Vznemirjenje? Ne, panika!

2

tabela racunalnikV Ljubljani se izrisuje neko novo stanje vznemirjenosti. Pomlad je v polnem razcvetu, brstenje in šelestenje ne pušča za sabo ravnodušnosti pri nikomer. Država je spet na nogah, čaka novo prerojenje, ki pa je bilo do nadaljnjega zamaknjeno. Pa bomo videli, kaj bo ta zamik prinesel. Zanimivo je namreč, kako je pred samo dvema tednoma premierka Alenka Bratušek energično in prepričljivo pojasnjevala, kolikšni so bili dosežki njene vlade v zadnjem letu. Kako so Sloveniji povrnili zaupanje Evrope, kako je z odločnimi ukrepi na področju bančništva uredila najhujši problem in kako se tudi javne finance vračajo v meje normalnosti.

Vse kolajne Alenke Bratušek

Na vse kolajne, ki si jih je pripela Bratuškova, bi veljalo marsikaj povedati: že res, da je danes za Slovenijo zadolževanje precej bolj poceni kot pred šestimi meseci: donosnost desetletnih obveznic je pred objavo rezultatov stresnih testov kotirala nekje okoli 6,5%, danes je pod 4% (in Slovenija se je ravno v torek zadolžila že tretjič v zadnjega pol leta). Drži pa tudi, da so bili tuji pregledi bank, ki so na dan prinesli 5-milijardno luknjo, nekako vsiljeni s strani Evrope: skratka, ni šlo za vladno pobudo. Glede javnih financ pa bo zgodba še zelo dolga. Slovenija je bila pred slabim mesecem, kot edina država v EU, že drugič zapored opozorjena na presežna makroekonomska neravnovesja. Kar pomeni, da Slovenija še vedno veliko več porabi, kot proizvede. V “porabo” seveda spadajo tudi vse dokapitalizacije bank, ki so se doslej zvrstile, in reševanja vseh podjetij “v državnem interesu”. Tudi to, nekoliko bolj domače: državna poraba pomeni tudi reševanje tistih lukenj, ki so jih povzročili taki in drugačni tajkuni.

No, ampak pozitivne ocene in dobro delovanje vlade, o katerih nas je prepričevala Bratuškova, so prejšnji teden bile postavljene na glavo. Ustavno sodišče je razsodilo, da je nepremičninski davek, ki je bil eden od temeljnih postavk za letošnji proračun, neustaven. Razlogov za neustavnost je sicer več. Če poenostavimo pa gre za to, da je bilo veliko nejasnosti pri nepremičninskih cenitvah, ki naj bi služile kot osnova pri izračunu samega davka. Neustavne so bile tudi različne davčne stopnje za rezidenčna in nerezidenčna stanovanja ter razlikovanje med energetskimi in ostalimi poslovnimi industrijskimi nepremičninami. Toliko s tehničnega vidika. Poglejmo še na kratko, kaj to pomeni s finančnega vidika: država je računala, da bo s tem davkom v državno blagajno pospravila približno 200 milijonov evrov. Po prvotnih načrtih naj bi približno isti znesek dobile od davka tudi občine. Predvideni prihodki so bili nato ocenjeni nižje. V občinske blagajne naj bi šlo približno 130 milijonov evrov, v državne pa 160 do 170 milijonov evrov. K temu so botrovale spremembe v zakonu o nepremičninskem davku, ki jih je koalicija vnašala vse do zadnjega.

Blokada Ustavnega sodišča

No, ravno z razsodbo Ustavnega sodišča je Slovenijo in posebej vladne palače prežel duh vznemirjenosti, ki pa s pomladanskimi učinki ni imel veliko skupnega, pa čeprav so bile reakcije prav take, kot bi šlo za pomladanski sindrom. In tukaj smo že pri političnih posledicah zavrnitve nepremičninskega davka. Tega si je vlada namreč zamislila prav zaradi krpanja proračunske luknje. Skupaj z dvigom DDV je bil to glavni ukrep, ki ga je lani vlada sprejela na prihodkovni ravni. Lanski proračun je bil izračunan malodane do centa. Zaradi zelo slabega stanja v slovenskih javnih financah je Bruselj bil do Slovenije strog pri kriterijih primanjkljaja. In vlada Alenke Bratušek, ki je na odhodkovi strani nadaljevala po tirnicah Janševe vlade, je v poskusu zmanjšanja primanjkljaja uvedla tudi nove davke na prihodkovni strani. Kot smo že zapisali, je bil celoten proračun pripravljen tako, da ni predvideval in “si ni smel dovoliti” nobenih šokov. In razsodba ustavnega sodišča, ki je naenkrat državnim blagajnam odtegnila 200 milijonov evrov, je bil prav tak šok. Če je Evropa lani nekako še požrla dejstvo, da bo Slovenija v letu 2014 še vedno imela okroglo milijardo evrov primanjkljaja (4,2 odstotka BDP), pa novega nenačrtovanega izpada prihodkov seveda ni mogla prenesti. Zato se je takoj po objavi razsodbe Ustavnega sodišča oglasil Olli Rehn, komisar za finančne in monetarne zadeve, ki je bil dokaj jasen: “Najdite alternativna sredstva. Kot veste in znate”! In v vladi je spet završalo. In spet ne zaradi pomladanskih učinkov, ampak zaradi panike: kaj nam je zdaj storiti?

Razsodba, ki je razveljavila nepremičninski davek, ni bila povsem nepredvidljiva. Kvečjemu nasprotno. Mnogi strokovnjaki na ustavnem področju so opozarjali na neusklajenosti in na sporne točke zakona. Dejstvo je tudi, da je bil zakon sestavljen v dokajšnji naglici zaradi potreb izravnavanja proračuna in je šel skozi vse postopkovne organe brez ustreznega premisleka in brez usklajevanj. Pač, mudilo se je… in tak zakon je prišel na dan.

Trenja v koaliciji

Seveda, potrebno je bilo reagirati takoj. Ampak spet… na dan je prišel predlog novega dodatnega povišanja DDV, že drugega v slabem letu. Davek na dodano vrednost, ki je bil pred slabim letom dvignjen z 20 na 22 odstotkov, bi zdaj lahko poskočil kar na 24 odstotkov. Njegova znižana različica za najnujnejše dobrine, ki je bila pred slabim letom 8,5 odstotkov, bi s 1. majem lahko poskočila na 10 odstotkov. Kaj vse to pomeni? Za slovensko gospodarstvo nič dobrega. Predvsem v nameri ponovnega zagona rasti. Potem ko Slovenija že dve leti zapored beleži recesijo (2012 je znašala -2,5% BDP, lani pa -0,7% BDP), so finančni kazalci za letošnje leto prvič nakazali možnost (komaj občutne) rasti. Novo povišanje DDV bi lahko te kazalce bistveno poslabšalo. Razlog je zelo preprost. Slovensko gospodarstvo sloni na izvozu, ki je v zadnjem letu ponovno začel rasti in je bil edini sektor, na katerem je slonela slovenska ekonomija. Da bi bil zagon odločnejši, bi morala krepko zrasti tudi zasebna potrošnja (to, kar potrosijo vsak dan navadni državljani), ki je bila glavni zaviralni element v slovenski recesiji. Državljani pač niso imeli na razpolago tolikšnih sredstev kot v času konjunkutre: visoka rast brezposelnosti (danes pri 14 % oziroma 130 tisoč brezposelnih), zniževanje plač in vse bolj pogosto pojavljanje nestalnih oblik dela, kreditni krč ter zmanjševanje kupne moči so prispevali svoje. Nova rast DDV bi pomenila nov hud udarec zasebni potrošnji: višji davek državi bi se namreč v večini primerov prevalil na povišane cene za končnega kupca. Posledično bi torej zasebna potrošnja že spet padla.

Od tega predloga se je sicer oddaljila Virantova Državljanska lista, ki želi nadomestnih 200 milijonov najti z novimi rezi (torej na odhodkovni ravni) in ne z novimi davki (na prihodkovni ravni). Ob koncu redakcije še ni jasno, kako se bo s to Virantovo blokado soočala koalicija. Jasno je namreč, da morajo nadomestne ukrepe podpreti vse koalicijske partnerice, drugače bo vlada tvegala zelo veliko. Virantova odločitev postavlja pod vprašaj rešitev, ki jo je z dvigom DDV oznanil Čufer. In Virant, to smo se naučili, je zelo nepredvidljiv. Težko je zato napovedovati vsakršni nadaljnji razvoj dogodkov. Nedvomno pa sta vznemirjenost in panika znotraj vlade še enkrat zelo močno prisotna.

Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom, objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.

Foto: Novi glas


2 KOMENTARJI

  1. Razumen, pravičen nepremičninski davek bi bil upravičen, ker obstoja v drugih razvitih civilizacijah.

    Do njega pa ni mogoče priti mimo pravičnega vrednotenja, usklajenih evidenc in pravičnega obdavčenja posameznih slojev družbe.

    • Obstoječi zemljiški prispevek in davek na katastrski dohodek po vsebini bistveno bolj ustrezata od propadlega zakona. Če bi država res hotela obdavčiti premoženjska nesorazmerja, bi morala obdavčiti kapital, ne pa nepremičnine!

Comments are closed.