Živimo v času hitrih menjav. Razvoj tehnike in informatike je prestavil v zadnjih štiridesetih letih človeštvo v povsem nove okvirje časa in prostora. Ritem življenja neusmiljeno pridobiva na hitrosti. Po drugi strani se (tudi zaradi zaznavanja tega pojava) v mnogih krepi jasna zavest, da mora človek v sebi, v svetu in v življenju odkrivati točke, ki so trdne in niso podvržene nenehnemu spreminjanju.
Kako ujeti os ravnotežja med stvarmi, ki so podvržene menjavam in med tistim, kar človeka ohranja v notranji trdnosti in usmerjenosti k ciljem življenja?
Dejstva
Hiter ritem življenja predvsem mladih ne pušča nedotaknjenih. Poleg številnih pozitivnih stvari, ki jih nosi napredek v sebi, ne moremo spregledati tistih, ki odrasle silijo k razmislekom, kako vzgajati otroke in mlade. Omenimo nekatera.
Občutek nemoči: mladi doživljajo, da so v mlinu neprestanih menjav samo droben del nekega sistema, ki ga sami še zdaleč ne obvladujejo. Še več, zdi se jim, da nimajo na tok (tudi svojega) življenja nikakršnega vpliva. Od tod občutek usodnosti, določenosti. To, kar čutijo in doživljajo globoko v sebi, izražajo na glas predvsem virtualno preko družbenih omrežij. Možnosti, da bi to iskreno izrazili tudi v osebnih srečanjih v manjših skupinah, klapah ali naključnih srečanjih, je vedno manj.
Nezmožnost zaznavanja resničnosti: pojavlja se velik problem, vprašanje, kaj sploh je resnično. Virtualni, navidezni svetovi so danes v nekem smislu bolj resnični kot stvarnost sama. Spomnim se reklame za mobilno telefonijo izpred nekaj let: svet ni eden, svetova sta dva! Danes bi lahko dodali: svetov je več. Eksistencialno vprašanje, ki se poraja, je logično: kateri od teh svetov je sploh resničen?
Občutek relativnosti: glede na opisano mladi težko zaznavajo enkratnost življenja, lastno nenadomestljivost, pomembnost, lepoto. Kako priti do zadnjega temelja, kako prisegati na eno samo, dokončno resnico, če je vse podvrženo neprestanim spremembam? Zapovedani pluralizem (mnenj in obnašanj) ne le dovoljuje, ampak naravnost zahteva, da si vsakdo prikroji podobo sveta po svojih občutkih in predstavah. S tem so v mladih načeti občutki varnosti, vera v dokončnost, transcendenco.
Občutek krhkosti: ni težko ugotoviti, da se zaradi vsega naštetega mladi pogosto čutijo zelo krhke ter negotove v svojih odločitvah, izbirah, usmeritvah.
Vzgajati znotraj menjav časa
V takšnem kulturnem, družbenem in duhovnem okolju je vloga vzgoje nezamenljiva. Vzgoja je namreč proces, ki presega gola občutja trenutka in ki usmerja mlade v razmišljanje o celoti njihovega življenja. Vzgoja je prizadevanje, da bi mladim posredovali nekatere temeljne vrednote, ki niso vezane na to ali ono muho enodnevnico, ampak so zapisane globoko v človekovo srce. Te vrednote, izražene v določeni kulturi, nosijo v sebi vse tisto, kar lahko vodi posameznika in družbo k sožitju, bogastvu odnosov in k odgovornosti. Menim, da bi morala biti vzgoja v družini, šoli in drugih vzgojnih okoljih pozorna tudi na naslednje vidike.
Vzgoja za zvestobo: zvestoba pozna menjave časov, vendar jim ni podrejena. Ko si mož in žena obljubita zvestobo, vračunata vanjo vse “menjave časov”, ki ju čakajo na poti skupnega življenja: “Obljubim, da ti bom zvest v sreči in nesreči, bolezni in zdravju, da te bom ljubil in spoštoval vse dni svojega življenja”. Gre za zvestobo sebi, zvestobo dani besedi, zvestobo vrednotam, ki so nam jih posredovali rodovi pred nami, zvestobo človeku, nenazadnje zvestobo Bogu. Zvestoba zagotavlja, da ohranja človek notranjo identiteto, ki se navzven izraža v posameznikovem prepoznavanju v določenem družbenem, kulturnem in verskem kontekstu. Zvestoba torej zagotavlja procese kontinuitete na ravni osebne in skupnostne izkušnje. Kako vzgajati za zvestobo? Neprecenljiv je zgled odraslih, zlasti staršev. Neprecenljiva so prizadevanja, ki pomagajo priti mladim do resnične podobe o njih samih, ki jim pomagajo odkriti njihov jaz, njihovo izvirnost. To je temelj, da bodo v življenju lahko zvesti sebi.
Vzgoja za odgovorno izbiro: sredi menjav časov so mladi nenehno izzvani, da izbirajo, da se odločajo, da raz-ločujejo. Mnogi starši se bojijo, da bodo mladi izbirali napačno. Mlade vzgajamo za notranjo svobodo, ki jim bo omogočala izbirati, tako, da jih že zgodaj naredimo odgovorne za drobne stvari v njihovem življenju, da smo z njimi dosledni, da jih spodbujamo, da ob njihovi morebitni najmanjši napaki ne izgubimo zaupanja vanje. Vzgoja za odgovorno izbiro predpostavlja veliko družinskega pogovora, ovrednotenja posameznih dogodkov, spodbujanja mladih, da se tudi ob morebitnih napačnih izbirah ali korakih ne vdajo.
Vzgoja za lepoto: sodobni ritem življenja vsiljuje in poveličuje bežne podobe, ki so zgolj površna lupina zunanjosti. Toda resnično bogastvo, resnična lepota prevzame človeka šele, ko je sposoben pogledati preko koprene banalnosti, naglice, neposrednosti. Mlade je potrebno učiti brati življenje v globino; pomagati jim razumeti tiste pomene, ki so skriti med vrsticami življenja. Te so najpomembnejše in najbolj resnične. Odkrivati lepoto – v sebi, v drugih, v naravi, to človeka odrešuje. Navlaka vsakdanjosti in drobnih življenjskih neuspehov lahko mladim umaže srce, če ni preseženo v stremljenju nad tistim, kar to vsakdanjost presega. Zato je pomembno vzgajati mlade za tišino, občudovanje, notranjo kontemplacijo. Samo pogled iz čiste duše lahko seže v prihodnost.
Včasih slišimo, da so časi, v katerih živimo, težki. Niso težki – časi so bili vedno težki! So pa drugačni, kot so bili nekoč. Kot v preteklosti tudi danes potrebujejo prečiščene ljudi, ki jim bodo kljubovali.
Pripis uredništva: Martin Lisec je strokovnjak za logoterapijo, mediacijo, izobraževanje.Več: stopinje.si
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
