Dve utvari.
Pričujoča kratka razprava ima namen osvetliti nekatere bistvene zgodovinske prvine slovenskega naroda, vendar ne kot je to v navadi iz kakršnegakoli političnega ozadja in tudi ne na podlagi zgodovinskih dejstev. Oba omenjena pristopa sta do neke mere plod ene in iste utvare, in sicer absolutnega vedenja o preteklem. Prvi pristop v tem, ko popolnoma zamegljuje zgodovinska dejstva, po večini trdi, da je resnica preteklosti enaka z resnico, ki jo priznavam in sem jo na nek način zmožen dojeti. Resnica drugega me preprosto ne zanima, saj že vnaprej vem, da je laž. Kot pa se izkaže, je večja laž ali, če hočete, zmota ravno v tem, da drugemu nisem zmožen priznati kančka verodostojnosti, tudi če govori meni nasprotno resnico. Šibkost drugega pristopa pa ni toliko v tem, da bi bil v gledanju na preteklost podvržen subjektivnim nagnjenjem v interpretiranju določenih dejstev, ampak preprosto v tem, da glede na dostopnost virov ustvarja neke vrste predstavo o preteklem, ki konec koncev vendarle spet ustreza njegovim osebnim pričakovanjem. To se najbolj vidi takrat, ko tak zgodovinski pogled preseže »objektivne« okvire znanosti in imamo zopet opravka z navadnimi smrtniki, ki prav tako delijo na tisto »moje« in ono »drugo«. Prvi in najpomembnejši korak iz te utvare je torej preprosto priznanje lastne nevednosti in nemoči, da bi lahko sami iz sebe sodili o tem, kaj se je res zgodilo. Zato bomo tu problem obravnavali z nekega drugega, po našem mnenju zelo malokrat videnega zornega kota, in sicer predvsem kot filozofsko obravnavo problema. Naš cilj pa je kljub temu, da ostanemo zvesti dejstvom, ki jih poznamo, a obenem puščamo priprta vrata za vse tisto, kar se nam v razumevanju preteklega nenehno izmika in je zato še toliko bolj potrebno ponižne obravnave.
Osvoboditev in osamosvojitev
Začnimo s preprosto primerjavo. Šolska zgodovina nas uči, da se je Slovenija leta 1945 osvobodila, medtem ko se je leta 1991 osamosvojila. Ta dva dogodka pa še zdaleč nista preprosto izenačena z resnično svobodo in samostojnostjo. Koliko nesporazumov danes nastaja ravno zaradi te nedovoljene izenačitve, medtem ko bi lahko bilo vsakemu vsaj malo kritičnemu duhu hitro jasno, da gre za dve popolnoma različni plati dogajanja. Že res, da se je zgodila osvoboditev izpod okupatorjeve sile, a neprimerno bi bilo trditi, da je bila to zmaga za svobodo. Čeprav so si nekateri to tako razlagali, so po drugi strani mnogi to svobodo občutili na izrazito nesvoboden način. O pravi svobodi bi lahko govorili kvečjemu na zelo posredni ravni, ki pa se je sicer dogajala na zelo neposreden način. V mislih imam srca ljudi, ki so verjeli v tisto resnično svobodo, a ker so pričevanja o tem skopa in ostaja bistveno za vekomaj neizrečeno in pokopano s tako ali drugače umrlimi, nikakor ne moremo z besedami zaobseči razširjenega pojma svobode. Vse kar vemo, so posamezna dejstva, a ta so po večini žrtve neumornega interpretiranja, tako da na koncu ne vemo več, ali je predmet interpretacije dejstvo samo ali tisto kar naj bilo v ozadju in po večini ugotovimo, da gre predvsem za določeno omejenost tistega, ki interpretira, glede na tisto kar je interpretirano. S tem slednjim pa pravzaprav ni nič narobe, saj lahko zgolj priznanje naše omejenosti v gledanju na preteklo šele omogoči iskreno soočanje z zgodovino.
Kako pa je z osamosvojitvijo? Tu je zadeva bolj problematična, iz preprostega razloga, ker je zgodovina bolj živa oziroma bližja sedanjosti. Vsekakor je osamosvojitev Slovenije državi kot taki prineslo mnogo več samostojnosti, kot pa smo je bili vajeni v preteklosti. Konec koncev je bil to naš dolgo pričakovani sen, da bi imeli na večinsko slovensko govorečem področju svojo državo. Če pa se ozremo na raven posameznika, pa so mnogi sedaj po dobrih dvajsetih letih obstoja v nič kaj zavidljivem položaju. Ne gre toliko za to, da bi s prstom kazali na krivce, ampak za deloma lastno krivdo splošnega pričakovanja, ki pa je bilo prazno. Tako kot velja za svobodo, je tudi s samostojnostjo tako, da se udejanja samo na ravni osebnih odnosov. Te samostojnosti nam ni prinesla osamosvojitev, ki jo je sicer mogoče za trenutek res potrdila na obči ravni, a kmalu je bil rezultat ta, da nas samostojna država celo ovira pri določenih svoboščinah in s tem ovira tudi dokaj samostojno življenje. Tako svobodo kot samostojnost si človek ustvari sam, kar pa ne pomeni, da sta ti dve dobrini popolnoma odvisni od njega samega. Prav gotovo lahko posameznik od države upravičeno pričakuje, da mu bo v doseganju teh dveh idealov stala ob strani, a če mu ne, potem nam ne preostane drugega, kot da se vrnemo na izhodišče problema. Ta je v vprašanju: Kdo ali kaj je resnični tvorec zgodovine?
Polom in rešitev
Največja skušnjava motrenja zgodovinskega poteka je ideja, da je zgodovinski razvoj v službi napredka. V resnici velja prej obratno, da gre za stalno vračanje k istim vprašanjem, le da so naši odgovori sčasoma postali slabši od preteklih. Prav nič bolj napredni nismo postali, da smo prišli do mogočnih spoznanj znanosti in tehnike. Kot vidimo, so v nas še vedno ostala osnovna moralna vprašanja, ki jih je poznal že Mojzesov čas, kot recimo: Ali je kraja dovoljena? Seveda vsi po vrsti vpijejo, kaj ni dovoljeno, a rešitev problema se nam zdi iz dneva v dan bolj nemogoča. Če se je človek česa iz preteklih ravnanj naučil, je to preprosto, da se etike ni mogoče naučiti. Današnji čas pozna razne moralne kodekse, od tistih za bodoče diplomirance do tistih za pravične menedžerje, a to nam ne prepreči, da bomo še vedno našli tiste, ki se na to požvižgajo. Dokončna rešitev pa gotovo ni v tem, da se trudimo popraviti napake za nazaj in poskušamo poloviti vse lopove. Največja drama se namreč odvija v času, ki je še pred nami. Na mestu je vprašanje, ki si ga more zastaviti slehernik: Kako bi ravnal sam, če bi bil v podobni situaciji? Psihologija nas dokazano uči, da je srd nad zlikovci po navadi povezan s tem, da jim zavidamo tisto, kar nam samim ni uspelo doseči. Priznati si je treba, da je potencialno gledano, vsak človek zmožen najhujših dejanj. Brez, da bi se spuščali v skrivnostno logiko krivde za tako stanje, lahko preprosto zatrdimo, da je polom, tak ali drugačen, človeku vsajen v njegovo najglobljo naravo. S polomom je tu mišljeno vse tisto, kjer se človek ob popolni svobodi za dobro, odloči za zlo dejanje. Ne pretvarjajmo se, zamera bližnjemu je ontološko (bistveno za bit človeka kot takega) enako usodna kot umor. Vsi smo v nekem smislu krivi za stanje, ki vlada, prav nihče ni izvzet. Kdor se ima torej za zmagovalca, naj vsaj za hip pomisli, da se zgolj navidezna zmaga lahko hitro spremeni v veliko hujši poraz od tistega, ki ga je misleč že pustil za seboj. Zatorej velja tudi, da nas nič od tistega, kar je bilo, ne odvezuje od tega, da drugačnost tistega kar je, ne bi spet postala istost s tistim pred čemer smo navidezno varni. Za nazoren prikaz tega, sicer filmske upodobitve, si lahko vsak ogleda nemški film »Die Welle«.
Foto: 15let.gov.si
Pripis uredništva: se nadaljuje
