Z Alfijevo smrtjo in borbo njegovega očeta smo gledali v prihodnost

12
3692

Alfie Evans, 23-mesečni fantek, je umrl. Potem, ko so ga, zaradi razsodbe sodišča, da je v “njegovem najboljšem interesu”, da ga odklopijo od naprav za vzdrževanje življenja, to 23. aprila letos tudi storili, je fantič živel še do 28. aprila, torej več kot 5 dni.

Zdravniki so sicer pričakovali, da bo po nekaj minutah umrl in ko je fantič, po besedah očeta Thomasa Evansa, potreboval nekaj dodatnega kisika, ga od bolnišnice ni dobil. Ko je začel postajati moder, sta mu starša nudila dihanje usta-na-usta in spet je vzpostavil samostojno dihanje. Odtegnili so mu tudi hrano in vodo.

Mlada starša na začetku dvajsetih, Thomas Evans in Kate James, sta izgubila vse pravne bitke. Po razsodbah sodišč na vseh stopnjah bi bilo nadaljnje zdravljenje fantka neučinkovito in neuspešno ter da zanj ni nobenega upanja več.

Oče se je 18. aprila srečal tudi s papežem Frančiškom. Po tem srečanju je Alfie dobil celo italijansko državljanstvo, italijanski zdravniki so bili pripravljeni zdraviti fantka, pa ga niso mogli. Fantka so v liverpoolski bolnišnici zastražili angleški policisti.

Še ena zgodba je …

Namreč zgodba Alfijevih staršev. V javnosti se je oglašal in javno deloval predvsem Alfijev oče Thomas. Predstavljajmo si mladeniča, starega 21 let, ki ima bolnega sina starega malo manj kot dve leti, ki se bori za življenje, proti lobiju – zdravniškemu in proti sistemu – pravnemu.

Pa pojdimo v času dve leti nazaj. Thomasova izvoljenka je zanosila in 19-letnik, lahko bi rekli mladec, še maturant, je bil pripravljen prevzeti odgovornost in skrb za življenje nerojenega otroka na svoja ramena. Četudi so se mu morda zdele druge rešitve – neskladne z življenjem – tako na dlani, tako vabljive in so obetale lažjo prihodnost.

A mladenič je bil, – ugibam – kljub teži posmeha svojih sovrstnikov, pripravljen zaplavati proti toku današnjega časa in je gladko prevzel nase odgovornost. V tistem trenutku odločitve se je – zame –spremenil iz mulca v moža.

Postal je možat – v onem pravem, plemenitem pomenu besede: imel je pogum za ‘vzdržati udarce’, imel je pogum za ščitenje svoje lepotice – mlade matere in ohranil je življenje najbolj ranljivega – nerojenega. Čestitke mladenič!

Mladenič je že pri 19-ih spoznal, kar najstniki v primitivnih kulturah spoznajo v procesu iniciacije že veliko prej, v naši kulturi, pa mnogi nikoli: da ‘ne gre le zate’, da si si del nečesa večjega, v primeru Thomasa – za sodelovanje v podarjanju in ohranjanju življenja. Čestitke mladenič, da si to védenje spravil v prakso.

… in (vsaj) še ena

Kmalu se je izkazalo, da je sin Alfie bolan. Obdržali so ga v bolnišnici, kjer je preživel celo leto. Po enem letu so se zdravniki odločili, da bo sodišče razsodilo tem, kar je “najboljše” za Alfija. To se je res zgodilo, namreč, da je “najbolje za fantka”, da ga odklopijo od naprav za vzdrževanje življenja.

A Thomas se ni vdal, pač pa se je začel boriti. Ne z agresivno-napadalno močjo, pač pa z vztrajno držo obrambe življenja. Do zadnjega diha. Dobesedno.

Mladenič je šel od “cesarja”, skozi vse stopnje angleških sodišč, pa tudi na Evropsko sodišče za človekove pravice, pa vse do papeža. Prav dobesedno.

21-letni angleški mladenič nam je, evropskim moškim, ki se v tem času v glavnem borimo za svoj košček udobja – recimo za to kam bomo postavili svojo rit med poletnimi počitnicami, s svojim zgledom pokazal kaj pomeni biti možat (prim. 1 Kor 16,13), kaj pomeni vse delati iz ljubezni (prim. 1 Kor 16, 14), kaj pomeni umirati svojemu vsakdanjemu drobnemu egoizmu – imeti se fajn, kaj pomeni boriti se – četudi se zdi donkihotovsko – z močnimi zdravniškimi lobiji in sodnimi mlini.

21-letni angleški mladenič nam je v času, ko smo – hvala Bogu – brez vojn na našem koščku sveta, pokazal kaj pomeni dati življenje za svoje: za svojo lepotico, za svojega otroka, za vse, ki so ti zaupani v varstvo. Trdno je stal na stališču ne ubijaj in to stališče branil z vso svojo močjo.

Gledali smo v prihodnost

21-letni angleški mladenič nam je omogočil tudi pogled v prihodnost, pokazal nam je kam plovemo v Evropi, ki je izgubila moralni kompas. Pokazal nam je prihodnost Evrope, kjer so (že sedaj) glavne vrednote biti lep, imeti se lepo in imeti dobrine, kjer dostojanstvo človeka, na katerem so utemeljene človekove pravice, recimo pravica do življenja, ne pomeni nič, če nisi produktiven, uspešen, če zate po zdravniško-sodniških merilih ni več upanja.

21-letni angleški mladenič nam je s svojo borbo razkril, da če sodniki, na podlagi mnenja zdravniškega lobija presodijo, da zdravljenje ne bi bilo več učinkovito in uspešno, se mnenja staršev ne upošteva in tudi, da koncept upanja proti upanju ni več dovoljen. Drugače povedano: čudežev ni več, v njih ne smemo verjeti. Ker so sodišča tako rekla.

21-letni angleški mladenič nas je preprosto zbudil. Četudi je Alfie sedaj v nebesih, v kar trdno verjamemo, ne le upamo, je njegovo kratko življenje in petdnevno dihanje brez naprav imelo smisel. Po zaslugi mladeniča, ki je pri enaindvajsetih v nekaj mesecih zrasel v moža. V moža, ki nam je zgled in navdih.

Hvala Thomas Evans.

Foto: archbishopcranmer.com

12 KOMENTARJI

  1. Nisem prepričan, da je tako enostavno. Sicer klobuk dol, pred tem mladeničem, a vseeno. Ljudje umirajo vsak dan, ljudi se odklaplja z aparatov vsak dan, ljudi se preneha zdraviti vsak dan. Niso vse to evtanazije. Ne sodi vse to pod zapoved “Ne ubijaj”. Ne smemo delati takega nasprotnega cirkusa tistim, ki bi legalizirali evtanazijo ni podobno. Ne gre za isto stvar, čeprav je težko povedati zakaj. Nekatere stvari pač ne znamo povedati, razložiti. Ni vse v besedah. Ker bodo sicer zmagovali nasprotniki in evtanazije bodo na koncu še res legalizirane. Ali pa se bo za poljubno smrt pacienta dalo tožiti za malomarnost. Pa naj se dokazuje. Kdo bo živel v takem cirkusu?! Kdo bo hotel delati v takem okolju? Kdo bo plačeval zavarovalne premije? To pelje v “popoln” svet, ki se bo kvečjemu zrušil kot domine.

    • Nisem sicer eksplicitno omenil evtanazije, a kar se je dogajalo v Liverpoolu je bilo prav to. Kaj pa je drugega kot evtanazija, če se odklopi naprave, ki človeka ohranjajo pri življenju.
      Na Wikipediji je evtanazija definirana takole: “Evtanazija pomeni, da nekdo (po navadi zdravnik) pomaga umreti nekomu drugemu s smrtonosno injekcijo ali s strupom ali preprosto tako, da izklopi naprave, ki ohranjajo pri življenju bolnika.”
      Na trdim, da bi fantek ozdravel, če bi ga odpeljali v Vatikan za zdravljenje, prepričan pa sem, da bi mu omogočili najboljšo paliativno oskrbo in ga vsekakor oskrbeli z najnujnejšim – osnovo za življenje (kisikom, hrano, vodo), obenem pa zagotovili duhovno oskrbo – njemu in staršema. In da ne bi spodili bolniškega duhovnika.

      • Težko bi rekel kaj takega. In ne morem verjeti lahkotnim sodbam. Poklic je realnost, ne pa neko filozofiranje in sočustvovanje tujcev. Hospic ni nobena rešitev, kakor tudi nobena paliativna skrb. Kar ne morem verjeti, da bi ustanavljali resnične hiralnice in to iz sočutja?! Povsem skregano z zdravo pametjo.

  2. Smo gledali v prihodnost….. A to je vse, o čem naj bi zdaj razmišljali? Avtor prikaže le eno, in to popolnoma nesprejemljivo prihodnost, ki jo bomo priklicali, če bomo še naprej pasivni. Po svetu namreč rastejo hospici: za odrasle, za otroke, pa tudi perinatalni hospici. Edini hospic v Sloveniji je v posmeh vsem državljanom: Levim, desnim, kristjanom ali ateistom.

    • Ne, to ni vse o čemer naj bi razmišljali, čeprav verjamem v boljšo prihodnost le zaradi takih mož kot je Thomas Evans. V tem članku nisem želel izpasti pesimistično, četudi mednaslov morda zveni tako.

      Je pa podobna dejanja napovedal pokojni prof. dr. Jože Trontelj na svojem predavanju na Nikodemovih večerih leta 2013. Takole na primer pravi: “Novodobni utilitarni filozofi vežejo pravico do življenja na sposobnost pogleda v prihodnost in na sposobnost odločanja o sebi. Nerojeni otroci, dojenčki in kronično nezavestni bolniki tega nimajo. Zato jih lahko štejemo za neosebe, pravijo ti filozofi, zato nimajo pravice do življenja. Detomor so poimenovali po-rojstni splav.”

      Vse dobro.

  3. Izzvenel je ne le pesimistično, ampak defetistično. Gledam drugače: Če bi sedaj v SLO napravili prvi korak za ustanovitev društva poimenovanega po Alfie, ki bi si prizadevalo za odprtje otroškega hospica, potem bi se marsikdo priključil. In začeli bi se dogajati čudeži: Še rdeče zvezde bi obledele.

  4. Dete je bilo v zadnjem stadiju neozdravljive nevrodegenerativne bolezni. To vendarle velja vedeti. Strokovna definicija smrti je danes v glavnem vezana na funkcijo mozganov, ne toliko utripa srca in dihanja. Mozno, da so konkretnega otroka prezgodaj odklopili z aparatov, ki vzdrzujejo funkcijo srca in pljuc, ni pa niti doktrina Cerkve, da bi to na silo poceli v neskoncnost, ce so mozgani in zavest res nepopravljivo usodno okvarjeni.

  5. Gospod Zdravko, ni treba, da poznate principe hospicov in paliativne oskrbe, a ne zanikajte je. V hospicih namreč zagotavljajo bolniku, da ne bo umrl osamljen, v neznosnih bolečinah ali v stanju, ko ne bi bilo poskrbljeno za vse njegove telesne in duševne potrebe. Čas, ko je bolnik v hospicu, preživlja v prijaznem okolju brez obremenjevanja z urnikom in če je možno v prisotnosti najbližjih. Ti mu svoj čas podarjajo v skladu s svojimi zmožnostmi, vsi pa imajo priložnost za odpuščanje starih zamer, ki so pogosto večje breme, kot tegobe bolezni same.
    Na hospice sem se ob smrti Alfie spomnila zato, ker je o njegovem primeru odločila brezbožna stroka kljub temu, da sta starša dobila pomoč v Italiji.
    S svojim (morda izzivalnim) prispevkom sem želela, da pogledamo malce višje kot le v pesimistične napovedi. Z Božjo pomočjo nismo popolnoma brezmočni. Tudi proti predstavam z rdečimi zvezdami ne.

  6. G. Čerinu čestitam za odličen prispevek.

    Zares smo videli prihodnost, ko bo odločitev o življenju in smrti popolnoma v rokah birokratskih struktur. Imeli smo primer dveh staršev, ki jima je moderna, domnevno napredna, država vzela najosnovnejše naravne pravice do skrbi za lastnega otroka. Domnevno v njegovo dobro. In tega otroka nato evtanazirala. To so gola dejstva, ki jih nobeno razglabljanje in olepševanje ne more spremeniti.

    Izpostaviti bi veljalo tudi delovanje papeža Frančiška, ki se je pogumno zavzel za malega Alfieja in pravice njegovih staršev. Včasih sem zapisal tudi kaj kritičnega na njegov račun, a tokrat sem bil ponosen, da je moj papež.

    • “kritičnega na njegov račun”

      Ja, pri kritiki moraš biti previden. Ne vemo, s katerimi informacijami razpolaga.

  7. Evropa je izklopila napravo za vzdrževanje svojega življenja. Evropa brez sočutja nima svetu kaj dati, zato umira.

  8. Umirajocim je v nekem trenutku vendarle potrebno pustiti, da odidejo. Smiselnost socutja, ki zahteva umetno podaljsevanje nekaterih vitalnih funkcij pri cloveku, kjer je zavest, nevroloska odzivnost in dusevno zivljenje nepovratno odslo, je vsaj vprasljiva. Umrljivost je normalna. Kakorkoli bolece, tudi otroci umirajo in vcasih se ne more nic proti temu. Umrljivost otrok je danes mnogo nizja kot pred stoletjem ali se danes marsikje v nerazvitem svetu.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite