V javnosti se vedno znova ponavljajo miti o dogajanju med drugo svetovno vojno, predvsem tudi o času takoj po okupaciji Slovenije oz. Dravske banovine s strani treh tujih sil – nemške, italijanske in madžarske. Kot posledica marksisitične povojne indoktrinacije v šolah, v medijih, na partijskih sestankih, se je v možgane celih generacij usidrala predstava brezmadežnega Narodnoosvobodilnega boja na eni strani in izdajalske tradicionalne strani, torej predvojnih legalnih strank in Katoliške cerkve, ki naj bi sodelovali s sovražnikom in s tem izdali slovenski narod. Pripadnost tradicionalni strani ali strani NOB je pomenila hkrati odločitev med Londonom in Moskvo.
Med Slovenci, ki so se zaradi vojne in državljanske vojne znašli v hudi stiski, so se leta 1941 in v naslednjih letih razvila povsem različna stališča glede na to, kako se je treba odzvati na narodovo usodo in kakšno prihodnost naj bi izbrala Slovenija. Tradicionalna stran jo je videla v kontinuiteti Kraljevine Jugoslavije. Po osvoboditvi naj bi ljudje odločali o svoji lastni vladavini in potrebnih spremembah v državni strukturi. Na drugi strani pa je bila komunistična partija. Njen cilj je bil prevzem oblasti. Glavni ideolog KP Edvard Kardelj je že na partijski konferenci oktobra 1940 v Zagrebu napovedal, da bodo šli komunisti v oborožen odpor proti okupatorju samo, če bodo imeli možnost izpeljati revolucijo in bo v interesu Sovjetske zveze.
Značilno je, da za jugoslovanske komuniste ni bil odločilen dan nemškega napada na Jugoslavijo, 6. april 1941, ampak dan nemškega napada na Sovjetsko zvezo, 22. junij 1941. Osvobodilna fronta (OF) ni bila ustanovljena 27. aprila 1941, kot se je to trdilo dolga desetletja komunističnega režima, še manj pa je to bil dan upora, kot ga praznuje danes samostojna Slovenija. OF je bila ustanovljena šele po napadu na SZ. Dne 26.4. (ne 27.4.) je bila ustanovljena „Protiimperialistična fronta“, ki je bila naperjena, kot pove že samo ime, proti imperialistom – angleškim, francoskim, ameriškim in domači gospodi. Okupatorje je zadela kritika le, kadar so se pokazali kot imperialisti. Kardelj je kasneje razlagal, da je bila vojna med Anglijo in Nemčijo do Hitlerjevega napada na SZ imperialistična, torej krivična. Šele po napadu se je, tako Kardelj, karakter vojne spremenil. Postala je pravična.
16. september 1941: Začetek državljanske vojne
Že prav od začetka so se razvile ilegalne organizacije, tako v taboru, ki so ga obvladovali komunisti, kakor tudi v tradicionalnem taboru. Do združitve obeh strani pa ni prišlo, ker je že 16. 9. 1941 vrhovni plenum komunistično obvladane OF sprejel nekaj odlokov, ki so onemogočali sodelovanje in na katerih so komunisti utemeljevali legitimnost njihove oblasti. Vrhovni plenum, ki se je preimenoval v Slovenski narodnoosvobodilni odbor, je monopoliziral odporniško gibanje. Vsak, ki je deloval izven OF in partizanskih enot, je bil proglašen za izdajalca, pa četudi je deloval proti okupatorju. Po tim. „zaščitnem odloku“ je izdajalcem grozila smrtna kazen. Pod krinko tega odloka, ki je kot kazenska norma veljal do 30. 8. 1944, ko je pričela veljati Uredba Vrhovnega štaba NOV z dne 24. 8. 1944, so Vosovci in partizani pobijali v Ljubljani in na podeželju svoje ideološke nasprotnike. Ni torej naključje, da so VOS in partizani komaj kdaj ubili kakega nacista ali fašista na zelo odgovornem položaju, ampak številne znane narodno zavedne Slovence. Seveda komunisti niso imeli prav nobenega pooblastila, ki bi jim dal kakršnokoli pravico razglašati svoje predstave kot edino sprejemljivo pot.
Dilema Katoliške cerkve
V posebno problematičnem stanju se je znašlo vodstvo Katoliške cerkve v Sloveniji, ki je od začetka naprej skušalo ljudem pomagati, da bi kolikor je mogoče brez škode prebili okupacijo. Vosovske likvidacije so bile s stališča katoliške morale popolnoma nevzdržne. Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman jih je zato vedno glasneje obsojal. Premisleka vredno je mnenje kasnejšega prvega predsednika parlamenta samostojne Slovenije Franceta Bučarja v knjigi Usodne odločitve (str. 64), da je bila naravnost škofova dolžnost, da nastopi proti takim dejavnostim. Če ne, pravi Bučar, bi mu mogli očitati zanemarjanje svoje službe.
Škof je bil prepričan, da je treba storiti vse, da bi bilo žrtev čim manj. Pri italijanski zasedbeni oblasti je od vsega začetka interveniral za vse, ki so za to prosili, ne glede na njihovo politično prepričanje.
Težava pri presoji zasedbenega časa v Sloveniji je, da tu ni šlo le za boj zatiranih Slovencev zoper tuje zatiralce, ampak za boj revolucionarnih Slovencev zoper tradicionalne sile z računom na povojni čas. Zato tudi na vprašanje o izdaji in kolaboraciji ni mogoče odgovoriti tako preprosto, kakor to delata del zgodovinopisja in publicistike, ko zanju razen komunistično vodenega odpora ne obstaja noben drug pošten odpor.
dr. Tamara Griesser Pečar
