Vzgoja za hude čase

2
397
Foto: Kevin Poh, Flickr
Foto: Kevin Poh, Flickr

Tisočletja in tisočletja si človeštvo želi in si prizadeva, da bi ne bilo hudih časov. Tisočletja in tisočletja se bori za preživetje, za sita in zdrava telesa, za pomirjene duše, za odsotnost vojne, za mirno soseščino, za rast blaginje. Toda tisočletja in tisočletja doživlja, da so njena prizadevanja za zdravje in mir prej ali slej ogrožena. Pride slaba letina, pride bolezen, pride spor v soseščini, pridejo strašne vojne,… z drugimi besedami, hudi časi kar naenkrat planejo izza vogala.

Ker nikoli ne vemo, če bo jutri še tako lepo, kot je danes, smo vzgojo otrok in mladine vedno naravnavali tudi na to, da bodo pripravljeni na morebitni nastop hudih časov. „Bodi pripravljen!“ ni samo skavtsko geslo, je tudi obče vzgojno geslo.

S tako imenovano milenijsko generacijo (iz lat. mille, tisoč), s pravi, z rojenimi med letoma 1980 in začetkom tretjega tisočletja, smo vzgojo za hude čase precej opustili. Naše hiše so dobile hladilnike polne hrane, padel je berlinski zid, bilo je konec hladne vojne in grožnje z nuklearno apokalipso, države so druga za drugo začele ukinjati naborniško vojsko, prišel je internet in z njim občutek vsepovezanosti in vsedosegljivosti. Zdelo se je, da hudih časov več ne bo. Zdelo se je – kot je zapisal filozof Francis Fukuyama – da je prišlo do „konca zgodovine“, to je, do konca velikih napetosti in velikih nestabilnosti.

To je bil čas, ko smo v teoriji vzgoje začeli verjeti v permisivnost (iz lat. permissus, dovoljenje): češ, otroku je treba dovoliti tako rekoč vse, kar si zamisli in zaželi; češ, močno je treba zmanjšati disciplino, kazen pa po možnosti kar ukiniti; češ, le otrok, ki ne bo omejevan od drugih ljudi, se bo do konca razcvetel.

Vse to so bili računi brez krčmarja. Po l. 2000 smo se začeli bolj zavedati grožnje klimatskih sprememb, l. 2001 je islamski terorizem udaril v srce Zahoda, gospodarska kriza je l. 2008 pokazala na krhkost finančnih sistemov, raka nismo odpravili, vojne in revščina iz Afrike nista odšla, internet ni povečal človekovih občutij sreče. Hudi časi so dali znake. Še so tu. Še prežijo za vogalom. Smo pripravljeni nanje?

Nihče si ne želi hudih časov in na mestu je Boga prositi, da jih nikoli ne bi bilo. Vendar moramo biti podobnim tistim devicam iz Matejevega evangelija, ki imajo dovolj olja za svoje svetilke. Na hude čase moramo biti enostavno pripravljeni. Kako doseči to pripravljenost? Z ustrezno vzgojo.

Najprej je potrebno otroku privzgojiti trezen in realističen pogled na svet. Svet je lep in dober, toda v njem je v mnogih oblikah prisotno zlo, s katerim se moramo znati soočiti, ne da bi mu podlegli. Nadalje je potrebno vzgajati za zmernost. Kdor zna v dobrih časih zmerno živeti, bo hude čase veliko lažje prestal. Kdor zna disciplinirati svojo požrešnost, ko so hladilniki polni, bo lažje preživel dneve, ko bodo hladilniki prazni.

Sledi ljubezen do dela. Generacija naših (pra)babic in (pra)dedkov je rada svetovala: „Če boš rad delala, ti ne bo hudo.“ Pomislite na njih! Preživeli so prvo svetovno vojno, gospodarsko krizo l. 1929, drugo svetovno vojno, pomanjkanje zaradi komunističnega eksperimentiranja s kmetijstvom. Doživeli so finančne zlome, ko je denar čez noč postal brez vrednosti. V živo so spoznali, da „denarja se ne da jesti“. Kaj jih je rešilo poleg skromnosti? Rešila jih je izredna delavnost.

Še enkrat: „Bodi pripravljen!“ ni samo skavtsko geslo.

Pripis uredništva: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger, kjer je bi ta prispevek tudi  najprej objavljen.

 

2 KOMENTARJI

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite