Vzemimo mednarodno pravo resno!

25
19

Tako nosi naslov besedilo, ki ga je na medije in politike včeraj naslovil zgodovinar in predsednik Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč Jože Dežman. V njem Dežman predlaga uvedbo kazenskih sankcij proti tistim, ki so dovolili streljanja na najbolj „odprti meji v Evropi“. Tak mejni režim je bil na nek način oborožen spopad nizke intenzivnosti, ki je trajal od maja leta 1945 do sredine leta 1991. Zato je na tem območju veljalo mednarodno pravo oboroženih spopadov kot najstarejši del mednarodnega prava.

Nekaj podobnega so imeli v nekdanji Nemški demokratični republiki, kjer so vojaki prav tako lahko ubijali civiliste, ki so ilegalno hoteli pobegniti iz „socialističnega raja „ v „gnili kapitalizem“. Vendar pa se po Dežmanovem pisanju kaže bistvena razlika, saj je združena Nemčija radikalno prekinila rez s totalitarno preteklostjo. Tako so bili zaradi ubojev na meji pred nemškimi sodišči, kljub temu, da omenjeno dejanje po zakonodaji nekdanje NDR ni bilo kaznivo, obsojeni visoki funkcionarji nekdanjega komunističnega sistema in celo navadni vojak, ki je streljal na begunce. Taki sodbi je pritrdilo tudi evropsko sodišče za človekove pravice, kjer je najbolj zanimiva sodba navadnemu vojaku – graničarju. „Sodišče poudarja, da se celo navaden vojak ne more slepo sklicevati na ukaze, ki niso bili samo nezaslišano proti zakonitim temeljnim načelom NDR samim, ampak tudi proti mednarodno zaščitenim človekovim pravicam in so predvsem v nasprotju s pravico do življenja, ki je najvišja pravna dobrina na lestvi vrednot človekovih pravic. Čeprav se je pritožnik spričo političnih razmer, ki so vladale v NDR v času dejanja, znašel v posebno težavnem položaju, ne morejo taki ukazi služiti za opravičevanje ubojev neoboroženih ljudi, ki niso hoteli nič drugega kot zapustiti državo, “ piše Dežman.

In kako lahko omenjene sodbe nemških in evropskih sodišč primerjamo za našim stanjem?

Kar nekaj tisoč smrti je zabeleženih na meji, nekatere so opisane v literaturi, druge v mrliških knjigah nekaterih obmejnih župnij. Zadnja žrtev na meji pri mejnem prehodu Fernetiči, je pod streli graničarjev padla še leta 1989, se pravi eno leto in pol pred plebiscitom. Imamo torej enako stanje kot v Nemški demokratični republiki, obstaja le ena temeljna in bistvena razlika. Namreč ta, da je tako stanje pri nas obravnavano kot „normalno“ oz. skladno s takratnim redom in zakoni.

Nemški primer kaže, da temu ne more biti tako in da kdor vztraja pri taki interpretaciji, vnaša  v demokratični politični in pravosodni sistem totalitarni vzorec glede kršitev mednarodnega prava. Jože Dežman še dodaja: „Tako smo priče varovanju tabuja titoizma, ki varuje tako zločince, ki so zagrešili vojna hudodelstva in zločine proti človečnosti med drugo svetovno vojno in po njej. Če bo predsednik vrhovnega sodišča človek, ki se ne zaveda svojega sodelovanja pri prikrivanju zločina, je povsem iluzorno pričakovati, da bomo pod takimi sodniki dočakali obsodbo zločinov titoizma.“

In kje je zdaj tista svoboda duha, ki lahko nekritično presodi, ali so normalni Nemci, ki odgovornim za uboje na meji sodijo, ali smo normalni v Sloveniji, kjer vidimo v sodelovanju  pri zločinu in njegovem prikrivanju le »izpolnjevanje ukazov«?

Foto: blog Jože Dežman

25 KOMENTARJI

  1. Ah, mi sodnika, ki je sodeloval pri verifikaciji teh umorov, postavimo za predsednika vrhovnega sodišča.

    Razumi kdor more!

  2. “Če bo predsednik vrhovnega sodišča človek, ki se ne zaveda svojega sodelovanja pri prikrivanju zločina,…”

    Oh, kakšno sprenevedanje. Kaj pa je naredil miličnik Gorenak? Verjetno o teh dogodkih ni zvedel ravno letos? Zakaj ni kot velik borec za človekove pravice kot državljan prijavil zločinov na meji? je sploh kaj nardil za to pred ’89?

    So kaj naredili Maleševi sodniški kolegi, ki si danes perejo vest?

    Kaj je naredil Dežman? Je šel na milico in vložil prijavo?

    eh, ne… vsi so bili tiho kot riti. Ve se, kdo se je v 80. boril za človekove pravice (smrtna kazen, ugovor vesti, medijska svoboda)….

    Omenjenih ni med temi. Če pa je oportunizem že dovolj za lustracijo, pol pa lahko lustriramo skoraj prav vse, ki so starejši od 30. let.

  3. No, zdaj sta pa Dežman in Gorenak kriva, Masleša pa ne.

    Pozabljate, dragi moji, da je bilo komunistični kasti dovoljeno izvajati kazniva dejanja, če so bila usmerjena proti “razrednim sovražnikom”.

    In zdaj so tisti, ki na to opozarjajo, hinavci? Naj razume, kdor more.

  4. Bah, Dežman ni bil tiho, pač pa je lepo držal žakelj. Celo na ubogega Mirka Stiplovška in njegovo knjigo o Šlandrovi brigadi se je spravil, češ da ni dovolj pravoverna. Če je oportunizem že dovolj za lustracijo, potem lahko lustrira kar svojo butico.

  5. Nemci so šli prvič skozi temeljit porces čiščenja, ko so se očitili nacizma. Drugič so to isto ponovili ob združitvi z komunizmom. Rezultat Nemčije je jasen. Prvo so svetovno priznana demokratičan država, kot drugo pa so bili sposobni narediti iz svoje države državo blaginje in prosperitete. Slovenci smo ujetniki preteklosti, ker z njo nismo počistili zato smo tam kjer smo. Vprašanje ,ki bi si ga morali Slovenci končno zastaviti je: “Ali nam je več do prave demokraicje in posledično prosperitete, ali raje ostajamo v blatu preteklih zablod?”

  6. Slovenci smo ujetniki preteklosti ker se te stvari vedno znova in znova uporabljajo za diskvalifikacijo političnih nasprotnikov.

    Slovenci smo ujetniki preteklosti, ker je nekoga mogoče diskvalificirati z rekla-kazala obtožbami, spodbujenimi s kampanjo zavrnjenega kandidata in jasno politično računico, za nekaj, kar naj bi se zgodilo desetletja nazaj. To so natanko iste metode, kot jih je za diskvalifikacijo tistih, ki baje niso bili čisto na pravi strani med vojno, uporabljal prejšnji režim. Tudi takrat je bilo treba “sumljive” ovirati z družbeno-politično neprimernostjo; obsodba ni bila potrebna, dovolj so bile besede in govorice pravovernih. Dovolj je bil sum.

    Če se da Maslešo za karkoli preganjati, ima vsak državljan, še zlasti pa pravoverna generalna tožilka, možnost, da sproži postopek. Dokler tega ni, je nedolžen, ves direndaj pa politični cirkus.

  7. Bah
    Vsaj toliko se potrudi in preberi vsebino dežmanovega pisma. Ne govori o Masleši, govori o ne čem drugem.

  8. Citiram:

    ” Če bo predsednik vrhovnega sodišča človek, ki se ne zaveda svojega sodelovanja pri prikrivanju zločina…”

  9. Fantje, pravilo službe za stražo (edina bojna naloga v mirnem času – ali gre tudi v tem priemru za stanje spopada nizke intenzivnosti – iz pisanja avtorja jasno izhaja, da niti ne ve, kaj je spopad nizke intenzivnosti) tudi v samostojni Sloveniji v vojaških objektih predvideva streljanje na tistega, ki ne upošteva ukazov stražarja. Sicer do streljanja kolikor jaz vem ni prišlo, so se pa stražarji tu in tam vračali z nabojem v cevi in odtranjenimi plombami s šaržerja. Enak režim je vladal na meji do 1991. Dežman se seveda tukaj hinavsko predvideva.

    Članek spada v tisto množico slabih člankov, ki nižajo kvaliteto temu portalu.

  10. Ne, tehnično ni bil. Režim na meji je bil jasen, prav tako postopek graničarja. Če se upiraš policaju, ima tudi pravico uporabiti prisilna sredstva. Drugo je moraliziranje po 20 letih in kot vidiš imamo na nekaterih območjih v RS še danes takšen režim. Idiotsko pa je preganjanje graničarjev.

  11. rx170

    Daj prosi za premestitev, da greš na kak drug boj “kvaliteten” portal komentirat. Saj bi jaz zaprosil, pa ne poznam tvojega nadrejenega. Sem naj pa pošljejo koga bolj kompetentnega, ki bo vsaj malo strokovno usposbljen. Skrajni dolgčas je replicrat tvojim postom.

  12. No, tole

    “Tak mejni režim je bil na nek način oborožen spopad nizke intenzivnosti, ki je trajal od maja leta 1945 do sredine leta 1991. Zato je na tem območju veljalo mednarodno pravo oboroženih spopadov kot najstarejši del mednarodnega prava.”

    je seveda čista mednarodnopravna glupost. spopad nizke intenzivnosti je recimo poskus ameriškega atenata na castra, kubanska kriza etc… hladna vojna in današnji čas so polni tovrstnih konfliktov.

    noben priseben pa ne bo v to vrgel 46-letno stanje na jugoslovanskih zahodnih mejah in potem apliciral mednarodno pravo za oborožene spopade.

    to je resnično “izvirna” dežmanova pogruntavščina.

    Mimgrede: današnjo mejo med ZDA in Mehiko nadzirajo oborožene patrulje, ki sodijo pod Homeland Security, kar je sicer edinstvena rešitev, a bližje obrambnim silam kot civilni policiji. Vsake toliko časa kakega prebežnika, ki ne upošteva ukazov, tudi ustrelijo.

    Kaj sledi iz Dežmanove logike? 😉 Kje je “pravica” tega ubežnika, da zapusti državo?

  13. Bah

    V šoli bi rekli: “Ponovi vajo”. V centru dežmanovega prispevka je sodni proces v Nemčiji za enake ilegalne prehode meje. Njih moraš ovreči, če hočeš ovreči dežmanovo analogijo. Ali pač najti napačnost analogije dogodkov.
    Upam, da imaš dovolj opronih točk za nov poiskus. 😉

  14. “V centru dežmanovega prispevka je sodni proces v Nemčiji za enake ilegalne prehode meje.”

    in citira obrazložitev nemške odločitve, ki s spopadi nizke intenzivnosti in mednarodnim pravom oboroženih spopadov nima nobene veze, saj se ta sklicuje na kršenje ustave in zakonodaje same NDR in Konvencije o človekovih pravicah.

    Meša hruške in jabolka, da se lahko pravniki samo režijo kot počeni piskri.

    da bo tak znalec znal poiskati in argumentirati razlike/podobnosti med dogajanjem v DDR/YU/na mejah danes… no, ja.

  15. in tako, mimgrede, kdo pa je še moral leta 89 ilegalno bežati iz yu, ko pa je cela nacija že desetletja šopingirala po trstu? Ali pa gre mogoče za dogodek kake druge vrste? Ta logika “vse-je-isto”, ker majo baje v nemčiji baje podobne primere, pri čemer avtor evidentno govori pravniške neumnosti, je pa malo šibka.

  16. Dragi Tadej, rx nima nadrejenih pri pisanju na portalih, pa če že očitaš strokovno neusposobljenost je potrebno nanjo pokazati (kot je npr. storil Bahs spopadom nizke intenzivnosti), sicer gre za navaden bla bla.

  17. Bah
    Tvoje abrakadabra besedičenje ni povzorčilo čarobnega učinka, ki si ga želel.

    rx170.
    Ne razmem kako lahko odrasel človek prisilno vstraja v branju slabega portala, če ga v to nihče ne sili. Strokovno usposbljenost pokaže pisec s svojimi umotovri, ne more ti tega drugi pokazat, če sam ne vidiš. Proste spise so ti koregirali v šoli, tu pa se pričakuje avtokorekcija.

  18. @tadej

    sam da je vaš, četudi govori dokazane mednarodnopravne gluposti in to v članku, naslovljenem z “Vzemimo mednarodno pravo zares”. Oh, ironija.

  19. Bah nam vsem sporoča naslednje.

    Zakaj ste bili tiho takrat, ko smo vas lahko še kaznovali (tudi ubili po potrebi) za to, danes vas pa ne moremo več.

  20. rx170 spet laže in zavaja.

    Streljanje je predvideno takrat, ko je vojak na straži v vojašnici in poskupa kdo priti v vojašnico.

    Streljanje prebežnikov na meji pa ni dovoljeno.

  21. Drugače sta pa popolnoma neuspešna pri branjenju Masleše.

    Obešata se na nepomembne detajle – bistvo pa še vedno ostaja isto.

    V Nemčiji so kaznovali navadnega vojaka, ker je ustrelil prebežnika, v Sloveniji pa ravno obratno – so sodnika, ki je (to je dokazano) sodeloval pri prikrivanju in legalizaciji tega zločina, povzdignili za predsednika sodišča.

    To pa je sporno. Medtem, ko bi se na zakonitost še nekako lahko sklicevali, če bi hoteli kaznovati navadnega vojaka, pa se pri imenovanju na tako visoko in pomembno funkcijo ne moremo in ne smemo.

    In še to. V ZDA so sicer stražarji na meji z Mehiko oboroženi, ker v ZDA je vsak lahko oborožen. To pa še ne pomeni, da imajo dovoljenje za ubijanje prebežnikov – orožje imajo zgolj za morebitno samoobrambo.

  22. Prav hecno je, ko se ljudje, ki so se proti komunizmu borili s švercanjem kavbojk iz Trsta in banan iz Celovca, identificirajo z žrtvami ilegalnih prebegov.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite