PISMO BRALCA. Tudi na vatikanskem griču se je zgodil Wikileaks. Izdajanje zaupne pošte je povzročilo medijski vihar po vsem svetu. Nisem naročen na nobenega od slovenskih dnevnikov, redno berem le Družino in Ognjišče. Pa seveda brskam po internetu. Iščem odmeve na ta nezaslišani dogodek. V ‘Vatileaks’ se razkrivajo spletke v najvišjih vrhovih cerkvene institucije, vpeteni so nadškofje in kardinali. A v ‘naših’ – cerkvenih – časopisih zaznam le ogorčenje p. Srake nad papeževim majordomom, ki je kopije zaupne pošte posredoval Vatikanu nenaklonjenim novinarjem in nad direktorjem Vatikanske banke, ki je ravnal v nasprotju z navodili nadzornikov. Udarili so po človeku, ki je kršil črko zakona. Drugje sem spet našel tudi zapise o tem, kakšne kazni lahko po vatikanskih zakonih doletijo človeka, če mu dokažejo kazniva dejanja ogrožanja državne varnosti, izdaje zaupnih vsebin, žalitev svetega očeta, hude kraje, kršenja prisege itd. Nobenega mnenja pa ni o nečednih poslih, ki so bili razkriti. Kako diplomatsko, veliko govoriti in ničesar povedati! A kristusov nauk temelji na ljubezni, resnici in odpuščanju, ne na pravičnosti in kaznovanju.
V preteklosti smo tudi doma v državnih vrhovih doživeli kar nekaj afer, pristojnim pa je šlo predvsem za to, da najdejo tistega, ki je grdobijo OZNANIL, da se pozabi na tistega, ki jo je ZAGREŠIL. In krivci grdobij niso bili sankcionirani, padlo je po ‘izdajalcih’. Važna je forma, ne vsebina. Zdaj pa se z vatikansko afero dogaja podobno, tako v Rimu kot pri nas.
Razočaran sem. Ne morem se preprosto strinjati s pogromom nad papeževim majordomom. Možakar je gotovo videl spletkarjenje najvplivnejših papeževih sodelavcev, menim, da ga je tako bolelo, da je hotel nečednosti zaustaviti. Dobro je vedel, kolikšno moč imajo ljudje, ki se skrivajo za hrbtom svetega očeta. Da je zanje zgolj smet, ki jo mimogrede odpihnejo. Za učinkovito razkritje resnice so potrebna trdna dejstva. Zato je uporabil dokumente, ki resnico nedvomno dokazujejo. Ne zato, da bi umazal Cerkev – umazali so jo ljudje, ki so neprimerljivo više po rangu – papeževi najtesnejši sodelavci, nadškofje, kardinali, vrh vatikanske diplomacije. Možje, izmed katerih bo morda izbran naslednji sveti oče. Res je, tudi oni so zgolj ljudje, grešniki kot jaz in ti. Ker so na visokih položajih, so v veliko večji nevarnosti, da zapadejo klasičnim grehom oblastnikov. Vendar so obenem tudi posvečene osebe, zavezane resnici in Kristusovemu nauku, predstavljajo Sveti sedež. Tako sprenevedanje je najmanj neokusno, vsekakor pa hudo vprašljivo za ljudi, ki naj bi predstavljali moralno avtoriteto. ‘Topovi, ki streljajo proti Cerkvi, so zunaj Vatikana, a strelivo prihaja od znotraj. Tudi v Vatikanu so ljudje, ki so vpleteni v umazane posle. Želimo si, da bi resnica prišla na dan.’ Tako pravi podpredsednik italijanske poslanske zbornice, katoliški politik Rocco Buttiglione.
V 16. stoletju, v času reformacije, je sv. Erazem rotterdamski, velik mislec in humanist, po obisku Rima izjavil, kako je spoznal, da Cerkev resnično vodi Sveti Duh, kajti ob takšnih ljudeh, kot jih je srečal v Vatikanu, bi Cerkev že zdavnaj hudič vzel. To so bili časi, ko se je cerkveni vrh zelo oddaljil od Kristusovega nauka. Tudi mene ni strah, da bi Cerkev zaradi te afere propadla, saj verujem, da jo vodi Sveti Duh. Vendar pa se mi zdi, da se dogaja fatimska prerokba, ‘da se bo Satan vtihotapil v sam vrh Cerkve, da bo škof proti škofu, kardinal proti kardinalu’. Cerkveni vrh je resno okužen, ovadeni majordom je njegovo bolezen le obelodanil. Domnevam, da ga je korupcija tako hudo bolela, da je v hudi osebni stiski tvegal vse in se žrtvoval za Cerkev. To ni ravno evangelizacija, a je, kot kaže, pomembno za prenovo Cerkve. Sveti Duh bo imel tu še zelo veliko dela.
Bogdan Žorž v predzadnji Družini piše o mariborski polomiji in odpuščanju. O tem, ali bomo iskali resnico ali le ‘nekaj krivcev, da se naredi mir’. Med drugim se me je dotaknil presenetljiv odlomek o Judovem izdajstvu. Podlo dejanje, a brez tega bi ne bilo Kristusove smrti in vstajenja. Judi je bilo po tem, ko je spoznal svoj greh, hudo žal. Vendar po storjenem grehu ni prišel prosit bratov odpuščanja, ampak je ‘šel in se obesil’. Ali bodo povzročitelji krize sposobni prositi vernikov odpuščanja? Pa tudi, ali smo verniki sposobni odpuščanja ali bomo zgolj terjali pravično kazen? Če ne zaupamo lastnemu krščanstvu, kakšna je naša vera?
Evropa je danes v gospodarski in finančni krizi. Pa tudi v moralni. Pravzaprav je moralna kriza povzročila gospodarsko. Vedno je na prvem mestu greh, posledice greha se pokažejo kasneje. Moralna kriza v svetu se je pokazala tudi v vrhovih Cerkve, marsikje so vrednote evangelija izpodrinjene s slo po oblasti, moči, vplivu, denarju in še čem. Diplomacija Svetega sedeža deluje po vsem svetu, veleposlaniki Svetega sedeža – nunciji – so predvsem diplomati in ne duhovni pastirji. Ubogati morajo svoje predpostavljene, ničesar ne storijo na svojo roko. Eden takih je dva od naših spoštovanih nadškofov pregnal v osamo. Na zelo podel način, da se niti braniti ne moreta. Celo govoriti o tem, česa enega in drugega dolžijo, ne smeta. Bog ve kje v tujini je zdaj nadškof Uran, ki moli za slovensko Cerkev in nemo trpi ob krivici, ki se mu dogaja.
Resnica vas bo osvobodila, pravi Jezus. Nuncij v Sloveniji ni povedal, kaj nadškofa tako bremeni, da so ju po predčasni nasilni upokojitvi še tako grdo pohodili. Tega se ne dela niti kriminalcem! Nuncij je izvršil le ukaz iz Rima – a čigav ukaz? Papežev? Ne verjamem. Da ni iniciativa za to sprožena iz Slovenije? Se tudi vam zdi, da so te zadeve spletkarjenje? Ta hudo vprašljivi ukrep je povzročil veliko moralno škodo slovenski Cerkvi, hude dvome v cerkveno oblast in nezaupanje vernikov do Svetega sedeža. Nisem niti pristojen, da sodim o teh ljudeh in njihovih dejanjih, niti ne želim soditi. Sodil bo Najvišji. Tistega, ki mu je več zaupanega, bo On tudi strože sodil.
V Haagu se obtoženci pogosto zagovarjajo, da so ‘le izpolnjevali ukaze’. Tudi ljubljanski nuncij le izpolnjuje ukaze. A je zraven, del aparata. Pokorščina ga ne odvezuje od tega, da pove resnico. Saj je tudi duhovnik, nadškof, zaveza Kristusu in Resnici je višja kot pokorščina nadrejenim. Tako je pred nekaj dnevi v nagovoru novim vatikanskim diplomatom poudaril tudi sveti oče. A o obtožbah in ukrepih proti nadškofoma naš nuncij zgolj diplomatsko molči. S tem povzroča zmedo med slovenskimi kristjani in nas sramoti pred svetom, češ, kakšnim škofom zaupamo.
Rad bi verjel, da nam želijo veljaki v Rimu zgolj dobro, a ne morem. Ob takih ‘prijateljih’ sovražnikov sploh ne rabimo več. Nisem gluh in slep, nisem ovca, ki gre slepo za kakršnim koli pastirjem, ne morem se sprenevedati, da je vse lepo in prav in pošteno. Boli me, ne morem biti tiho in zgolj čakati, da se prah poleže. Sem v zrelih letih in sem že marsikaj dal skozi, tudi kaj grdega sem slišal, videl in doživel, a sem do zdaj obdržal vero, spoštovanje do Cerkve in do njenih predstavnikov. Zdaj si ne morem pomagati, začel sem dvomiti v čiste namene Svetega sedeža oziroma njegovih predstavnikov. Rad bi bil o tem na čistem. Pa ne samo jaz. Pri teh razmišljanjih sem našel kar nekaj skupin somišljenikov, prijateljev in znancev, vernih kristjanov, ki moje razglabljanje podpirajo.Toda, če sem začel v institucijo dvomiti jaz, koliko bolj je dvomu izpostavljena naša mladina! Nekateri birmanci, ki naj bi jih pred kratkim birmal upokojeni nadškof Uran, so se po nenadni odpovedi birmovalca začeli upirati, da sploh ne bi šli k birmi, če jih ne bo on birmal. Njihovi veroučitelji, animatorji in starši so v hudi stiski, tudi oni so v dvomih in jim zadeve ne morejo pojasniti. In se ob tej aferi počutijo osramočene in prevarane.
Gospodje, nalijte nam čistega vina, povejte nam resnico, preden vas odplakne v greznico zgodovine! Zaupajte Kristusu, tudi vas bo osvobodila zgolj resnica, naj bo še tako boleča! Kristjane pa prosim, molimo za naša upokojena, utišana in izgnana nadškofa. Pa tudi za njune nasprotnike, ti so molitve gotovo dosti bolj potrebni.
Jože Strajnar, Ljubljana
