Vzgoja: Dr. Jože Trontelj skozi oči soproge in dolgoletne strokovne sodelavke

Moj soprog je bil zelo skromen človek. Nikoli si ni želel ne naslovov ne slave. Pa so vseeno prišli: naslovi, položaji, časti. Do vsega tega okrasja, kot je včasih rekel, je bil zadržan, večkrat se je spraševal, zakaj on, le čemu on?

»S čim se sploh smem ponašati? Če sem inteligenten, je to dar, ki mi je bil položen v zibelko. Če sem dobro izobražen, dolgujem to staršem in šoli. Če smo ugledni, je to zasluga tisočletij trde zgodovine, truda in neštetih žrtev naših prednikov, ki so oblikovali našo kulturo. Če smo premožni, ali je to sploh lahko naša zasluga? Materialne vrednote, ki jih posedujemo, so rezultat dela in truda generacij ljudi pred nami. Lahko pa so na moralno vprašljive ali celo oporečne načine prisvojeni sadovi dela ljudi našega časa. Če vse to odštejemo, na kaj smo še lahko ponosni? Ošabnost torej pove nekaj slabega o razumnosti samovšečneža. Ponos je treba zamenjati s skromnostjo. Tega nam ne svetuje samo razumski razmislek. Večja skromnost nam tudi polepša življenje, naenkrat je lažje in bogatejše. Vzdrževati neupravičen videz, da si boljši od drugih, je težko breme, redko komu ga uspe nositi do konca življenja. Tudi pravih prijateljstev ne prinaša. Ko pa nastopijo težave in je potrebna pomoč, skromnemu človeku ni težko biti hvaležen,« je bilo njegovo razmišljanje.

Jožeta sem spoznala kot študentka, ko je predaval nevrologijo. Vsi bodoči fizioterapevti od študijskega leta 1975/76 dalje smo bili njegovi študentje. Med študenti je veljal za priljubljenega, dobrohotnega, a tudi zahtevnega profesorja. Vedno je imel le ustne izpite, njegova izpitna vprašanja so bila vsa leta enaka, oštevilčena, kar so študentje poskušali obrniti sebi v prid. Niso pa vedeli, da je zaporedje menjaval, zato je bilo nemalo presenečenih obrazov, ko jim je npr. številka sedem prinesla drugačno vprašanje kot kolegu pred njim.

Na Inštitutu za klinično nevrofiziologijo v Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani so leta 1976 razpisali dve mesti za nevrofiziološki asistentki. Spominjam se dne, ko sem novembra 1976 prišla v sobo k prof. dr. Jožetu Trontlju na razgovor. Med pogovorom z njim je nenadoma v sobo vstopil odločen moški, me strogo pogledal in skoraj zadirčno rekel: »Upam, da ne potrebujete družbenega stanovanja, da ne bo potreben tečaj slovenščine in da niste noseči.« Kasneje sem izvedela, da je bil to predstojnik prof. dr. Anton Lavrič. Dr. Trontelj me je po odhodu tega hudega gospoda potolažil, da je nevrofiziologija pač nekaj posebnega v marsičem, da pa mi zagotavlja, da mi ne bo nikoli žal, če se pridružim temu kolektivu. In res mi ni bilo. Tako sva postala in ostala sodelavca, čez nekaj let zakonca.

Kaj me je očaralo na Jožetu, s čim me je osvojil in zasvojil? S svojo dobrohotnostjo, z resnicoljubnostjo, dobrosrčnostjo in z brezpogojno ljubeznijo do družine, s potrpežljivostjo in z vztrajnostjo, s humorjem in kar neverjetnim znanjem.

Z gostoljubnostjo; bil je imeniten kuhar. S spoštovanjem do soljudi; z vsemi sosedi v vasi, kjer sva si ustvarila dom, je bil v dobrih odnosih.

Z darežljivostjo; bil je podpornik velikega števila dobrodelnih akcij, za eno odmevno tudi glavni pobudnik, bil je boter več otrokom v Sloveniji in v tujini in veliki družini v Afriki.

Bil je izvrsten ribič, a že vrsto let domov ni prinesel ulova. »Veš, ne morem pokončati te lepe živali.« »Tudi krompir, zelje in fižol nas bodo nasitili,« sem mu pritrdila. Hčerka pa je dodala, da se je že sprijaznila, da ne bo nikoli spoznala okusa lipana.

Bil je tudi aktiven naravovarstvenik. Morda se bo kdo spomnil norih načrtov za gradnjo velikega jezu na reki Soči. Bilo je to v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Jože je takrat v boju proti uresničitvi načrta zastavil dobesedno vse. Opozarjal je na katastrofo, ki je izbrisala Longarone leta 1963. Narava je kmalu pokazala, kdo ima prav. Posočje je leta 1976 prizadel močan potres, v naslednjih letih še dvakrat.

Spoštoval je drugače misleče, ki so bili pripravljeni na soočenje. Spoštoval je drugače verujoče; eden njegovih najboljših prijateljev je bil musliman. Družina je dalj časa preživela v okolju, kjer smo petkrat na dan poslušali klice mujezinov. Le dve katoliški cerkvi sta bili v tisti državi, nista smeli imeti zvonikov, a naši arabski prijatelji in znanci so enako spoštovali naše versko prepričanje kot mi njihovo.

Bil je spoštljiv poslušalec, razmišljujoč in kritičen znanstvenik, izvrsten učitelj, dober zdravnik, zvest in nežen soprog, ljubeč oče in dedek. Svojim otrokom je privzgojil močan etični občutek in tradicionalne krščanske vrednote. Vzgajal jih je z besedo in zgledom.

Zapisala: Tatjana J. V. Trontelj.

Več lahko preberete v 64. številki revije Vzgoja.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.