Z. Krašovec, Reporter: Kako koraka enoumje

1

»Zdravje jezika je drevo življenja.
Napaka v njem je rana v duhu.« (Pgr 15,4)

O tem, kakšna je ustvarjalna moč jezika, komajda kdaj razmišljamo. Če pa že, potem se to najpogosteje dogaja znotraj literature, kjer je jezik že po definiciji najbolj občuten in najbolj premišljen. Manj pogosto se spomnimo, da je človek v veliki meri to, kar govori in kar posluša. Komaj kdaj pa nas prešine misel, kako zelo jezik zaznamuje narod in njegovo kulturo. Slovenci se zelo poredko spomnimo, da smo se kot narod oblikovali in obdržali prav z jezikom. Še redkeje pa pomislimo na to, da je celo nastanek slovenske države povezan s tako imenovano pisateljsko ustavo. Čeprav je očitno, da je starozavezni pregovor Zdravje jezika je drevo življenja, prav pri našem narodu dokazal vso svojo veljavo, se tega žal komajda zavedamo. Zato skrbi za jezik posvečamo premalo pozornosti celo po formalni plati, še precej manj pozorni pa smo, ko gre za njegovo sporočilnost. Jezik je božji dar, ki človeku omogoča, da odkriva resnico in jo deli z drugimi ljudmi.

A jezik je tudi peklensko orodje za širjenje laži in razdora. Zlo deluje prikrito, zato se tega, kakšna je razdiralna moč z lažjo okuženega jezika, največkrat niti ne zavedamo. To pa ne pomeni, da ne drži tudi drugi del starozaveznega pregovora, ki pravi, da je napaka v jeziku rana v duhu. Duh časa v Sloveniji je v tem trenutku čez in čez zaznamovan s takimi ranami, podobno kot je narodovo telo čez in čez prekrito s trpljenjem pobitih sonarodnjakov. Kako malo sposobni smo se odkrito spoprijeti s svojo preteklostjo, še vedno nočemo slišati krikov zasutih ust, kakšne izmišljije ven in ven poslušamo, samo da bi se ne slišala resnica … A naj se še tako izmikamo, nekoč bo o vsem tem treba spregovoriti. Čim prej, tem bolje.

Nedavno dogajanje v Ukrajini mi je ponudilo iztočnico za razmislek o zahrbtnih metodah ustvarjanja lažnive predstave o dogodkih, ki so od nas ravno dovolj oddaljeni, da bomo ob njih laže kot ob domačih razumeli, v čem je bistvo prevare. Najprej naj razkrijem ideološki okvir poročanja slovenskih medijev, ki so večinoma z neodobravanjem opazovali proteste v Kijevu in drugih ukrajinskih mestih. V večini člankov je prevladovala bolj ali manj prikrita naklonjenost politiki Viktorja Janukoviča. Odkriti dialog, v kakršnega se je v začetku oktobra lani na tviterju zapletel evropski poslanec Ivo Vajgl, je po vsej verjetnosti le spodrsljaj, ki bi ga Vajgl rad pozabil, saj mu na prihajajočih volitvah bržkone ne bo koristil. A dialog je zelo zgovoren in v marsičem osvetli kasnejše poročanje slovenskih medijev. Takole: »V Kijevu, med sestankom z liberalci in civilno družbo, je popoldne padel prvi sneg.« Bolj nedolžno Vajgl res ne bi mogel začeti. »Pa Timošenkovo v zaporu obiščite in ji prinesite rože,« mu je prav tako na tviterju svetoval Matevž Novak. In Vajglov odgovor? No, ta si res zasluži, da si ga zapomnimo: »Timošenkova ima dovolj prijateljev med podporniki Berlusconija, Sanadarja, Janše, Orbana, Sarkozija … mene tam ni, kot veste.«

Slovenski mediji so opisani maniri večinoma naklonjeni, zato ni presenetljivo, da je bilo v tej smeri tudi njihovo poročanje o dogodkih, ki so pretresli Ukrajino. Na to neizpodbitno kaže izbira uporabljenih besed. Navedem naj le dva primera. »Janukovič popustil zahtevam ulice,« so poročali slovenski mediji. Torej ne zahtevam ljudstva, protestnikov, vstajnikov …, ampak zahtevam ulice. Izraz ulica v tem kontekstu seveda pomeni slabšalno poimenovanje, ki je komaj kaj bolj prijazno od poimenovanja drhal, raja, sodrga in podobnih oznak.

Več lahko preberete v Reporterju.


1 komentar

  1. Takšno poročanje medijev je ponovno dokaz, da takšni medije ne vodijo vrednostne uredniške politike, ampak pristransko, neresnicoljubno, kar bi naj koristilo določenim skupinam, ki ne simpatizirajo s civilizacijskimi vrednotami.

Comments are closed.