Vstala Slovenija

10
287
sončni vzhod
Foto: Flickr

Morda bo začetek te kolumne nekoliko nenavaden, a vendarle. Začenjam ga najprej z vprašanjem: ali verjamete v vstajenje od mrtvih? Že pred leti sem namreč zasledil podatek, da vsak drugi udeleženec velikonočne maše sploh ne verjame v vstajenje od mrtvih oz. je prepričan, da je s smrtjo vsega konec. A pri tem obstaja tudi olajševalna okoliščina: tako ali tako tedaj pride k maši precej takih, ki jih sicer nikoli ne vidimo pri maši in v praksi pravzaprav niso več katoličani. Toda tudi med rednimi »nedeljniki« bi verjetno našli kar precej takšnih, ki se jim »vstajenje od mrtvih« zdi kot nekakšen lažen privid in zato pogosto ostajajo podobni saducejem v Jezusovem času. Saduceji so bili namreč tisti, ki so trdili, da vstajenje od mrtvih ne obstaja, tej smeri je pripadal tudi véliki duhovnik (Jožef) Kajfa, verjetno najbolj negativna oseba iz pripovedi o Jezusovem trpljenju. A izrek, s katerim se je Kajfa sploh lotil najbolj podlega pravno utemeljenega boja v človeški zgodovini, je pravzaprav preroški: »Bolje je, da en človek umre za ljudstvo.« Kar se je tudi zgodilo – Jezus je šel na križ in umrl za vse ljudi. In je smrt tudi premagal z zmagoslavnim vstajenjem.

Prav to je tudi glavno sporočilo velikonočnega praznika. Zlo in smrt v našem življenju nimata več zadnje besede. Stiske, ki jih doživljamo v življenju, prav zaradi Jezusovega vstajenja in Svetega Duha, ki ga je poslal, (lahko) postanejo blagoslov in ne več prekletstvo, seveda če v tej skrivnostni izmenjavi tudi sami sodelujemo. Odrešenost ne pomeni zgolj tega, da smo kljub svoji grešnosti sprejeti v nebeško kraljestvo po naši zemeljski smrti, pač pa tudi svobodo, da lahko v tem življenju živimo v obilnem blagoslovu. Zato bistvo velike noči ni v tem, da na mizo postavimo šunko, potico in pisanice, pač pa v naši vsakodnevni drži, kjer središčno mesto pripada Bogu. Tudi v svojem življenju sem okusil to razliko – pred kakšnim desetletjem sem razmišljal predvsem o tem, da sem s svojim melanholičnim značajem obsojen na življenje, polno depresije, češ Bog me želi imeti takšnega. Kakšna laž je bila to! In tudi danes lahko z zaskrbljenostjo opazujem ljudi, ki sicer zahajajo v cerkve in kapele, vendar se iz njih vrnejo nespremenjeni, še naprej zvezani in obteženi. Beseda pričevanja o moči Božje besede, molitve in zakramentov (še) ni prišla do njih. Mnogi se temu celo upirajo in ostajajo podobni tistim, ki so Jezusa v času njegovega javnega delovanja zavrgli. Velikonočni praznik torej ni zgolj en dan v letu, pač pa milost, ki bi nas morala držati pokonci vsak trenutek. Ni samo neko praznovanje množic, pač pa stvar globokega intimnega odnosa z Bogom, ki osvobaja, vstopa v našo konkretno situacijo in čudežno razrešuje primere, ki so v naših očeh brezupni.

Ob tem ne morem tudi mimo dogajanja v naši državi, ki marsikoga hromi in peha v brezup. A vendarle prihajajo tudi znamenja upanja. Sam sem to doživel v tem tednu, ko sem se udeležil premiernega prikazovanja filma Maska demokracije, ki bi moral biti najprej predvajan na Planet TV, vendar je bil umaknjen v »bunker«. Ko sem si film ogledal, mi je bilo takoj jasno, zakaj. Prvič, film je bil večinoma posnet v angleščini, torej namenjen ne samo slovenskemu, pač pa globalnemu trgu, vsebina pa je bila takšna, da je razgaljala drobovje slovenske tranzicije, čeprav bi si sam želel, da bi film trajal še precej dlje kot zgolj 50 minut in bi morda razkril tudi povezave med »strici« ter bankami, ki so pomagale financirati projekte, ki so dejansko ustavljali tranzicijo ter omogočali nadaljevanje oblasti t. i. globoke države (gre za izraz, ki sicer prihaja iz Turčije). S tem bi gledalci zagotovo dobili še boljši vpogled v drobovje slovenske nedokončane tranzicije. A film že takšen, kot je, je dovolj velik razlog, da smo lahko dočakali novo protiofenzivo in poskuse diskreditacije. Bržkone so se botri nedokončane tranzicije očitno spoznali, da tudi druga, torej demokratična stran le ni tako moralno na tleh in nesposobna. Zato so samo po dveh dneh znova »usekali« tudi po ameriškem veleposlaniku Josephu A. Mussomeliju. Kar je po svoje tudi dobro, saj se je jasno pokazalo, da nosilcem sistema ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil v resnici ni do sprave. Ali pa če si spravo predstavljajo tako, da bi zgolj potrdili takšno »zgodovino«, kot so jo sami pisali zadnjih sedemdeset let. Odzivi na nedavno komemoracijo v Grahovem to potrjujejo. Povedano drugače: že pred časom so sneli masko in niti ne skrivajo več, da jih tudi demokracija ne zanima. Mesijanski »demokratični socializem«, ki nam ga ponujajo, je dejansko le še eden v seriji poskusov, da bi kolo zgodovine zasukali nazaj. Horuk v stare čase!

Tudi odločitev ustavnega sodišča, da negira samovoljo vladne koalicije, je lahko veliko znamenje upanja za očiščenje demokracije. A ljudje smo pač takšni, da se streznimo in spreobrnemo šele tedaj, ko se znajdemo na dnu. Verjetno bomo morali zato še nekaj časa počakati z »vstalo Slovenijo«. A če bomo znali sodelovati z milostjo (darovi Svetega Duha) in prepoznati znamenja časov, se lahko očiščenje zgodi že v bližnji prihodnosti. Naj nas ob tem spremljajo tudi spodbude prerokov: »Zdaj pa pogum, Zerubabél, govori Gospod, pogum, Ješúa, Jocadákov sin, véliki duhovnik, pogum, vse ljudstvo v deželi, govori Gospod! Delajte, kajti jaz sem z vami, govori Gospod nad vojskami!« (Ag 2,4) Tudi Slovenija bo rešena…


10 KOMENTARJI

  1. “…POGUM, vse ljudstvo v deželi, govori Gospod! Delajte, kajti jaz sem z vami, GOVORI GOSPOD nad vojskami!«(Ag 2,4)

    Blagoslovljene velikonočne praznike želim vsem bralcem Časnika.

  2. Le kdor ljubi resnico, lahko ljubi tudi Boga.
    Vedenje, da se zlu lahko upiramo le na način, ko smo pripravljeni sprejemati tudi vsakodnevno trpljenje in žrtev v borbi z njim, je vedenje o sporočilu Velike Noči.

    Kdor jemlje pomen tega praznika, le kot spoštljivost dneva zaradi trpljenja Kristusa, je na nevarni poti razvrednotenja pomena sporočila, ki kaj hitro lahko pade na raven osebnega praznovanja običajev in navad.

    Zlo, ki ga danes v Sloveniji zaznavamo kot neuspelo tranzicijo, lahko odpravimo le z načinom življenja, ki tiči v sporočilu tega največjega krščanskega praznika.

  3. Mar ni škoda, da se celo tako velik krščanski praznik zlorablja z nekimi politikantskimi poantami, ki s sporočilom velike noči nimajo čisto nič skupnega?

    • Vera je itak nekaj osebnega in nima kaj iskati zunaj cerkve. Kaj zunaj cerkve, zunaj doma. Kaj zunaj doma, zunaj človeka.
      Potem smo pa pri pobeljenih grobovih.

  4. Smrt in življenje sta se borila v prečudnem dvobôju: Gospod življenja je umrl, zdaj kraljuje živ! Aleluja! Vsem voščim vesel praznik!

    Prekaljen ameriški državnik Abraham Lincoln je ugotovil nekaj zelo pomembnega, sporočilo pošiljamo zahrbtnim botrom v slovenski politični prostor: “Lahko ste preslepili večino državljanov za nekaj časa in lahko boste vedno preslepil nekatere državljane, nikoli pa ne boste mogli preslepiti vseh državljanov – nekega dne bo tistih državljanov, ki jih ne boste mogli več preslepiti, večina!

    Podpisi zahrbtnih manipulatorjev v slovenski politiki niso več kriptirani, njihova koda je razkrinkana in vedno bolj jasno berljiva. Zgolj vprašanje časa je, kdaj jo bo prepoznalo in prebralo dovolj državljanov.

  5. Ne vem če bo ta moj komentar komentar članka, vendar se bom po nekaj zadnjih dogodkih le spravil pisat. Namreč, odnos Slovenije do Amerike mi že nekaj časa ne da miru.

    Sam se ukvarjam s tehniko in sicer na mednarodnem trgu. S kolegi spremljamo, kaj se dogaja na njem že zato, da ne zaspimo. Učimo se od boljših in spremljamo te, ki naj bi bili manj kakovostni. Vemo, da smo lahko boljši od boljših in tudi slabši nas lahko jutri presenetijo. Vendar, će bi nas konkurenca vrgla iz igre, bi bil takrat vzrok predvsem le v naši ošabnosti in lenobi.

    Amerika je boljša. Bralec, vem, da so si ti sedaj dvignile obrvi. Zato te vprašam, zakaj je Kučan poslal hčer študirat v Ameriko? Zakaj nas Amerika vodi, je potem pokazal Mussomeli. Videl je naš problem in ga začel reševati. He just did it. Mi pa obračamo ta svoj voz v blatu in ga ne premaknemo od tam. Američani pa so prišli na luno. In namesto da bi se učili (s tem ne mislim na kopiranje) od boljših, jih raje sovražimo. Tipično za vsegliharje in totalitaristično enakost.

    In, blagoslovljene praznike vsem.

    • Sovraštvo do Amerike izhaja izključno iz tega, da ne deli enake ideologije, kot večina naših komunajzerjev.

      Zato isti ljudje tako besno podpirajo Putina.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite