Vzhodnoevropski Italijani

4
1214
Matteo Salvini, voditelj (Severne) Lige Foto: REUTERS Stefano Rellandini REUTERS Tony Gentile
Matteo Salvini, voditelj (Severne) Lige Foto: REUTERS Stefano Rellandini REUTERS Tony Gentile

O italijanskih volitvah je bilo v tem tednu že veliko napisanega in povedanega. Marsikaj je bilo napisano in povedano dobro, zato je težko (še enkrat) kakovostno pristaviti piskrček. Vsekakor še vedno velja, kar sem ugotavljal že v torek, da volivci na Apeninskem polotoku svoje naloge pravzaprav niso opravili in politikom niso dali jasnih navodil, kako naj oblikujejo vlado.

Prva absolutna zmaga za populiste na zahodu

Posebnost italijanskih volitev je, kot sem že nakazal in kot je odlično razčlenil Žiga Turk, v tem, da so na njih prvič v zahodni Evropi nadpolovično večino iztržili izraziti populisti. Salvinijeva Liga in Gibanje petih zvezd sta skupaj dobili približno 50 odstotkov glasov in udobni večini v obeh domovih italijanskega parlamenta, v senatu nekaj manjšo, v poslanski zbornici nekoliko zajetnejšo. Če bi se kaj takega zgodilo v Franciji ali Nemčiji ali že v Avstriji, bi že teden dni bili plat zvona praktično povsod. Italijanske razmere takšnega odmeva niso imele. Deloma morda zato, ker je Bepe Grillo svojo prvotno slavo pridobil s težavami z Berlusconijem in zaradi tega marsikdo na »napredni« strani političnega spektra še vedno misli, da je gibanje morda po svojem bistvu vendarle levo, na kar bi napeljevali končno tudi letošnji rezultati, ko je levici precej bolj pilo kri kot desnici. Še bolj pa zato, ker politični zapleti, vladne krize, sunkoviti politični preobrati v Italiji drugače kot v Nemčiji sodijo k političnemu vsakdanu. Če tam vlade ni tri mesece, se to ne Italijanom ne zunanjim opazovalcem ne zdi nič pretirano posebnega; po padcu Berlusconijeve prve vlade je bil, denimo, tehnični kabinet Lamberta Dinija za krmilom več kot leto dni. V Nemčiji že vsaka senca težav pri sestavljanju vlade pri vseh odločilnih akterjih spomni na neslavni propad Weimarske republike in vse tegobe, ki so iz tega izšle. Čeprav bi se tudi v Italiji lahko spomnili kapitulacije svojega esteblišmenta pred Mussolinijem, se to praviloma ne dogaja.

Zaradi svoje obmejne vloge v času hladne vojne je Italija določene posebnosti ohranjala v vsem povojnem obdobju. Njeni krščanski demokrati so kajpak bili bolj ali manj odločno protikomunistični, a nikakor niso mogli veljati za izrazito konservativno ali, Bog ne daj, desno stranko. Njihovih kril je bilo toliko, da so se po razpadu te nenavadne druščine njihovi člani razleteli praktično po vsem političnem prostoru. Kljub temu, da so šestinštirideset let sedeli v vseh vladah, pa kriz ni manjkalo. Tudi italijanski komunisti so bili med prvimi, ki so odkrili blagodati »evrokomunizma«. Seveda posamezni populistični prijemi v deželi pašte nikoli niso izgubili svojega čara.

Po vzhodnoevropsko

Mogoče so letošnje volitve prve v drugi republiki, ki so s tolikšno nazornostjo razgalile praznino, ki jo je v Italiji povzročil zaton krščanske demokracije in politične sredine. Tipično italijanski pojav je, da je bil razmeroma mladi Matteo Renzi v zelo kratkem času obenem rešitelj in grobar te sredine. Ko je na evropskih volitvah 2014 nabral več kot štirideset odstotkov glasov, se je zdelo, da je demokristjanom uspela nekakšna majhna zgodovinska vrnitev. V španoviji z glavnino nekdanjih komunistov so spet imeli glavno besedo, iz njihovih vrst sta prihajala predsednik republike in predsednik vlade. Potem se je Renzi precenil in iz referenduma o ključni politični reformi naredil referendum o sebi. In ga – po italijansko – izgubil. Začasni račun je prišel 4. marca 2018.  Od njegove kalvarije največ koristi ni imel »kameleon« Berlusconi, ki so mu kot Italijanu vsa ta leta marsikdaj pogledali skozi prste tudi v Evropski ljudski stranki in mu dopuščali zasebne, notranje- in zunanjepolitične eskapade. Vedeli so pač, da si lahko le tako zagotovijo pomembnejšo navzočnost v veliki članici Evropske unije. Toda tokrat je populistično navdihnjenega televizijskega mogotca prekosil še večji populist. Salvinijev program je res skoraj fantastična mešanica med seboj težko združljivih vsebin. Pri tem z nekaj klasičnimi elementi gospodarskega liberalizma odstopa od tistih vzhodnoevropskih kolegov, s katerimi deli nekritično in nereflektirano malikovanje kremeljskega carja, pa še kakšnega okorelega trdorokca. V čemer so mu s svojim teatralnim  obiskom v Siriji ta teden naredili družbo tudi v nemški Alternativi za Nemčijo. Vendar je bilo to dovolj, da so se ga na bogatem italijanskem severu oklepali celo tam, kjer je doslej praviloma zmagovala levica.

Jug je po drugi strani še podkrepil vzorec vzhodnoevropskega volilnega odločanja v Italiji v času druge republike, ko se politične večine spreminjajo iz volitev v volitve. Morda je najbolj povedno, da je povsem porumenela Sicilija, kjer so bili od leta 1994 večinoma praviloma zvesti »vitezu«, se pravi, Berlusconiju, prej pa seveda krščanskim demokratom. Za celinski jug je spremenljivo vreme značilno že dalj časa. Leta 2001 so bili za Berlusconija, leta 2005 in 2006 za levo sredino, leta 2008 spet za Berlusconija in sedaj prepričljivo za Gibanje petih zvezd. Modrih otočkov je ostalo za vzorec, rdečega praktično nobenega.

Kaj ostane malim?

Izvolitev Tatjane Rojc v senat pomeni velik obliž za slovensko manjšino na zanjo ne pretirano razveseljive rezultate. O političnih izbirah in politični (ne)moči manjšine je v zadnjih dneh veliko tehtnega napisal predvsem Luka Lisjak Gabrijelčič. Za njim je vredno ponoviti, da so kraji na Tržaškem in Goriškem, kjer je njena navzočnost pomembna, praktično edini v Furlaniji-Julijski krajini, kjer je največ glasov dobila Demokratska stranka. Seveda te svoje zgodovinsko pogojene naklonjenosti levi sredini ne morejo unovčevati podobno kot nemško govoreči južni Tirolci, ki so bili najzaslužnejši za edini res prepričljivi uspeh demokratov na deželni ravni. Kakor so že leta 2006 prispevali odločilne glasove za Prodijevo drugo zmago nad Berlusconijem, so se zdaj vnovič »izkazali«. Pri čemer je Renzi svoje najzvestejše volivce torej našel med tistimi italijanskimi državljani, ki so pravzaprav usmerjeni precej konservativno. Takšnega pomena glasove slovenske manjšine kajpak nimajo.

4 KOMENTARJI

  1. Angela je vse bolj osamljena. Tudi drugi “progresisti” so začudeni in zaskrbljeni.

    Kot kaže, ne zmorejo razumeti, da je vse to posledica njihove zavožene politike. Za te izide niso krivi volivci, ampak kar sami “progresivci”. To je jasen signal, da bo treba spremeniti politiko zadnjih let. Bolj bodo vztrajali pri svojem kulturnem marksizmu, več nasprotovanja bo.

  2. Italijanski volivci so svoje delo opravili. Vprašanje pa je, ali so svoje delo sposobni opraviti tudi politiki. Tukaj ciljam predvsem na Desno koalicijo in Gibanje petih zvezdic. Naloga enih ali drugih je, da sestavijo vlado.

    Nemčija je glede tega lep primer. Potem ko so se liberalci izkazali kot neresen partner, sta obe največji stranki obnovili veliko koalicijo. Poteza, ki mogoče ni najboljša za njuno priljubljenost, ampak vsekakor boljša kot predčasne volitve.

    • V Nemčiji veliki stranki rešujeta predvsem sebe, Merklova pa svoj položaj. Obe veliki stranki se bojita volivcev, kar ni dober znak.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite