Z enodejanko na predvečer počastili svetovni dan gledališča

0
Foto: Peter Košenina
Foto: Peter Košenina

Oder mladih, sekcija KUD Pirniče, je uprizorila avtorsko delo, enodejanko Igra na srečo. Premiera je bila že decembra, potem je pandemija spet za nekaj časa odvzela možnost uprizarjanja predstav, prav na predvečer svetovnega dneva gledališča pa so jo spet uprizorili. Za začetek je eden od mladih kulturnikov prebral Slovensko poslanico ob svetovnem dnevu gledališča, ki jo je napisala igralka Nataša Keser.

Igralci na srečo se zbirajo, delivec Aljaž mora vedno še kaj iskat

Z igro na srečo hočejo zaslužiti. Delivec kart pripravlja vse za dogajanje, a mora vedno znova še kaj iskat in igralce prepušča njim samim. Pogovor nekako steče, čeprav so prvič skupaj, in vsak od njih pove del svoje življenjske zgodbe z vzrokom za trpljenje. Zanimiv je Maj, ki obtožuje starše, da so ga izdali, starček Stanko, ki še vedno žaluje za ženo. Spomni se Maja, ki v avtobusu ni hotel odstopiti sedeža njegovi bolni ženi. Ob tem se izkaže, da sta bili tudi ženski: uspešna, elegantno oblečena poslovna ženska Mia in mladenka Luna, oblečena nekako po indijsko, ki se, kadar je le mogoče, zatopi v meditacijo, takrat na tistem avtobusu. Zgroženi sta nad Majem.

Foto: Peter Košenina

Občasno se oglasi iz zvočnika glas odraslega moškega, v katerem lahko prepoznamo del Majeve zgodbe; pripoveduje, da se s Stankom najprej nista razumela, potem sta se pa večkrat šalila.
Nenadoma pride inšpektorica Tinkara, a se Maj izkaže kot dober poznavalec določil o zasebnosti in o tem, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da inšpektor lahko vstopi v zasebno stanovanje, in znebili so se je.

Empatija med osebami v igri je postala simpatija

Ker delivec kar ne more obstati v prostoru, se končno odločijo, da bodo začeli igrati in pri tem uporabili svoje lastne predmete. Odkrito povedo tudi o vzrokih, ki so vsakega od njih pripeljali v ta prostor za igro na srečo. Pripravijo se, potem pa zaslišijo sireno in se ustrašijo, da prihaja policija. Popustijo vse in zbežijo, a tako, da se ne srečajo z delivcem kart, ki pride in pobere vse, kar so pustili na mizici, tudi njihove osebne predmete.

Foto: Peter Košenina

V igri nastopa šest mladih igralk, starih od deset do štirinajst let, ki so tudi avtorice življenjskih zgodb oseb, ki nastopajo. Tako ženske kot moške like interpretirajo prepričljivo. Posebno noto da zgodbi glas iz zvočnika, Maj trideset let pozneje, ki da vedeti, da so nadaljevali pot, in to v smeri prijateljstva. To nakazuje tudi konec predstave, saj starček Stanko povabi vse k sebi domov, češ da ima dovolj veliko teraso in bodo igrali tam. Kljub izraziti medsebojni različnosti so zmogli dovolj empatije, ki je prerasla v simpatijo, da so se preostali trije odločili, sprejeti njegovo vabilo.
Mentorica igralske skupine in avtorica Igre na srečo, režiserka in scenografka je Sabina Spanjol. V gledališki list predstave je o igralkah in nastajanju predstave zapisala tudi:

»Pod budnim očesom mentorja spoznavajo neskončnost lastne domišljije in ustvarjalnosti, ki ju infiltrirajo v oblikovanje igralskih vlog pa tudi predstav v celoti.
Proces nastajanja predstave tako ni omejen na klasičen pristop k študiju in izvedbi napisanih besedil, ampak se širi na področje interaktivnega delovanja ter sožitja novih idej, trenutne družbene situacije, posameznikovega čutenja in osnov gledališke odrske umetnosti.«