Narod, ki ne razčisti s svojo preteklostjo, ni sposoben vrnitve na pot, ki pelje v prihodnost. Caplja na mestu, otepa se z bremenom, ki postaja vse težje, četudi bi ga najraje prezrli, zanikali, potisnili v pozabo … Slovenski narod je tak. V objemu neobžalovanih hudih jam in pravosodnih zločinov, pod bremenom presekanih življenjskih poti, razbitih družin, strtih duš in pobitih teles drsi vse globlje v naročje pekla. Sinovi skušnjavca pa mu prigovarjajo: »Kaj bi tisto! Pustimo preteklost! V prihodnost se zazrimo!« In kuga brezbrižnosti se razrašča.
Dnevi in leta teko, zgodovinarji storijo malo, mnenjski voditelji pa tako rekoč ničesar, da bi dogodke označili s pravimi imeni, zločine obsodili, storilce razkrili in razsodili o pravi teži njihovih dejanj. Prav zato je toliko bolj dragocen trud, ki ga posamezniki vlagajo v razkrivanje zamolčane preteklosti. Njihova prizadevanja so pospremljena z minimalno podporo in mnogimi poleni, ki jih dobivajo pod noge. Kljub temu smo prav po njihovi zaslugi dobili pomembne dokumente, kot so dosje Edvarda Kocbeka, poročilo o Zemljaričevi ugrabitvi Bate Todorovića, poročilo o spletkah v zvezi z afero JBTZ in drugih primerih, ki jih je obdelal Igor Omerza. Omeniti velja tudi razkritje krvavih rok sodelavcev Udbe pri umoru Stjepana Crnogorca, pa likvidacijo družine Stjepana Ševe, kjer je bila med ubitimi tudi komaj devetletna hči. Oba primera je iz pozabe iztrgal Roman Leljak. Ker so mnogi dokumenti uničeni, marsičesa žal ne bomo nikoli izvedeli. Prav zato moramo biti hvaležni za vsako odkritje, ki vnaša nemir v splošno brezbrižnost.
A prav tako kot brezbrižnost vodi do pekla tudi pretirana gorečnost. Vzemimo za primer objavljene sezname sodelavcev in domnevnih »sodelavcev« Udbe. Ste se kdaj zalotili, da se naslajate ob pogledu na tam zapisano ime človeka, ki vam gre tako ali tako že dolgo na živce? Vas je zabolelo, ko ste na seznamu zagledali ime vam ljube ali vsaj prijetne osebe? Ste se ob zapisanem zgrozili? Ste se morebiti vprašali, o čem sploh pričuje zapis imena in priimka, rojstnega datuma in morda kraja bivanja? Razkriva kaj o tem, kako je imenovani pristal na sodelovanje? Prostovoljno? Iz revolucionarne gorečnosti? Za dobro plačilo? Pod hudimi pritiski? Zavoljo zastraševanja? Je morda verjel, da bo z navideznim pristankom koga zaščitil? Izvemo kaj o tem, ali je domnevni sodelavec koga v resnici ovadil ali pa je bil njegov pristanek na sodelovanje zgolj navidezen, pogojen z željo, da bi sam imel malo miru in bi ga nehali preganjati?
Več lahko preberete na reporter.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
