Minuli teden smo imeli priložnost, da za hip uzremo na kako klavrn način slovenska oblast upravlja z državnim premoženjem. Ker glavno slovensko klientelistično omrežje trenutno strateško ni ogroženo (kako definiram Omrežje, si lahko bralci preberejo v mojem prejšnjem članku na Časnik.si), se za nadzor nad denarnim tokom v državnih podjetjih spopadajo posamezni klani znotraj omrežja. Za plenilce zanimiv denarni tok ustvarja podjetje z dobrim poslovanjem ali pa ga pridobiva s posojili za velike in pomembne investicije.
Za osvežitev spomina: Vlada in Slovenski državni holding (SDH), sta nameravala odstaviti predsednico nadzornega sveta Luke Koper Alenko Žnidaršič Kranjc (AŽK) in še dva člana nadzornega sveta, da bi lahko potem zamenjali »nekooperativnega« predsednika uprave Luke. Ker vsaj formalno upravljavec državnega premoženja pred iztekom mandata ne more poseči v nadzorni svet in upravo brez argumentov, so si kar izmislili neresnične podatke o slabem poslovanju Luke Koper.
Upravljanje z državnim premoženjem je tako doseglo najglobje dno, saj sedaj upravljalci niti politično dogovorjene lumparije niso sposobni izpeljati na formalno korekten način. Pred slabim letom dni so na podoben način odstrelili predsednika nadzornega sveta Darsa, Roberta Lična, a takrat je o potrebnosti menjave uprave DARS-a znotraj omrežja obstajalo soglasje.
Alenka Žnidaršič Kranjc ima boljšo podporo v medijih in politiki, kot jo je imel Ličen. Tudi Luka Koper je od države nekoliko manj odvisna družba kot DARS, saj ima tudi zasebne lastnike, ki lahko na sodišču izpodbijajo največje nečednosti upravljavcev državne lastnine. Ali si bo Vlada uspela podrediti upravo Luke Koper trenutno še ni jasno, nas pa pripetljaj opozarja na bližajoč se napad na javne finance. Obstoja resna nevarnost, da bo izgradnja drugega tira postala podobno preplačana in nasedla naložba, kot je to investicija v TEŠ 6 (šesti blok Termoelektrarne Šoštanj).
Pred skoraj natančno dvanajstimi leti sem napisal svojo prvo kolumno za časnik Finance z naslovom Več države v nadzornih svetih. Zavzemal sem se, naj vlada aktivno poseže v upravljanje podjetij v večinski državni lasti in naj zato prevzame tudi polno odgovornost. Edini cilj od Vlade nastavljenih nadzornikov podjetij bi moral biti povečanje vrednosti podjetja in čim hitrejša privatizacija. Nič takega se ni zgodilo, vsakokratna oblast svojo politično odgovornost za upravljanje z državnim premoženjem zamegljuje z raznimi strategijami, kodeksi in komisijami, v ozadju pa ministri in državni sekretarji »pritiskajo« po telefonu.
Zaradi propada tajkunskih projektov, je bila država prisiljena privatizirati nekaj molznih kravic omrežja, sicer pa še vedno drži moja dvanajst let stara diagnoza: »V državi, kjer je v večini velikih podjetij država posredno ali neposredno med večjimi lastniki, kjer je skoraj pol ekonomije odvisne od javnih naročil in državnih investicij, v državi, kjer predsedniki uprav neformalno hodijo po blagoslov za svoje strateške odločitve k politikom in v državi s slabo zaščitenimi lastninskimi pravicami posameznikov, velika podjetja nihajo le med dvema skrajnostma: državnim gospostvom in vladavino neformalnih klik.«
Dokler v Sloveniji ne bo večinske politične podpore za temeljito privatizacijo gospodarskih družb v državni lasti, bomo ob vsaki naslednji aferi lahko le žalostno ugotavljali, da pri nas delajo z državnim premoženjem kot svinja z mehom.
Foto: Alan Ford (Roberto Raviola).
