V sosednji Italiji je na oblasti koalicija levih in desnih populistov. V avstrijski vladi je desno-populistična FPO, Orban že dolgo velja za voditelja vzhodno-evropskih populistov. Najboljše sosede vodi HDZ, ki se očitkov o (desnem) populizmu nikoli ni uspela povsem znebiti.
Nekoliko dlje v srednji Evropi, na Poljskem, sta predsednik države in predsednik vlade pravzaprav dva od najbolj umirjenih obrazov stranke Zakon in pravica Kaczynskega, ki jo Wikipedija opredeljuje za nacionalno-konzervativno, a je v zahodnem tisku pogosto označena za populistično. Liberalno in ateistično Češko vodi nacionalni socialdemokrat Zeman, njeno vlado pa “novi obraz”, neke vrste liberalni populist milijarder Babiš. V drugem krogu slovaških predsedniških volitev se bosta spopadla vodeča liberalna Čaputova in nekdanji komunist, aktualni slovaški evropski komisar Šefčovič, ki se po novem navdušuje nad krščanskimi tradicionalnimi vrednotami.
Skrajne in populistične stranke pozna tudi klasični Zahod. Francija živi v permanentnem strahu pred vzponom Le Penove. Predsednik Macron, ki se želi (po odhodu Merklove) pokazati kot prvi voditelj evropske liberalne demokracije je nemočen pred populističnim in vse bolj skrajnim gibanjem rumenih telovnikov; njegov nedavni manifesto o Evropi sicer zveni lepo, a ne preveč realno, še toliko manj zaradi njegove nemoči doma.
V Nemčiji podoben strah vlada pred skrajno AfD, toda največje evropsko gospodarstvo ima leve populiste tudi v nekdanjih komunistih, Levici. Na Nizozemskem ima že več kot desetletje močan vpliv anti-imigracijska PVV. Skrajno desne ali populistične stranke poznajo na Švedskem, v Španiji, Belgiji in drugod. V Veliki Britaniji je zmešnjava okrog brexita pokazala, da je v težavah tudi večinski parlamentarni sistem najstarejše evropske liberalne demokracije.
Slovenija ima edino radikalno (skrajno?) stranko v Levici. Janševi SDS poskušajo nadeti podobo desne skrajne stranke, a to v resnici ni – kljub nerodnemu spogledovanju z Orbanom in neprestanim levim strašenjem pred domnevnim vzponom grde slovenske desnice.
Janša bi lahko bil slovenski Kurz. A se mu zdi, da mora iti še nekoliko bolj v desno in sem in tja ubrati kako populistično struno. Toda voditelj SDS ne bi smel kar tako mimo dejstva, da ga ta teden Financial Times v uredniškem komentarju v zvezi z Orbanom označuje za “slovenskega populista” in Orbanovega zaveznika. V sredo je Evropska ljudska stranka naredila najboljši možni kompromis in članstvo Orbanovega Fidesza zgolj zamrznila, obnašanje Fidseza pa naj bi spremljala trojica bivših zahodno-evropskih politikov (napaka, da v trojici ni nikogar iz vzhodnih članic Evropske ljudske stranke).
Orban in Janša nista izstopila iz ELS
Orban ni sledil napovedim, da bo v primeru zamrznitve izstopil iz ELS, tudi Janša, ki je namigoval podobno ne. Janša se verjetno predobro zaveda, da bi z izstopom iz ELS – paradoksalno, a resnično – v bistvu potrdil, da nagovarja iste volivce kot NSI: z lastnim pomikom na desno bi namreč Novo Slovenijo (ta je precej podobna CSU) pomaknil še bolj na zmerno sredino, kjer naj bi sicer morala biti prav SDS. Morda bo skrajno desno stranko “uspelo” postaviti Bernardu Brščiču.
Kaj za Slovenijo pomeni ta kriza liberalne demokracije v Evropi (in svetu)? Potrebno se je ograditi od resnično zaskrbljujočih gibanj v skrajnosti (v desno in v levo) in v populizem (pri nas se pozablja, da se večina populistične retorike hrani na levi, zlasti v ekonomskem in socialnem smislu).
Po drugi strani ni mogoče spregledati dejstva, da se po vsej Evropi tudi t.i. “main stream” stranke poskušajo odzvati na pričakovanja t.i. “dobrih populistov”. Marsikje v Evropi, kjer vladajo manjšinske vlade ali pa so bile tradicionalne stranke prisiljene v koalicije s populisti, se širi prepričanje, da zgolj liberalizem ne prinaša zadovoljstva odločujočega srednjega sloja. Prave delitve v Evropi danes namreč niso toliko ekonomske, ampak kulturne – to ugotavljajo tudi liberalni kritiki populizma.
Težje je razlikovati med dobrimi in slabimi populisti
Toda najusodnejša delitev ni med zagovorniki liberalne demokracije in populisti – ta delitev je namreč precej jasna. Dosti težje je razlikovati med dobrimi in slabimi populisti; prav tako je težje razlikovati med tistimi zagovorniki liberalne demokracije in pravne države, ki menijo, da je edina pot dalje v skrajno socialno-liberalni in politično korektni ureditvi, ter tistimi, prav tako odločnimi zagovorniki liberalne demokracije in pravne države, ki želijo počasnejše, previdnejše, bolj premišljeno in vsekakor manj agresivno uvajanje novih modelov družine v zakonodajo držav ter dati večji pomen kulturnemu vezivu evropskih družb.
V Sloveniji je tradicionalno bila desnica tista, ki je v Bruslju videla zadnji branik pred post-komunisti. Nekaj čara je Bruselj v zadnjih letih v očeh desnice izgubil, ko je postalo jasno, da Bruselj nikakor ni (vedno) tudi zaščitnik krščanskih vrednot ter da je v boju proti post-komunistom dober le toliko, kolikor so slednji v neposrednem konfliktu s pravno državo in liberalno demokracijo, kar pa je v primeru držav članic EU težko. No, nekoliko lažje je Bruslju s tem šlo ravno pri Madžarski in Poljski, a ne zoper post-komuniste, ampak – tako se je na prvi pogled zdelo – prav zoper njihove najbolj goreče nasprotnike.
Vzpon populizma slaba novica za varnost Slovenije
Bruselj v svojem sporu z Kaczynskim in Orbanom ni imel najbolj posrečene roke, toda hkrati bi bilo tudi naivno in preveč preprosto misliti, da gre tema vzhodno-evropskima voditeljema res (le) za boj proti post-komunistom in za krščanske vrednote. Biti proti-komunist še ne pomeni živeti krščanske vrednote.
Za zmerno desno sredino – slovensko in širše evropsko – napovedani vzpon populistov in nacionalistov na bližnjih volitvah v Evropski parlament ne bo prinesel pričakovanega, kvečjemu kratkotrajno, a večidel prazno zadoščenje. Kakor priča nedavni zaplet s Tajanijem v Bazovici, občasni obiski Fidesza (in Jobika) v Prekmurju, težave s Hrvaško itd. je navsezadnje vzpon nacionalizma slaba novica za varnost Slovenije in njene odnose s sosedami.
Če kdaj, je zdaj priložnost za umirjeno in dosledno, s katoliškim družbenim naukom navdahnjeno politično opcijo, ki se bo ognila vseh skrajnih polov: populizma in politične hiper-korektnosti; ksenofobije in multikulturnosti kot ideologije; genderja kot javne politike in predmoderne ozkosti na seksualnem področju.
Tako zagovorniki skrajno liberalne, politično korektne agende, kakor tudi desni populistični skrajneži nas utegnejo spraviti v zelo podobno barbarstvo, kjer bo Jezusova Cerkev diaspora, mala, nenavadna manjšina, dejavno izpovedovanje in življenje po veri pa zakonsko omejeno (začne se z blokado Facebook strani). Za Cerkev – tudi našo, na Slovenskem – bi bilo zato najslabše, če bi se v teh izbirah razdelila med konzervativce in progresiste, med podpornike Frančiška in podpornike Benedikta.
