Jedro našega verovanja je vstajenje od mrtvih

Vstajenje je podarjeno tudi meni in tebi. Ni pomemben spol, poklic niti starost. Srečanje z vstalim Gospodom do korenin prenovi človeka. Vsi smo v jedru poklicani, da na vsakem koraku oznanjamo Kristusovo in naše vstajenje in večno življenje. To je prvi in zadnji smisel kristjanovega življenja.

Z Abrahamom sta se začela naša vera in opuščanje darovanja otrok Bogu

Ur na Kaldejskem. Tam je približno 1850 pred Kristusom živel Abraham. To je bil čas Hamurabija in svet pastirjev, nomadov, ki so se s svojimi čredami pomikali za pašo.

Sredi poganskih bogov se je Abrahamu dogodil Bog – Jahve. »Vsemogočni Bog, Stvarnik neba in zemlje, je lahko samo eden.« Vse bolj se je počutil osamljenega. Postajal je tujec med domačimi. Z ženo Saro, ki je bila nerodovitna, sta odpotovala. Bolečina zakonskih parov, ki ne morejo imeti otrok, kljuje od »zore do mraka – od mraka do dne« (Prešeren). Sarina bolečina ob praznem trebuhu je prežela vse njeno bitje, duha in dušo. V tej agoniji je pahnila moža Abrahama v naročje svoje dekle Hagare. Spočet je bil in rodil se je Izmael. Abraham se je zavedal, da je grešil. Imel je že obljubo Boga, da bo postal oče mnogih narodov (1 Mz 15,6).

V starosti se jima je rodil Izak. Strašna preizkušnja z darovanjem na gori Morija (1 Mz 22). Skoraj bi se zgodilo najhujše. Darovanje otrok se je običajno dogajalo pri okoliških plemenih. Starši so za odvrnitev nesreče, vremenskih ujm, za zmago v vojni … darovali svojega najljubšega otroka. Jeftejeva obljuba je še tipičen dokaz te nerazumno krvave prakse.

Abraham je prelomna figura stare zaveze v razodevanju Boga. Bog ne potrebuje krvi človeka, še najmanj pa krvi nedolžnih otrok, da se pomiri njegov srd. Žival je sprejel kot nadomestno žrtev. In ta praksa je tekla stoletja …

Pri Izaku in njegovih sinovih lahko opazujemo napake staršev, a se v zaupanju v Boga zadeve rešijo

Izaku sta se rodila dvojčka Ezav in Jakob. Jakob in mati Rebeka sta prevarala ostarelega in slepega očeta Izaka, da je podelil blagoslov prvorojenstva in nasledstva Jakobu, čeprav je bil Ezav prvorojeni. Potem je nastopilo smrtno sovraštvo med bratoma.

Jakob se je po zapletih pri stricu Labanu poročil z dvema sestrama: Leo in Rahelo. Rahela je bila mlajša. Njo je bolj prisrčno ljubil kakor Leo. Rahela je bila nerodovitna. Lija je rodila že deset otrok, toda Jakob je vedno sanjaril le o Raheli. Koliko je ob tem trpela Lea kot sestra, žena in mati, si ni težko predstavljati.

Do preloma je prišlo, ko je končno zanosila in rodila tudi Rahela. Jakobu se je od sreče dobesedno zvrtelo v glavi in v srcu. Tega otroka je imenoval Jožef. To pomeni – Bog je dodal potomstvo. Razkol v družini se je vse bolj poglabljal. Rahela je spočela in rodila še drugega sina Benjamina. Toda na porodu tega otroka je umrla. Jakob je začel izolirano življenje v žalovanju za Rahelo in razvajanju Jožefa in Benjamina. Sovraštvo Leinih otrok do Jožefa je do določene mere upravičeno. To sovraštvo se konča s prodajo Jožefa v Egipt za sužnja. Mogoče ena najlepših in najbolj dramatičnih zgodb Sv. pisma Stare zaveze. Po spletu okoliščin je postal Jožef, ki je imel dar razlaganja sanj, prvi za faraonom. Faraonu je razložil pomen njegovih sanj. Egipt se je lahko začel pripravljati na sedemletno sušno obdobje.

Jožef naj bi bil mrtev, a je s pravilno uporabo Božjih darov rešil veliko ljudi, tudi svojo rodbino

Jakob je bil ves čas prepričan, da je Jožef res mrtev, kakor so mu zgodbo povedali Leini sinovi, Jožefovi bratje. Na širšem območju Egipta, kamor spadajo tudi današnji Libanon, Sirija, Izrael, Jordanija, je nastopila lakota. Egipt je bil založen s pšenico, tako da jo je lahko prodajal okoliškim plemenom. Tako so bili prisiljeni iti v Egipt po žito tudi Jožefovi bratje.

Jožef se je dal bratom prepoznati po težkih preizkušnjah. Na koncu je povabil vse svoje sorodstvo, da pridejo živet na območje delte Nila. Tako so se nastanili v Egiptu.

Jožef in faraon sta umrla. Nastopil je drug faraon, ki ni imel več tako naklonjene politike do Jožefovih sorodnikov. Z vsako generacijo se je stopnjevala ostrina ravnanja s sužnji. Faraon je kmalu opazil, da ima to ljudstvo številne otroke. Strah pred vojaško močjo tega ljudstva je pahnil faraona v strašno odločitev. Ukaz babicam se je glasil: »Vsakega novorojenega dečka judovskih suženj vrzite v Nil.« Nekako 450 let po prihodu Jakobovega rodu v Egipt se je rodil Mojzes. Preživel je, ker je kot dojenček priplaval v košari naravnost v kopališče vdove – faraonove sestre. Posvojila ga je in ga vzgajala na dvoru kot princa ob polbratu Ramzesu.

Mojzes je po umoru egiptovskega priganjača pobegnil v Midjan, od tam pa ga je Bog poslal rešit rojake

Zaradi umora egiptovskega priganjača sužnjev je Mojzes pobegnil iz Egipta. Prispel je v Midjan k duhovniku Jitru. Poročil se je z eno od njegovih hčera Ciporo. Postal je pastir. To je bil čas in kraj Mojzesovega srečanja z Jahvejem v gorečem grmu (glej 2 Mz 3). Bog ga je poslal z bratom Arono, nazaj v Egipt. Tam je zahteval od faraona, da odpusti ljudstvo. Faraon se je vsemu smejal. Faraonova oholost in cinizem sta stopnjevala egiptovske nadloge vse do zadnje: smrti egiptovskih prvorojencev pri ljudeh in živini. Tudi faraonov sin umre, ki je bil namenjen za naslednika na prestolu.

Ta noč je bistvenega pomena za Jude kot narod in njihovo verovanje.

Bog se je še bolj udejanjil v življenju teh ljudi. Doživeli so ga kot resničnega Emanuela, Boga z nami. Vedno ga doživljajo kot Nekoga, ki je z njimi po konkretnih dejanjih. Ni daleč v neskončnem vesolju, ampak je Bog zgodovinskih posegov in prijateljevanja z izvoljenim ljudstvom.

Tisto noč je prvorojence reševala kri jagnjeta, samčka, na podbojih in naddurju vrat

Smrt prvorojencev je bila napovedana (2 Mz 11), vendar se je bilo mogoče pred njo obvarovati. Kri jagnjeta, samčka, enoletnega in neomadeževanega, je tisto noč reševala. S to krvjo so morali zaznamovati podboje in naddurje vrat, da je šel angel smrti mimo. Ta kri je reševala smrti vse, ki so bili za zaprtimi vrati, tudi tujce, ki niso bili Judje, čeprav so lahko uživali pashalno večerjo samo obrezani. Strašna stiska je zadela Egipt. Vik in krik. V eni hiši je bilo lahko več mrličev hkrati: stari oče, če je bil prvorojeni v svoji družini, njegov prvorojeni sin, ki je imel prvorojenega sina … Vse to je umrlo hkrati. Težko si je prestavljati tako narodno nesrečo. Kaj je pomenil prvorojeni v takratni kulturi. Bil je dedič posestva in vse lastnine. S svojimi brati in sestrami je lahko ravnal kakor s sužnji, ko je prevzel grunt.

Po smrti egiptovskih prvorojencev so Izraelci odšli in od tedaj vsako leto praznujejo pasho

Zaradi te strašne tragedije je bil Egipt dobesedno obglavljen. Faraona je ta situacija (do)končno zlomila, da je sužnje dobesedno nagnal iz dežele. To je res Velika noč za Izraelce. Moški prvorojenci Izraela so preživeli. Hkrati pa je to začetek izhoda celotnega naroda, v katerem naj bi bilo takrat okoli šeststo tisoč ljudi, iz Egipta.

Družine so v času umiranja egiptovskih prvorojencev po natančnih navodilih Boga in Mojzesa za zaprtimi vrati obhajale slavnostno večerjo Velike noči. Praznik Velike noči se obhaja potem vsako leto po istem ritualu. To je središče identitete judovskega naroda skozi vso zgodovino. Beri 12. poglavje 2 Mz, kjer so predstavljena natančna pravila za obhajanje pashalne večerje.

Uvod v sedmi, sveti dan sobote Velike noči je bila ta slavilno-zahvalna večerja. Seveda so vse priprave na večerjo morale biti končane do sončnega zahoda na veliki petek popoldne. Družinski oče je imel vlogo duhovnika. To zahvalno slavljenje je vodil in nadzoroval prav oče. Vse je moralo potekati po pravilih, iz roda v rod.

Ko se je rodil Jezus Kristus, je bil ta praznik star že skoraj tisoč tristo let. Kot Jud ga je Jezus Kristus vsako leto praznoval s sorodniki in prijatelji. Po istem ritualu kakor na noč izhoda iz Egipta. Enako tudi zadnje leto svojega življenja. Leta triintrideset po Njem.

Kristus je s svojim naukom in trpljenjem dal pashalni večerji novo vsebino

Vidimo, kako je Jezus Kristus načrtoval vse v zvezi s skrivnostjo odrešenja človeka. Veliki četrtek je dan postavitve sv. maše in Kristusovega duhovništva. Apostoli postanejo duhovniki. Peter je prvi med enakimi (Mt 16). Peter je postal prvi papež.
Bistvo praznovanja sta bila obisk Templja v Jeruzalemu in slavnostna obredna večerja. Praznovalo se je cel veliki teden. Množice romarjev so se z vseh strani zgrinjale v Jeruzalem. Za Jude je sveti dan sobota. To je sedmi dan tedna, ko je Bog počival po končanem stvarjenju.

Dan se je začel ob sončnem zahodu, nekako ob 18. uri po naše. Delil se je na nočno in svetlo polovico. Noči niso merili po urah, ampak po stražah in/ali petelinjem petju. Zjutraj ob 6. uri se je začela svetla polovica dneva. Naša 12. ura je bila njihova 6. ura. Naša 15. ura, je bila njihova 9. ura … Ko je govor o Petrovi zatajitvi Jezusa: »Preden bo petelin zapel, me boš trikrat zatajil« (Mt 26,34), se točno ve, da je to pred jutranjo zarjo, skratka ponoči.

V petek pred pasho so umirala jagnjeta, zato je tudi Jezus hotel ljudi odrešiti v petek popoldne

Jezus je hotel odrešiti ljudi na veliki petek popoldne, ko so umirala jagnjeta v samem templju in v okolici Jeruzalema. Tekla je kri jagnjet stare zaveze na eni strani kot spomin rešitve iz egiptovske sužnosti. V istem času je tekla Kristusova kri, kri novozaveznega jagnjeta, ki je na križu prebodeno s sulico rimskega vojaka. Ta kri nas rešuje najhujše sužnosti: sužnosti greha. Srhljivo sovpadanje ob treh popoldne na Golgoti: stara in nova zaveza se tu objameta. Hkrati pa novozavezno jagnje Kristus použije v sebi staro zavezo in jo naredi za novo in večno. Enkrat za vselej prelije svojo kri in (od)reši vse ljudi. Dokončno se prekine prelivanje tudi živalske krvi. To delajte v moj spomin. Do konca sveta.

Zaradi tega je moral Jezus imeti velikonočno večerjo z apostoli že v četrtek zvečer. Pri tej večerji se je zgodila največja skrivnost vesolja. Naš Gospod se je skril v zunanjo podobo kruha in vina. Apostoli postanejo duhovniki nove zaveze. Kristus je »duhovnik, oltar in jagnje ob enem« (Rimski misal). Kristusovo duhovništvo je na povsem drugi ravni kakor duhovništvo stare zaveze. Če kot duhovnik hkrati ne umiram na oltarju, sem samo serviser in uslužbenec.

V regularnem času judovske velikonočne večerje v petek zvečer po sončnem zahodu je Jezus Kristus že bil v grobu. Odrešenje človeka je bilo tako dovršeno. Jezus je plačal ceno našega odrešenja. Vrata nebes so nam na stežaj odprta.

Odrešeni smo vsi, ne glede na spol, poklic, starost …; srečanje z vstalim Kristusom popolnoma prenovi človeka

Prvi dan v tednu (nedelja) je bil grob prazen. Prva priča vstajenja je ženska. Moj Bog, žene in dekleta. Ve ste prve in najveličastnejše duhovnice! Blagor ženskam nosi naslov knjiga Alenke Rebula. Ste prve glasnice Kristusovega vstajenja. Vstajenje je podarjeno tudi meni in tebi. Ni pomemben spol, poklic niti starost. Srečanje z vstalim Gospodom do korenin prenovi človeka. Vsi smo v jedru poklicani, da na vsakem koraku oznanjamo Kristusovo in naše vstajenje in večno življenje. To je prvi in zadnji smisel kristjanovega življenja.

Ali (že/še) veš, da je Velika noč vedno na prvo nedeljo po prvi pomladanski polni luni!?

Za resnico Kristusovega vstajenja danes umira na tisoče kristjanov. Vsa neverjetna slovenska simbolika in obredje ob Veliki noči je nekaj tako bogatega in veličastnega, da je težko kje najti enakovredne vzporednice.

»Kako to, da iščete živega med mrtvimi?« In kako je z mojo vero v »vstajenje mesa in večno življenje, amen« (Apostolska vera).

Foto: By Fabio Poggi, CC BY 3.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=57160497