnih, tudi tistih po njej. Ne le izkušenj preživelih, ki so vojna leta doživljaji kot bolj ali manj odrasli, temveč tudi tistih, ki so bili med vojno nebogljeni otroci ali so se rodili celo po njej. Otroci padlih partizanov so svojo žalost nad izgubo lahko izživeli v tolažilnem ozračju nenehne hvale smiselnosti in veličine te žrtve. Otroci preživelih smo bili neredko deležni kakšne ugodnosti, otroci najzaslužnejših (tudi takih, ki so to postali maja 1945) pa uživajo nekakšne dedne privilegije še danes. Čisto blizu nas, v istih razredih, na istih igriščih, pa so otroci (pobitih) »narodnih izdajalcev« (tako se je takrat reklo vsem po vrsti) zrli v tla in molčali. Dvakrat žalostni: ker so ostali sirote in ker so v njih iz dneva v dan ubijali vsak še tako bled, ljubeč spomin na izgubljene sorodnike. Ali ni zdaj, skoraj tri četrt stoletja po moriji, končno že čas, da jim dovolimo spregovoriti in žalovati brez obsojanja? Ali nismo tisti, ki smo v mladosti okusili manj trpkosti, dolžni biti bolj razumevajoči in velikodušni?

Gospod predsednik, Slovenci svoje zgodovine še nismo napisali v celoti. Uradno je priznana le tista, ki so jo napisali od zmage pijani zmagovalci in bi jo mnogi radi ohranili nedotaknjeno pod sedmimi pečati.

Več: Reporter


4 KOMENTARJI

  1. Če bi predsednik ravnal v skladu s človekoljubjem, ne pa kalkulantsko politiko, bi spregovoril človekoljubne besede, ki bi gradile duhovno rast v Sloveniji in utrjevale medsebojno spoštovanje in razumevanje.

  2. Z Možino, Podbersičem, Makovčevo je Krašovčeva še ena gospa, ki, če prav vem, prihaja s Primorske. To pomeni, da se vendarle da razumeti stvari, če jih res hočeš.

  3. Zlata kar ste napisali drži v vsaj enem človeku. Sosed je izgubil očeta, ki je bil domobranec. Dolga leta ni vedel, kje je bil oče, po vojni se je izgubila za njim vsaka sled. Ker pa se je vedelo, da je bil oče domobranec je imel težave z zaposlitvijo, pa tudi manjvrednega se je vedno čutil. Nekaj let po osamosvojitvi je bilo, če me spomin ne vara, ko je izvedel, da njegov oče ni padel v boju, pač pa so njegovi ostanki na Teharjih. Živel je še kakšno leto po vojni, preden so ga ubili. Danes je žal tudi moj sosed pokojen. Vem da ga je pa dejstvo, da je oče živel še nekaj časa po vojni, še bolj potrlo.

Comments are closed.