Vzhod se začne tam, kjer po »kafičih« posedajo »zgodovinarji« in »politiki«

1
755

Ko ugotavljamo razlike med evropskim vzhodom in zahodom, pridemo do spoznanja, da jih tam ob Atlantiku preteklost kaj prida ne obremenjuje. Morda imajo malce slabo vest zaradi masakrov v Kongu – nekdanji belgijski koloniji, ki so jih zakrivili njihovi predniki, sicer pa v premlevanju polpretekle zgodovine ne vidijo smisla. To se je že zgodilo, zakaj bi se vračali k temu?

Prav nasprotno pa je vzhodno od nekdanje železne zavese. Tu še vedno strašijo duhovi 2. svetovne vojne, revolucije, odmev svinčenih totalitarnih let, množična morišča ITD. Na poljskih portalih so še dandanes priljubljene teme povezane s Hitlerjem in 2. svetovno vojno, pa tudi Katinskim pokolom. V zadnjem času pa je »v modi« še zlasti Wołyński pokol, ki naj bi ga zagrešili ukrajinski nacionalisti. Na sončni strani Alp pa so »na sporedu« predvsem množični poboji in Barbara rov.

Poslastica so kajpak tudi Tito, udba, partizani, domobranci in številni drugi »bajeslovni« junaki, ki burijo domišljijo odraslih »pravljičarjev«, ki s pivom v rokah posedajo po »oštarijah« kičasto okrašenih s »cekini« iz »dobrih starih časov«, pa Jocotovimi koledarji iz leta 2018, pa njegovimi upodobitvami na ladji Galeb, kjer z zanosom pozira kot kakšen maneken, držeč se za kovinsko ograjo palube. Opiti šoferji avtobusov, predčasno odpuščeni tovarniški delavci in obrtniki, ki vedo kaj je življenje in imajo najboljši recept za pravično politiko ter družbo, nadvse radi posedajo po takšnih plesnivih kotičkih še pozno v noč. Takšna instant duhovnost za izpraznjeno dušo, za širšo (slovensko) družbo pa kolektivni deficit.

In takšnih zgodovinarjev je še zlasti na Balkanu vse polno. Ta del Evrope sva skupaj z Marieke sicer ločila od vzhodnega dela srednje Evrope, in sicer še zlasti zaradi kulturne dediščine Otomanskega imperija. Tudi lastne izkušnje potrjujejo, da pogovori s pripadniki ostalih vzhodno-srednje evropskih narodov kaj hitro nanesejo na tematiko povezano z zgodovino in politiko.

Lahko rečemo, da vzhodno-srednji evropski prostor kaže določene skupne kulturno-zgodovinske in značajske poteze. Ob tem pa se pojavlja vprašanje ali je znotraj tega prostora mogoča tudi tesnejša povezanost med posameznimi narodi in državami, ali pa gre zgolj za nekakšno »gomilo« »skupaj nametanih« dežel. V zadnjih letih v evropskem političnem prostoru v oči bode skupina t. i. Višegrajskih držav in znotraj nje še zlasti »pajdaška« naveza med Varšavo in Budimpešto.

Morda se zdi, da gre za naključno koalicijo postkomunističnih držav vzhodnega bloka, ki se v strahu pred »fevdalci« iz Bruslja, med seboj povezujejo v nekakšno puntarsko tolpo, a daleč od tega. To je zgolj zunanja podoba te zveze, katere korenine segajo v čas srednjega veka, v leto 1335, ko je tedanji madžarski kralj gostil poljskega in češkega vladarja. Namen kongresa je bil zagotovitev trajnega miru med tremi deželami in skupno zavezništvo proti habsburški Avstriji.

Poljsko-madžarsko prijateljstvo pa je še nekaj stoletij starejše in se je prav tako pričelo razvijati v opoziciji do nemštva ter njegovih imperialističnih teženj. Pozneje se je večkrat pripetilo, da je tako madžarski, kot tudi poljski prestol zasedal en skupni vladar (personalna unija). Proti koncu novega veka in v obdobju novejše zgodovine, pa so Madžari in Poljaki ničkolikokrat priskočili na pomoč eden drugemu, in sicer tako v vojnah, kot tudi v protikomunističnih vstajah ter ob številnih drugih priložnostih.

Med drugo svetovno vojno je Hitler doživel hladen tuš, ko so njegovi tedanji zavezniki Madžari zavrnili zahtevo, da bi 3. nemškemu rajhu ponudili vojaško pomoč ob posredovanju na Poljskem, rekoč, da je odpoved sodelovanja v tem primeru stvar njihove narodne časti. Dandanes Poljska in Madžarska uspešno sodelujeta in se medsebojno podpirata v evropskih institucijah.

Včasih za preprečitev sankcij proti Poljski zadostuje že madžarsko nasprotovanje. 23. marec je celo razglašen za dan poljsko-madžarskega prijateljstva. Gre torej za naroda, ki sta lahko zgled dobrega, uspešnega, tisočletnega sodelovanja za preostale narode znotraj regije. Sožitje je mogoče navkljub vsem kulturno-jezikovnim razlikam in celo dolgoletni skupni meji.

Brez zadržkov lahko sklenemo, da so vse do razpada Habsburške monarhije naši kraji spadali v okvire Srednje Evrope. Z obdobjem države SHS, kraljevine SHS in naposled Kraljevine Jugoslavije pa se je ta dolga, tisočletje trajajoča doba postopoma zaključila, saj je naš prostor v tem času še vedno ohranjal močne gospodarske in kulturne vezi s tedanjo Češkoslovaško, verjetno tudi zaradi panslovanskih tendenc, a hkratnega odpora do nemštva. Šele po 2. svetovni vojni pa je bila naša dežela celovito vključena v jugovzhodno evropske gospodarske in kulturne tokove.

Nemščina je skoraj povsem izginila iz naših krajev skupaj z nemškimi narodnimi manjšinami, in sicer do konca zadnje svetovne tragedije. Sicer je res, da so v pogovornem jeziku ostale izrazito močne sledi njenega večstoletnega pronicanja v naš jezikovni prostor. Še zlasti od 60. let dalje pa so na Slovenskem pričele nastajati t. i. »jugoslovanske manjšine«, ki so s seboj prinesle svojo kulturo in jezik.

V podalpskem prostoru se pojavi tudi jugoslovanska popkultura. Z razpadom Nekdanje skupne države povezanost slovenskega prostora s širšim »jugoslovanskim« prostorom ostaja močna vse do današnjih dni, a obenem je moč zaznati, da se v javnosti počasi prebuja zanimanje za srednjeevropski prostor.

Še v 90. letih ni bilo čutiti pretiranega zanimanja za države Višegrajske skupine, medtem ko so dandanes javna občila polna novic z območja Poljske in Madžarske, še posebej v povezavi z moralnimi, pravnimi in gospodarskimi smernicami, ki jih ubirata navedeni državi. Tudi njuna gospodarska moč se krepi, kar med drugim dokazuje vse večje madžarsko zanimanje za 2. železniški tir.

Kakšne so možnosti, da se Slovenija v prihodnosti pridruži skupini Višegrajskih držav? Na to vprašanje pa vabim, dda si bralci odgovorijo sami.

1 komentar

  1. Geografsko smo v Srednji Evropi, tako kot višegrajske države tako, da je povsem logično, da bi morali mnogo bolj kot doslej sodelovati z Višegrajci.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite