Prizor je bil na meji verjetnega. Malo pred poldnevom se je na magistratu začela zbirati groteskna druščina: prišlo je nekaj odsluženih politikov – na ogled so se postavili poslednji primerki nekoč vsemogočne avantgarde, za katero je nekoč ljudstvo pol stoletja hočeš nočeš capljalo obljubljeni svetli prihodnosti naproti –, pridružila pa se jim je še peščica na tovrstne politične okužbe očitno neodpornih predstavnikov kulture, umetnosti, gospodarstva in zdravstva. Ko smo med njimi ugledali celo režiserja Branka Djurića, smo nekateri za hip pomislili, da se vračajo časi Liste nadrealistov. A se je brž izkazalo, da tudi sarajevski bratranci niso več, kar so bili.
…..
Burleska s 26 nastopajočimi »prijatelji«, kakor so sami sebe poimenovali, oziroma »uglednimi predstavniki političnega in javnega življenja«, kakor so o njih poročali mediji, je bila vse premalo za samoljubje zaprošenega kandidata za bodočega premierja. Zaželel si je nekaj več sončenja v soju žarometov in napovedal spektakel, ki se je 26 ur kasneje zgodil na Kongresnem trgu. Tam je zadnji up levice objavil, da gre njegova stranka, ki je v tistem trenutku sicer še ni imel, na volitve s programom, ki ga prav tako še ni bilo. Kakor tudi ne zagotovila, da bi imel morebitni bodoči premier sploh namero, da tudi sam kandidira na svoji listi. To bi namreč pomenilo tvegati vrabca v roki oziroma županski položaj, ki mu je tako zelo prirasel k srcu, za goloba na strehi, se pravi za mesto premierja, za katerega še daleč ni gotovo, da bi ga sploh lahko dosegel. Na to, da bi bil zgolj poslanec, pa seveda še misliti ni.
……
Na Kongresnem trgu tudi ni bilo tistega gradbenega delavca, ki je v mrazu in vročini, dežju in snegu, za 250 evrov plače brez vsake socialne varnosti gradil Jankovićeve Stožice, ki so jih v času izgradnje mnogi poimenovali spomenik poteptanim človekovim pravicam. Ta gradbeni delavec tudi na volitve ne bo prišel. Ko so bile Stožice končane, novega dela zanj ni bilo. Če je imel srečo in je zbral denar za prevoz, se je že vrnil v domovino, tisto domovino, od koder je prišel k nam, ker doma ni mogel preživeti. A tudi, če se še ni vrnil, na dan volitev ne bo mogel nikomur pokvariti računov. Pri nas nima volilne pravice, morda je bil celo musliman. A zaradi stiske in trpljenja, ki jo je doživljal v deželi svojega upanja in razočaranja, je prav, da se takrat spomnimo tudi nanj. Če bomo to dojeli, nam 4. decembra zvečer ne bo treba doživljati »mitinga resnice«.
Več: Družina
