Verjetno ga ni vsaj približno informiranega katoličana, ki ne bi v teh tednih tako ali drugače premleval o nedavnih odkritjih duhovniških spolnih zlorab (tudi škofovskih, kardinalskih). Odkritja se kar vrstijo (odstavitev bivšega kardinala McCarricka, poročilo pennsylvanijske velike porote, Viganòjevo poročilo, poročilo o spolnih zlorabah Cerkve na Nemškem) in mečejo novo luč na realnost, ki je sicer poznana že nekaj desetletij, a ne tako podrobno in ne v vseh svojih razsežnostih, ki očitno segajo vse do vrhov v Vatikanu.
Kaj je v ozadju krize: klerikalizem ali homoseksualizem?
Eno izmed glavnih vprašanj, ki se pri tem zastavljajo je vprašanje o vzroku razmahnjenosti omenjenih spolnih zlorab iz strani duhovščine. Čikaški kardinal Blase Cupich vidi vzrok v klerikalizmu, tj. v netransparentnosti, ki izvira iz hierarhične narave Cerkve, v kateri podrejeni težko vpliva na napačno ravnanje nadrejenega, s čimer je povezano tudi vzajemno ščitenje duhovščine pred napadi javnosti (TUKAJ). Podobno je za njim trdil tudi sedanji papež. Problem take razlage je v tem, da ne upošteva narave teh spolnih zlorab, ki so v približno 80% homoseksualnega tipa, kot nam potrjuje tako John Jay Report iz leta 2004 kot tudi letošnje pennsylvanijsko poročilo (podoben odstotek se kaže tudi pri duhovniških spolnih zlorabah na Slovenskem). Problem je torej zlasti v homoseksualnosti v duhovniških vrstah, kjer homoseksualnost nima kaj početi ne kot tendenca, še manj pa kot praksa, še prav posebej po izrecnem navodilu papeža Benedikta XVI. iz leta 2005. Gotovo ima »klerikalizem«, o katerem govorita kardinal Cupich in sedanji papež svojo težo pri vsem tem, vendar kaj bi naj pomenila »deklerikalizacija« Cerkve? Njena dehierarhizacija bi nas namreč pripeljala v izgubo enotnosti in torej v razbitje, ki bi bilo analogno položaju protestantskih ločin: to torej ni pot Cerkve. Po drugi strani je pa jasno, da bi problem spolnih zlorab bi v najmanj 80-ih odstotkih izginil, če bi pri izbiri in vzgoji duhovniških kandidatov odslovili tiste s homoseksualnimi nagnjenji. Zakaj se tega ni storilo že v preteklosti in ne stori niti sedaj, kljub jasnemu navodilu iz strani prejšnjega papeža?
Doktrinarna narava krize
Kardinal Müller, bivši prefekt kongregacije za nauk vere (odstavljen baje ravno zato, ker je želel dosledno izvajati cerkvena navodila v zvezi s spolnimi zlorabami – TUKAJ), je nedavno podal bistveno boljšo razlago tega pojava. Müller namreč meni, da je treba v ozadju spolnih zlorab in homoseksualizirane duhovščine iskati doktrinarni vzrok (TUKAJ). »Korenina tega zla ni klerikalizem,« pravi Müller, »karkoli naj že to pomeni, pač pa obrat proč od resnice in moralna razpuščenost.« K temu je še dodal, da »doktrinarna izprijenost vselej prinese za sabo moralno izprijenost in se v slednji razodeva«.
Če pogledamo, kako se je začela homoseksualizacija duhovščine v zadnjih desetletjih, vidimo, da je razlaga kardinala Müllerja pravilna. Upoštevati moramo namreč, da so ravno šestdeseta leta tisto desetletje, ko se začne kazati izdaten (in rastoč) odstotek homoseksualcev v duhovniških (in redovniških) vrstah, ki je od tedaj naprej rastel, oz. ostal pri visokih številkah (TUKAJ). To je obenem čas, ko se začne izrazit porast spolnih zlorab, kakor potrjuje tako John Jay Report kot tudi pennsylvanijsko poročilo. Hkrati pa je to, kot vemo, čas, v katerem nastane v katoliški Cerkvi velika doktrinarna zmeda pod vplivom dokumentov 2. vatikanskega koncila. Morda bo kdo rekel, da je to ujemanje le naključno, zato pa si kot ilustrativen primer oglejmo srhljivo zgodbo o razpadanju redovnih skupnosti v Kaliforniji v letih 1965-1970, da bi bolje razumeli to korelacijo.
»Aggiornamento« in redovne skupnosti
Odlok 2. vatikanskega koncila O času primerni prenovi redovniškega življenja (Perfectae cartatis) iz leta 1965 je spodbudil redovne skupnosti, naj v duhu koncilskega »aggiornamenta« in »dialoga s svetom« stopijo na pot prenove v smislu vračanja »k splošnim virom krščanskega življenja in k prvotnemu duhu ustanov«, pri čemer ni nič narobe, a stavek se problematično nadaljuje takole: »kakor tudi njih prilagajanja spremenjenim časovnim razmeram« (t. 2). Pri tem je dokument posebej poudaril, da je »treba odpraviti zastarele predpise« (t. 3). Lahko si predstavljamo kakšen odmev je imel ta dokument v redovnih skupnostih, sploh če pomislimo na razmere tistega časa (seksualne revolucije), ki se bi jim naj redovi prilagodili, pa tudi in zlasti na kontekst ostalih dokumentov koncila (zlasti tistih o ekumenizmu, o nekrščanskih verstvih, o misijonih in o verski svobodi). Sprožil se je val raznovrstnega eksperimentiranja glede tega, kako redovno življenje spraviti v sklad s trendi v svetu (kar je sicer ravno antiteza redovnega življenja, katere bistvo je odmik od sveta). Vse to je še dodatno spodbudil klic k eksperimentiranju v zadevnem motupropriju Ecclesiae sanctae Pavla VI. iz leta 1966.
Kalifornijske nune leta 1966
Oglejmo si torej, kako je tako eksperimentiranje zgledalo v redovnih skupnosti sester Brezmadežnega Srca Marijinega (IHM) v Kaliforniji leta 1966. Ta redovna skupnost je razumela smernice 2. vatikanskega koncila v smislu spodbude k aplikaciji sodobnih psihoterapevtskih metod na svoje članice, z namenom da bi se izboljšali rezultati reda, ki je deloval zlasti na področju šolstva. Tako je red povabil znanega ameriškega psihologa Carla Rogersa, ki naj bi s svojimi sodelavci uporabil metodo skupinske terapije (encounter groups) na redovnicah (TUKAJ). Ta metoda temelji na ozračju zaupnosti, naklonjenosti in posledične sproščenosti, ki naj nastane v pogovorni skupini in za katero poskrbi zlasti voditelj, pri čemer slednji ne sme usmerjati ugotovitev, do katerih pridejo udeleženci, saj je ključno, da do njih pridejo sami (v ozadju gre za tedaj moderen permisivistični koncept). Poskrbeti mora le za generalno klimo naklonjenosti, ki omogoča, da se udeleženci znebijo inhibicij in v taki sproščenosti sami pridejo do rešitev svojih osebnih problemov. Sam Rogers je opozoril v prispevku The Group Comes of Age, da je nevarnost teh srečanj v tem, da generirajo vezi, ki zlahka prestopijo na raven seksualne privlačnosti (TUKAJ). In to se je zgodilo tudi sestram omenjene redovne skupnosti, kar je natančneje popisano v knjigi s povednim naslovom Lesbian Nuns: Breaking the Silence iz leta 1985. Rezultat je bil, da je v letu in pol število redovnic tega reda, ki se je izhodiščno vrtelo okrog 650, razpolovilo. Ene so zašle v heteroseksualna razmerja (se poročale z duhovniki…), ene pa, kot dovolj nazorno izrazi naslov navedene knjige, v homoseksualna: izmed teh jih je veliko ostalo v skupnosti in to iz vse prej kot evangeljskih vzgibov. Podobne »rezultate« je dosegel Rogers še na drugih redovih: pri jezuitih, frančiškanih, sestrah Božje ljubezni (Sisters of Charity) in še drugih.
V ozadju je 2. vatikanski koncil
Vidimo torej, kako so smernice 2. vatikanskega koncila, ki so pozivale Cerkev k zbliževanju s svetom in njegovimi trendi prispevale k homoseksualizaciji klera, ko so odprle pot osnovnemu freudovskemu postulatu, da travme izvirajo iz inhibiranih podzavestnih spolnih vzgibov in da je psihološko zdravje v tem, da se človek teh inhibicij znebi. Toda ali ni povezava koncilskih smernic o redovnih skupnostih le naključno povezana s prevzemom psihoterapevtskih metod? Ali ne bi sestre IHM, ameriški jezuiti, frančiškani itd. lahko ubrali tudi kak manj škodljiv tip »aggiornamenta«? Zakaj so izbrali ravno freudovsko psihoterapijo? Kako to, da so se sestre IHM začele zanimati za Rogersa? Odgovor je zopet v dokumentih 2. vatikanskega koncila, za katere je značilno, da deloma, a dovolj razvidno, sprejmejo nauk modernizma in (neo)modernizma, ki so ga papeži od sv. Pija X. do Pija XII. vztrajno zavračali. To je razvidno na več ravneh. Najprej iz tega, da so bili glavni izvedenci na koncilu ravno od Pija XII. obsojeni avtorji neomodernizma, oz. nouvelle théologie, kot se ji je tudi reklo (De Lubac, Rahner, Congar…), ki jih je za časa koncila sv. papež Janez XXIII. rehabilitiral. Dalje je to razvidno iz tega, da se je takoj po koncilu (leta 1967) umaknila Antimodernistična prisega, ki so jo morali do tedaj izreči vsi, ki so želeli v Cerkvi izvajati kakršnokoli obliko poučevanja.
Zlasti pa je to razvidno iz dokumenta o verski svobodi (Dignitatis humanae), kjer koncil odločno zagovarja pravico do verske svobode kot naravno pravico vsakega človeka (t. 2), kar je izrecno obsodil bl. papež Pij IX. v okrožnici Quanta cura. Če bi to res bila naravna pravica, bi namreč pomenilo, da ima vsaka vera (ne le katoliška, ki je edina prava vera) pravico do obstoja. Ker pa zmota ne more imeti pravice do obstoja, se s tem implicitno zatrjuje, da so vse vere (in ne le katoliška) na nek način prave. To pa koncil utemelji tako, da reče, da je sicer res v katoliški veri polnost resnice, ostale vere pa niso zaradi tega neresnične, pač le v manjši meri deležijo na polnosti resnice, kakor lahko npr. beremo v dokumentu o nekrščanskih verstvih (Nostra aetate, t. 2). Po tej logiki musliman in katoličan molita k istemu enemu in vsemogočnemu Bogu (t. 3), le da katoličan o njem ve še to, da je troedin in učlovečen, pri čemer se pa pozablja, da musliman izrecno zanikuje v Bogu sleherno mnoštvo in da bi se učlovečil, zato pa spada k njegovi veri, da pravo vero zanikuje in torej ni le podstopnja prave vere, pač pa njeno zanikanje). Zato pa je naročeno katoličanom, kot beremo v dokumentu o misijonih (Ad gentes), naj imajo radi »narodna in verska izročila« sleherne družbe (tudi muslimanske, tudi hinduistične itd.), v kateri živijo in »naj odkrivajo v teh izročilih skrita semena Besede« (t. 11).
Modernizem
V kakšnem smislu se v teh besedilih skriva modernizem? V tem, da ta besedila predpostavljajo, da je prava vera lastna slehernemu človeku, saj je izraz njegove globoke, podzavestne usmerjenosti k Bogu (TUKAJ): to pa je ravno temeljni nauk modernizma, kot ga je opredelil sv. papež Pij X. v okrožnici Pascendi iz leta 1907 (7. odstavek). Modernisti dalje menijo, da ta občečloveški (po njihovem mnenju pravi) religiozni vzgib posamezna kultura potem bolj ali manj uspešno ubeseduje v oblikah različnih religij (8. odstavek). O tem podzavestnem religioznem vzgibu beremo še bolj izrecno v koncilskem dokumentu o nekrščanskih verstvih, češ, da ga najdemo od najstarejših časov »pri različnih narodih« (navedeni so potem hinduizem, budizem in »druge religije«): gre za zaznavanje in priznavanje Boga, ki »prežema njihovo življenje z globokim religioznim čutenjem« in ga potem »v zvezi z napredovanjem kulture« skušajo opredeliti »z natančnejšimi pojmi in v bolj pretanjeni govorici« (t. 2). Pri tem naj poudarim, da ugotavljanje modernističnih tez v ozadju dokumentov drugega vatikanskega koncila za katoličana ni problematično, ker je sam papež Janez XXIII. v uvodnem nagovoru h koncilu (TUKAJ) trdil, da je ta koncil predvsem pastoralne narave in ne namerava (seveda) zanikati prejšnjih dogmatičnih ugotovitev, ki jih je treba ohraniti »v istem smislu in izrazu« (eodem tamen sensu eademque sententia) kot so bile izhodiščno podane (t. 6.5), kar pomeni, da njegove trditve nas ne zavezujejo, kolikor nasprotujejo predhodnim dogmatičnim trditvam (npr. obsodbi modernizma v okrožnici Pascendi ali obsodbi verske svobode kot naravne pravice v okrožnici Quanta cura).
Drugi vatikanski koncil in psihoterapija
Vidimo, skratka, kako je koncil s svojim temeljnim modernističnim podtonom lepo pripravil pot vdoru psihoterapije v omenjene redovne skupnosti, saj če je v naši podzavesti (v podzavesti vseh ljudi) v temelju na delu vzgib prave vere, potem je seveda naloga katoličana, če želi poglobiti svojo vero, pač v tem, da to svojo podzavest še bolj sprosti in ji sledi, kar ravno uči freudovska psihoterapija. In tako je začela nastajati vse bolj dominantna »subkultura« lezbičnih nun in gejevskih patrov in duhovnikov. Zajemala naj bi v zahodnem svetu že od 10 do 30 % klera, v Vatikanu pa od 30 do 50% kot poroča poljski poznavalec Dariusz Oko (TUKAJ). Pri tem »eksperimentiranju« je bilo treba seveda popolnoma odmisliti od tega, da je naša narava (in z njo naša podzavest) ranjena od izvirnega greha in je zato kaj slab kompas za orientacijo v življenju. Pri tem je bilo treba tudi odmisliti od razodetih naukov, zapovedi in zakramentov, ki smo jih prejeli od Boga, da bi našo naravo odrešil in zveličal. Božje zapovedi so bile dojete v obzorju koncilskega modernizma in psihoterapije kot vir inhibicij in travm, ki onemogočajo sprostitev naše prave podzavestne »religioznosti«, kar vse najde svojo utemeljitev denimo v Rahnerjevi teologiji (TUKAJ). Kdor se je oklepal dogem, zapovedi in zakramentov, ker je želel biti pravoveren, je bil posledično označen od pokoncilskega cerkvenega establišmenta kot »rigiden«, notranje zablokiran, nevrotičen posameznik (k čemur se običajno še doda modernistično interpretirana evangeljska oznaka »farizeja«), ki mu je treba predlagati terapevtsko obravnavo, pri čemer ne vem zakaj govorim v pretekliku, saj sam vem za veliko sodobnih (tudi slovenskih) primerov takih »nasvetov«. Eden zadnjih je npr. že omenjeni čikaški kardinal, ki je nedavno predlagal psihološko obravnavo župniku, ki je v župniji dal zažgati LGBT-jevsko mavrično zastavo, ki je dolgo časa (že pred njegovim prihodom) »krasila« prezbiterij župnijske cerkve (TUKAJ).
Ekstenzivno uporabo psihoterapevtskih postopkov za izločanje pravovernih kandidatov iz semenišč (in ohranjanje nepravovernih, med katerimi izstopajo homoseksualci, za katere je zgolj moško okolje semenišča seveda zanimivo) je temeljito dokumentiral Michael Rose v svoji knjigi na to temo z naslovom Goodbye, Good Men iz leta 1992. Zanimivo (menda malce retorično) vprašanje je, če je v našem bogoslovju in v noviciatih redovnih skupnosti kaj bistveno drugače od tega, kar ugotavlja Rose. S tem je povezana tudi vsa duhovnost notranje »sproščenosti«, ki se prodaja iz strani raznih duhovnih voditeljev na duhovnih vajah kot prava katoliška duhovnost. Gre za duhovnost, ki odmišlja, če že ne odvrača od vztrajne zvestobe zapovedim (označene kot tenkovestne, farizejske, pobožnjakarske itd.) in od posledičnega duhovnega boja s svetom, ki zapovedi zavrača, v imenu »notranjega miru«. Poveden za to duhovnost je npr. že naslov knjige »Dar miru« (Ognjišče 2004) bivšega čikaškega kardinala Josepha Bernardina (on je namreč dal obesiti v omenjeno čikaško zakristijo LGBT-jevsko zastavo, in sicer tako, da je zastirala razpelo), v kateri razvpit homoseksualistični kardinal pojasnjuje, kako je s časom »notranje pomiril« svojega duha pred obtožbami, da je spolno zlorabil mladeniča.
Jabolko, v katerega bo treba ugrizniti
Kakor torej kaže, ima kardinal Müller prav, ko pravi, da je treba iskati vzrok homoseksualizacije duhovščine (in posledičnih spolnih zlorab) na doktrinarni ravni. To pa dalje pomeni, da bodo morali kardinal Müller in drugi kardinali priznati, da je napočil čas, ko bo treba začeti preizpraševati doktrinarno vrednost dokumentov 2. vatikanskega koncila, ki ga žal še vedno preveč katoličanov (vključno s kardinalom) nima (zoper izrecne besede sv. Janeza XXIII.) za pretežno pastoralnega, pač pa za dogmatski super-koncil, ki velja nad vsemi ostalimi koncili in dogmami ter celo zoper nje. Dokler ne bo torej Cerkev pripravljena vsaj na razpravo o vprašljivih sadovih naukov 2. vatikanskega koncila, bomo obsojeni na to, da se bodo vedno znova pojavljali (približno na 10 let kot kaže praksa) v javnosti škandali o spolnih zlorabah v kleru.
