Vudu vera ekonomistov v državni multiplikator

0
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Tokrat mi je v oči padla izjava Igorja Mastena v intervjuju za portal plus o »napačni kompoziciji [slovenskega] državnega proračuna«, ki da je bil v času krize premalo investicijsko naravnan ter preveč usmerjen v »prekomerno povečevanje transferov«, češ da državno trošenje prinaša multiplikativne učinke.

Pri poudarjanju nujnosti krepitve investicijskih vlaganj države z argumentom, da ima državno trošenje višji multiplikator, gre za statičen in kratkoročen pogled na delovanje ekonomije. Tak pogled zanemarja oportunitetne stroške državnih investicij in državo postavlja v vlogo investitorja v skrajni sili. Podporniki tovrstnih programov ne razkrijejo sektorjev, kjer bi naj država okrepila svoja vlaganja niti ne povedo, na kakšen način naj to svojo investicijsko aktivnost financira in kje so argumenti v prid multiplikativnih učinkov.

Poudarjanje multiplikativnih učinkov državnega trošenja se je po mnenju Roberta Barra s Harvarda razvilo v podobno vudu vero ekonomistov, kot je bila vera iz začetka osemdesetih, po kateri bi naj vsesplošno zniževanje davkov na dohodke zviševalo skupno pobrane proračunske prihodke. Pri državnem investiranju veljajo povsem enake ekonomske zakonitosti kot pri investiranju zasebnega sektorja.

Kaj to pravzaprav multiplikator državnega trošenja sploh je? Multiplikator državne potrošnje ena pomeni, da enota državne potrošnje več, recimo v infrastrukturo, pomeni povečanje skupne realne potrošnje v gospodarstvu točno za to eno enoto, ki se bi naj odrazila v povečanju realnega bruto domačega proizvoda točno za to eno enoto. Sklep izhaja iz obstoja prostih kapacitet in prostega človeškega kapitala v gospodarstvu, ki se na državni poziv aktivira in proizvede to dodatno enoto dobrin, po kateri povprašuje država. To povečanje poteka brez da bi za proizvodnjo te dodatne enote kdorkoli moral zniževati svojo potrošnjo oziroma vlaganja človeškega in drugega kapitala v kakšne druge poslovne aktivnosti od državno vodenih oziroma proizvajati manj drugih dobrin in storitev. In brez pozitivnih pritiskov na cene. To povečanje bi naj prišlo iz zraka in bi naj bilo po tej logiki, kot še poudarja Barro, zastonj, torej brez izpodrivanja siceršnjih poslovnih aktivnosti v gospodarstvu.

Državno trošenje v resnici povzroča izpodrivanje poslovnih aktivnosti oziroma strokovno crowding-out. Učinke tega izpodrivanja je težko meriti. Ekonometrične študije, na katere se pogosto sklicujejo zagovorniki vudu državnega trošenja, zajemajo le obstoječe in realizirane podatke in ne morejo zadostno ločiti državnih od zasebnih kapitalskih in potrošnih tokov niti ne morejo zajeti oportunitetnih stroškov državnega investiranja pri davkoplačevalcih in učinkov državnega trošenja na cene. Matematično te učinke lahko predvidiš v modelu in simuliraš v simulatorjih, ne moreš pa jih empirično preveriti v resničnem svetu gospodarstva, ker podatka o alternativnih načinih proizvodnje, ki ga je država izpodrinila, preprosto ni. Barro predlaga zanimiv pristop, ki je delno uporaben, in sicer testiranje zgornje meje multiplikatorja državne potrošnje v okoliščinah pred in med vojno, saj so podatki o državnem in zasebnem trošenju v vojni dovolj dobro medsebojno konsolidirani, vendar metodologija odpira nekatera druga vprašanja. Po tem načrtu je ocenil najvišji možen državni multiplikator 0,8, kar v resnici pomeni krčenje gospodarstva pod roko aktivnega državnega trošenja in ne multipliciranja. V času miru je državni multiplikator državne potrošnje precej nižji, saj ljudje v obdobju miru opravljajo različne poslovne aktivnosti, neodvisno od države in izpodrivanje je precej višje. Ko je Barro skušal oceniti multiplikator za državno potrošnjo v času miru, je dobil vrednosti multiplikivnih učinkov, ki so neznačilno različne od nič. Državna potrošnja v investicijske projekte bi naj torej po njegovih ocenah prinašala približno enake družbene stroške, kot znašajo njene koristi in je torej vse prej kot igra s pozitivno vsoto, kot nam nekateri želijo orisati. Ničelna igra s primarnim učinkom v prerazdeljevanju ustvarjene vrednosti med gospodarskimi subjekti in interesnimi skupinami torej.

Je že tako, da je pri empiričnih analizah učinkov državnega trošenja treba ob modelu dobro razumeti vhodne podatke in procese, ki te podatke generirajo, sicer se človek kaj hitro ujame v tolmačenja, ki predvidevajo nekakšno posebno moč državnega trošenja, ki bi naj nastalo iz nič in brez stroškov za družbo. Že po upoštevanju davkov multiplikatorji precej upadejo, da o ostalih vidikih državnega investiranja, kot so vzpodbujanje korupcije, krepitev rentništva, vnašanje distorzij v cenovna razmerja, odvisnost gospodarskih sektorjev od državne potrošnje, nestabilnost delovnih mest, visoki davki, izpodrivanje zasebne pobude, zniževanje varčevanja, inflacija in podobni ne govorim.

Še bolj naivna so navajanja, ki državnemu trošenju pripisujejo nenavadno visoke multiplikativne učinke, ki bi naj bili čudežno višji od ena. To bi pomenilo, da je država z eno enoto dodatne potrošnje prispevala več kot enoto v povečanje ustvarjene vrednosti v gospodarstvu, saj bi naj ta nova in pred tem neobstoječa vrednost sprožila verigo povišanj zasebne potrošnje in to brez stroškov za družbo. Preprosto sklepanje navaja, da bi v slednjem primeru državno trošenje imelo čudežne učinke tudi če bi brezposelnim naložili kopanje in zakrivanje lukenj in to plačali z davki. Milton Friedman bi naj kitajskega diktatorja Mao Ze Donga ob opazovanju kopanja lukenj na gradbišču povprašal o tem, kako to, da ne uporabljajo strojev, saj bi delo bilo lažje in bolj učinkovito. Prejel je odgovor, da ima tako več ljudi delo. Friedman bi mu naj odvrnil, da pa bi imelo še več ljudi delo, če bi namesto lopat uporabljali navadne žlice.

Država ima zelo pomembno vlogo pri razvoju gospodarstva, predvsem pri zagotavljanju pravne države in pri skrbi za vzdrževanje miroljubnega in prostovoljnega sodelovanja med ljudmi ter za osnovno zdravstvo in osnovno socialno varnost. Ni ji treba pripisovati vudujevskih zmožnosti ustvarjanja vrednosti iz nič, še posebej v časih upadanja gospodarskih aktivnosti in ji zavoljo tega nalagati obveznosti za ustvarjanje ekonomske blaginje ljudi in gospodarskega razvoja.

Pripis uredništva: Mitja Steinbacher deluje na Fakulteti za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.