Vzroki za državljansko vojno

33

V javnosti se vedno znova ponavljajo miti o dogajanju med drugo svetovno vojno, predvsem tudi o času takoj po okupaciji Slovenije oz. Dravske banovine s strani treh tujih sil – nemške, italijanske in madžarske. Kot posledica marksisitične povojne indoktrinacije v šolah, v medijih, na partijskih sestankih, se je v možgane celih generacij usidrala predstava brezmadežnega Narodnoosvobodilnega boja na eni strani in izdajalske tradicionalne strani, torej predvojnih legalnih strank in Katoliške cerkve, ki naj bi sodelovali s sovražnikom in s tem izdali slovenski narod. Pripadnost tradicionalni strani ali strani NOB je pomenila hkrati odločitev med Londonom in Moskvo.

Med Slovenci, ki so se zaradi vojne in državljanske vojne znašli v hudi stiski, so se leta 1941 in v naslednjih letih razvila povsem različna stališča glede na to, kako se je treba odzvati na narodovo usodo in kakšno prihodnost naj bi izbrala Slovenija. Tradicionalna stran jo je videla v kontinuiteti Kraljevine Jugoslavije. Po osvoboditvi naj bi ljudje odločali o svoji lastni vladavini in potrebnih spremembah v državni strukturi. Na drugi strani pa je bila komunistična partija. Njen cilj je bil prevzem oblasti. Glavni ideolog KP Edvard Kardelj je že na partijski konferenci oktobra 1940 v Zagrebu napovedal, da bodo šli komunisti v oborožen odpor proti okupatorju samo, če bodo imeli možnost izpeljati revolucijo in bo v interesu Sovjetske zveze.

Značilno je, da za jugoslovanske komuniste ni bil odločilen dan nemškega napada na Jugoslavijo, 6. april 1941, ampak dan nemškega napada na Sovjetsko zvezo, 22. junij 1941. Osvobodilna fronta (OF) ni bila ustanovljena 27. aprila 1941, kot se je to trdilo dolga desetletja komunističnega režima, še manj pa je to bil dan upora, kot ga praznuje danes samostojna Slovenija. OF je bila ustanovljena šele po napadu na SZ. Dne 26.4. (ne 27.4.) je bila ustanovljena „Protiimperialistična fronta“, ki je bila naperjena, kot pove že samo ime, proti imperialistom – angleškim, francoskim, ameriškim in domači gospodi. Okupatorje je zadela kritika le, kadar so se pokazali kot imperialisti. Kardelj je kasneje razlagal, da je bila vojna med Anglijo in Nemčijo do Hitlerjevega napada na SZ imperialistična, torej krivična. Šele po napadu se je, tako Kardelj, karakter vojne spremenil. Postala je pravična.

16. september 1941: Začetek državljanske vojne

Že prav od začetka so se razvile ilegalne organizacije, tako v taboru, ki so ga obvladovali komunisti, kakor tudi v tradicionalnem taboru. Do združitve obeh strani pa ni prišlo, ker je že 16. 9. 1941 vrhovni plenum komunistično obvladane OF sprejel nekaj odlokov, ki so onemogočali sodelovanje in na katerih so komunisti utemeljevali legitimnost njihove oblasti. Vrhovni plenum, ki se je preimenoval v Slovenski narodnoosvobodilni odbor, je monopoliziral odporniško gibanje. Vsak, ki je deloval izven OF in partizanskih enot, je bil proglašen za izdajalca, pa četudi je deloval proti okupatorju. Po tim. „zaščitnem odloku“ je izdajalcem grozila smrtna kazen. Pod krinko tega odloka, ki je kot kazenska norma veljal do 30. 8. 1944, ko je pričela veljati Uredba Vrhovnega štaba NOV z dne 24. 8. 1944, so Vosovci in partizani pobijali v Ljubljani in na podeželju svoje ideološke nasprotnike. Ni torej naključje, da so VOS in partizani komaj kdaj ubili kakega nacista ali fašista na zelo odgovornem položaju, ampak številne znane narodno zavedne Slovence. Seveda komunisti niso imeli prav nobenega pooblastila, ki bi jim dal kakršnokoli pravico razglašati svoje predstave kot edino sprejemljivo pot.

Dilema Katoliške cerkve

V posebno problematičnem stanju se je znašlo vodstvo Katoliške cerkve v Sloveniji, ki je od začetka naprej skušalo ljudem pomagati, da bi kolikor je mogoče brez škode prebili okupacijo. Vosovske likvidacije so bile s stališča katoliške morale popolnoma nevzdržne. Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman jih je zato vedno glasneje obsojal. Premisleka vredno je mnenje kasnejšega prvega predsednika parlamenta samostojne Slovenije Franceta Bučarja v knjigi Usodne odločitve (str. 64), da je bila naravnost škofova dolžnost, da nastopi proti takim dejavnostim. Če ne, pravi Bučar, bi mu mogli očitati zanemarjanje svoje službe.

Škof je bil prepričan, da je treba storiti vse, da bi bilo žrtev čim manj. Pri italijanski zasedbeni oblasti je od vsega začetka interveniral za vse, ki so za to prosili, ne glede na njihovo politično prepričanje.

Težava pri presoji zasedbenega časa v Sloveniji je, da tu ni šlo le za boj zatiranih Slovencev zoper tuje zatiralce, ampak za boj revolucionarnih Slovencev zoper tradicionalne sile z računom na povojni čas. Zato tudi na vprašanje o izdaji in kolaboraciji ni mogoče odgovoriti tako preprosto, kakor to delata del zgodovinopisja in publicistike, ko zanju razen komunistično vodenega odpora ne obstaja noben drug pošten odpor.

dr. Tamara Griesser Pečar

33 KOMENTARJI

  1. Gospa Tamara pač pozablja na nekatera (kot bi rekel Jože Tanko) dejstva. Da je na primer predvojna duhovščina že zdavnaj simpatizirala z desnimi avtoritarizmi, da so nekateri sanjali o Sloveniji kot centru boja proti komunizmu, da je bil antisemitizem (kljub pomanjkanju Judov ali prav zato?) vsepovsod prisoten (judovstvo = liberalizem = komunizem). Slednjo formulo je general Rupnik z izrecnim sklicevanjem na Führerja promoviral že leta 1937, z vsem nacističnim verbalnim repertoarjem vred. Ah, pa preden so bo kdo skliceval na Dražo Mihajlovića – Čiča je Rupnika v odsotnosti zaradi veleizdaje obsodil na smrt. In Rožmanov kasnejši tajnik, prav tisti N. B., ki je omenjenega prelata odpeljal na Koroško, se je proslavil s peklenskim strojem v postelji plavogardističnega oficirja.
    Sicer je pa moraliziranje po izgubljeni nedolžnosti nekako odveč. “No use crying over spilled milk,” kot bi rekli Anglosasi. Še posebej sedemdeset let prepozno.

  2. “Med Slovenci, ki so se zaradi vojne in državljanske vojne znašli v hudi stiski, so se leta 1941 in v naslednjih letih razvila povsem različna stališča glede na to, kako se je treba odzvati na narodovo usodo in kakšno prihodnost naj bi izbrala Slovenija. Tradicionalna stran jo je videla v kontinuiteti Kraljevine Jugoslavije. Po osvoboditvi naj bi ljudje odločali o svoji lastni vladavini in potrebnih spremembah v državni strukturi. Na drugi strani pa je bila komunistična partija.”

    V kolikor bi to držalo , potem bi tradicionalna (kolaborantska) stran upoštevala pozive iz Londona, da naj prestopi na zavezniško stran, mar ne?

  3. V tej luči se seveda stavek , da je pripadnost “tradicionalni strani ali strani NOB … pomenila hkrati odločitev med Londonom in Moskvo” izkaže kot višek neumnosti. Pozivi Kreka, Alojzija Kuharja in ostalih, vse je bilo zaman. Opozorila o tem, kaj so se dogovorili v Moskvi oktobra 1943 in na kasnejših konferencah … vse zaman.
    Kaj je že govoril Ljenko Urbančič, “mali Goebbels iz Ljubljane”, na radiu še nekaj tednov pred koncem vojne? “Kar naj pride gospod Churchill, tukaj ga čaka štirideset tisoč domobranskih bajonetov.”

  4. Komunajzerji v svojem obupu desnici podtikate veliko lažnivega.

    Ta dva komentatorja pa to dokazujeta. Dokumenti dokazujejo, da nasprotnikom komunizma ni kaj dosti za očitati. Na začetku vojne so delali predvsem v smeri, da bi bilo čim manj žrtev.

    Potem so pa komunajzerji zlorabili situacijo in izvedli zločinsko revolucijo. Potem pa ni preostalo drugega, kot se povezati z okupatorjem.

    Podobna situacija se je zgodila tako v Španiji in na Finskem. Nobena od zahodnih držav ni hotela pomagati tistim, ki so se branili pred komunističnimi napadalci, razen Hitlerja. Španija je k sreči imela le svojo notranjo vojno, zato so jo dobro odnesli. Finska te sreče ni imela te sreče, ker jo je napadla Rusija. Pa so jo na koncu zavezniki še vedno kaznovali.

    Moralizirati o tem, da naj bi se domobranci ob koncu vojne (a ni to malo brezveze) priključili zaveznikom? Le kako? Priključili naj bi se tistim (partizanom), ki naj bi jih na licu mesta ubili?

    Tako, da naša komunajzerja le patetično poskušata opravičiti komunistične zločine.

  5. Ah, dragi Franci, spet si se po nepotrebnem razburil. Pa saj vendar veš, da to škoduje zdravju!
    Zdaj pa najprej, kokolo: Carlosa zmerljivke ne prizadenejo, niti slučajno ne. Pač pa veliko povedo o tebi. Prvič, o pomanjkanju argumentov, in drugič, o pomanjkanju manir. Me pa veseli, da počasi prihajaš na dan s svojo pravo barvo. Hitler, napol Jud, ki prihaja na pomoč “tistim, ki so se branili pred komunističnimi napadalci”? Lepo. Kar tako naprej.
    Pa veš, Carlos ni prav nič obupan. Se prav imenitno zabava. Ti se pa po drugi strani ne … Ali se pač motim?

  6. “Finska te sreče ni imela te sreče, ker jo je napadla Rusija. Pa so jo na koncu zavezniki še vedno kaznovali.”

    Finska vojska je pridno sodelovala pri obleganju Leningrada (moč treh korpusov oziroma 7 pehotnih divizij). Če poznaš situacijo obleganja Leningrada potem boš lahko ugotovil, da jo je Finska še precej poceni odnesla.

  7. Aja, pa Finska je bila od septembra 1944 dalje v vojni proti nacistični Nemčiji. Tako imenovana “laponska vojna”. Torej, glej no, glej, priključili so se zaveznikom!
    Še en Francijev argument je odplaval po vodi.

  8. Ne Carlos, tvoje želje še niso realnost.

    Nisem se nič razburil, samo dejstva sem naštel, česar pa vidva komunajzerja ne marata.

    To se lepo vidi po tem, da si vse posvetil osebnemu napadu name, nič pa vsebini.

    Tipično komunajzersko – nimaš argumentov in se potem poskušaš izvleči na tak način z žalitvami in zmerjanji in napadi ad hominem.

  9. Rx170, Rusija je prva napadla Finsko. Nobena država ji ni priskočila na pomoč pri obrambi, razen Nemčije.

    Tako, da se ne sprenevedaj.

    Zavezniki pa so ji naredili veliko krivico ravno zaradi tega. Ker se je branila in povezala z edinim, ki ji je priskočil na pomoč, so jo kaznovali.

  10. Carlos, noben moj argument ni splaval po vodi.

    Saj so bili tudi Italijani na strani zaveznikov ob koncu vojne – vse vojne so zmagali.

    Samo njih niso ogrožali komunajzerji, kot pri nas. Pri nas, če bi se postavili na stran “zaveznikov” torej na stran partizanov, bi jih partizani pobili že takrat.

  11. Franci, Franci, *ad hominem* so ravno tvoje izjave tipa “tipično komunajzersko”. Kokolo, kakšen priročnik retorike bo treba vzeti v roke. Osebnemu napadu nate, Franci? Saj te sploh ne poznam in ne moglo bi mi biti manj mar tvoje osebnosti. Ampak, kokolo, ti si bil tisti, ki ni niti poskušal spodbiti enega samega od argumentov, ki sva jih navedla z Rxom, pač pa si se zatekel k zmerljivkam in nekakšnim psevdopsihološkim špekulacijam o “obupu”. Kdo je obupan, Franci?

  12. Carlos, to je tudi jasno, da poskušaš potem obtožiti napada ad hominem mene.

    Samo poglej se. Napisal si cel spis – izključno z napadom ad hominem, potem se pa usajaš, ko napišem dve besedici – enkrat samkrat – “tipično komunajzersko”.

    Seveda vse, kar si sposoben napisati je, da nisem niti poskušal spodbiti argumentov – konkreten pa nisi.

    Argumente sem ti spodbil, samo ti jih, ker ti niso všeč, pač poignoriraš in se potuhneš. Potem pa praviš, da nisem nič spodbijal.

    Itak pa to, kar trobita, niso nobeni argumenti, ampak komunajzerske floskule.

    K zmerjanjem in psevdopsihološkim špekulacijam se zatekaš kvečjemu ti. Jaz dajem le strokovne psihološke ocene – ki pa te tako dobro prizadenejo, da si prav histeričen.

  13. Strokovne, Franci? Si psiholog? Ni videti. Si pa obupan? Zakaj, Franci? Zakaj? Kaj je tako hudega v življenju, da se nenehno zaganjaš v mline na veter? Franci, sem te morda prizadel? Ker, verjemi mi, kokolo, tega nikakor ne bi hotel ;)))

  14. Seveda sem psiholog, če še nisi vedel.

    Ne, nisem obupan, si pa ti. Ko ti tako učinkovito sesujem tvoje floskule – in tako javno razkrinkam finte, ki jih pri tem uporabljaš.

  15. Franci, kakšne finte neki? Vse, kar si doslej razkril, je lastno pomanjkanje zgodovinske vednosti, pomanjkanje argumentacijskih spretnosti in pomanjkanje manir.

  16. Carlos, ti lahko še tako trobiš, pa ne boš spremenil dejstev.

    Tvoje in rxove finte so tipične. Ignoriraš komunistično nasilje, ki je bilo vzrok za nastanek vaških straž in domobrancev, ki so se bili prisiljeni braniti pred tem nasiljem.

    Druga finta je pa to, da iz konteksta trgaš določene stvari in jih narobe prikazuješ. Tako lažnivo pripisuješ simpatije do fašizma in nacizma nasprotnikom komunizma, kar je čista laž.

    To je tvoja glavna finta. Zgodovine pa poznam več kot ti, zato tudi ne nasedam tvojim manipulacijam.

  17. Franci, Franci, zgodovine pač ne poznaš več kot jaz (kako grda formulacija, le kdo te je učil pisati?), ampak, kot sem bil že zapisal, astronomi se ne prepirajo z astrologi. Te bom kdaj srečal na kakšnem mednarodnem simpoziju, Franci? Ne bom. Nekako te tudi preveč pogrešal ne bom, kajti rad se družim z ljudmi, ki so jih starši, šola ali kaplan naučili osnovnih manir. In navsezadnje nismo v osnovni šoli, menda si odrasel človek, se pa takole obnašaš! Po pravici povedano, sem povsem zgrožen!

  18. Franci, če bi poznal zgodovino tako kot trdiš, potem bi vedel, kdaj se je končala prva vojna med Finsko in SZ in kakšne so bile okoliščine finskega sodelovanja pri operaciji Barbarosa in zakaj je posledično 25. junija 1941 prišlo dobombardiranja finskih ciljev s strani sovjetskega letalstva.

    Kar se tiče odnosa kolaborantov do nemškega okupatorja, je pravzaprav popolnoma vseeno. Dejstvo je, da so se od začetka do konca borili na okupatorjevi strani.

    Aja, pa ad hominem (zmerjanje ljudi z drugačnimi stališči s komunajzerji)spada med hujše logične napake.

  19. Carlos, poznam več zgodovine, kot ti, zato pa tudi ne tulim v komunajzerski rog, kjer so partizani samo good guys, ostali pa samo bad guys.

    Jaz poznam dejstva, ki jih ti nočeš videti.

    A misliš, da ti bo kdo nasedel o teh mednarodnih simpozijih? Če bi ti res bil tak zgodovinar, ne bi kvasil takih, kot jih kvasiš.

  20. rx170 ne nakladaj.

    Uporabljaš tipično komunajzerske laži o Finski. Tudi oni pravijo, da se je Rusija le branila. Pa ja de. Tudi pri napadu na baltske države se je branila.

    Kar se pa tiče razlogov za kolaboracijo, so pa še kako pomembni. Samo, ker niso taki, ki bi ustrezali tvoji ljubezni do komunajzerjev, jih nočeš sprejeti.

    Od začetka leta 1943 pa do konca – so se borili proti komunajzerjem. To je dejstvo. Ampak krivci so pa komunajzerji, ki so prvi začeli pobijati Slovence.

    Mimogrede. Komunajzer ni zmerjanje – ampak je diagnoza in to pravilna. Tebi pa svetujem, da si namesto rx170 daš nick “logična napaka”, ker ta izraz tako rad uporabljaš.

  21. O vsem si je mogoče prebrati v ustrezni literaturi (od t.i. antikominterna pakta iz leta 1936 pa vse do podpisa premirja po ofenzivi RA 19. septembra 1944). Naj si ostali bralci preberejo, ti pa še lahko naprej uživaš v svoji antikomunajzarski verziji zgodovine.

  22. Vse se da prebrati v ustrezni literaturi – od začetka nasilja komunajzerjev nad Slovenci, do ustanovitve vaških straž in podobnega.

    To, da pa v obupu in pomanjkanju argumentov, poskušate iskati vzroke že pred vojno.

    Nekateri hočete videti v trojnem paktu neko naklonjenost nacizmu.

    Dejstva so pa naslednja.

    1. Edina zahteva pri pristopu k trojnemu paktu je bila, da Jugoslavija dovoli prevoz vojske čez državo.

    2. Jugoslovanska vojska je bila prešibka za vojno z Nemčijo, zato so ocenili, da je bolje pristopiti k trojnemu paktu kot tvegati vojno.

    3. Srbski patriarh (komunajzerjev tukaj ni bilo zraven) se s tem ni strinjal, zato so organizirali proteste, zaradi katerih je Jugoslavija odstopila.

    Torej sem sesul še eno komunajzersko laž. Ostali bralci so informirani, ostalo si lahko preberejo v primerni literaturi, ti pa lahko še naprej uživaš v komunajzerskih lažeh o zgodovini.

  23. Franci, če nisi razumel: govorim o Finski.

    O vlogi srskega patrijarha (to je bil leta 1941 dr. Gavrilo Dožić) pri vojaškem udaru, ki ga je organiziral general Dušan Simović (načelnik generalštaba) pa izvoli napisati kaj več. To tudi mene zanima.

  24. Filip Terčelj “O smislu življenja”
    Večina ljudi na svetu živi kar tja v en dan in se presneto malo briga, zakaj in čemu so na svetu. Dvomim celo, da bi ti vsak, kogar srečaš, mogel dati sploh kakšen odgovor na to vprašanje. Vendar vse stremljenje, delovanje in hotenje ljudi kaže, da ima vsak človek s svojim življenjem neki namen. Res je, da tega ne more vselej izraziti z besedami, a v vsem njegovem ravnanju se kaže več ali manj jasna smer njegove življenjske poti. Eni se v življenju ravnajo po svoji sebičnosti, sledijo le svojemu pohlepu in želji po uživanju – drugi pa uravnavajo svoje življenje po volji božji, po najvišjem vzoru, ki je Kristus.

  25. O Finski je bistvo to: Prva je napadla Rusija, Finski ni nihče pomagal, razen Nemcev.

    Neumno je torej obsojati Fince, ki so se odločili, da bodo raje sodelovali z Nemci, kot pa z Rusi. Zato se jim je po vojni zgodila krivica.

    Pa tudi Poljakom se je. Predali so jih Rusom, kljub temu, da so bili vedno proti Nemcem – celo vojno.

  26. Seveda pa je naš Franci spet vse pomešal: “zimska vojna” je trajala od novembra 1939 do marca 1940 in Nemčija Finski ni prav nič pomagala, ker je veljal pakt Ribbentrop-Molotov, ki je v tajnem členu prepuščal Finsko sovjetskemu vplivnemu področju. Je bila pa na finski strani obilica prostovoljcev iz Skandinavije in z Zahoda, med drugim Christopher Lee (ki goji, glej no, velik rešpekt do Tita).
    Franci je pa to pomešal z “operacijo Barbarossa”.;)

  27. Carlos, če pišeš take neumnosti o rešpektu do Tita, je tudi tvoje pisanje neverodostojno.

    Dejstvo je, da je Rusija napadla Finsko, Nemčija pa ne. Posledično je logično, koga je potem Finska podprla. Zato so ji še vedno naredili krivico po vojni.

  28. Naš Franci zelo rad operira s priljubljenimi besedami iz slovenskega desnega slovarja, kot so “verodostojnost”, “dejstvo”, “krivica”. Navadno tedaj, ko se mu dokaže, da se moti. Interesantno.

  29. Carlos, ti meni nisi nikoli dokazal, da se motim. Ti si samo uporabljal princip – “Če jih ne moreš prepričati, jih zmedi.”

  30. Pa še nekaj dokazov. Sovjetka Rusija je že pred to vojno in po vojni večkrat poskusila od znotraj destabilizirati Finsko s pomočjo finskih komunistov.

    Tudi kasneje so bili odnosi med državama zelo neprijazni.

Comments are closed.