Priznam. Pišem pod vtisom urednikovega sicer zadržanega namiga, da naj, če je le mogoče, v tem našem kaotičnem času poiščem kakšno kal pomladnega upanja. Soglašam. V poplavi depresivnih sporočil, ki nas vsak dan dosegajo, nam ni nič bolj potrebno kot dobra novica. Želim jo najti. A zdi se, da je za kaj takega malo možnosti. Čas je res kaotičen. Izhoda pa še ni videti.
C. S. Lewis je zapisal; »Če si na napačni poti, je napredek to, da se vrneš nazaj na pravo; tisti, ki to stori najhitreje, je najbolj napreden.« Ozrem se torej v preteklost. Kdaj smo skrenili s poti? Pred pol leta je bil naš položaj zaskrbljujoč, obeti pa tudi ne preveč rožnati. Okrevanje je bilo še daleč in zahtevalo je odrekanje. A bili smo na pravi poti. To na neki način priznava celo sedanja premierka Alenka Bratušek, ko javnost (predvsem tujo) prepričuje, da bo njena vlada nadaljevala ukrepe, ki jih je začrtala že Janševa.
Čas bo pokazal, koliko je v njenih obljubah resnice in koliko »friziranja« bodo ukrepi doživeli, preden bodo realizirani. Niti najmanj pa ne dvomim, da bi zdaj že dajali sadove, ko ne bi njihovega uvajanja grobo prekinila objava poročila Komisije za preprečevanje korupcije in z dogajanjem na ulicah. Janševa vlada je padla, ker je nekdanji premier v dveh primerih zamudil rok za prijavo premoženja, zaradi česar mu je KPK pred kratkim odmerila globo 400 evrov. Janša globi ne ugovarja, ne verjame pa – kot je pred dnevi dejal za Radio Ognjišče – da je bilo zaradi tega treba zrušiti vlado in povzročiti Sloveniji milijardno škodo. Precej bolj verjetno se mu zdi, da je do tega poročila prišlo, ker je njegova vlada načela tranzicijske monopole.
Več: Družina
