Avtor pogovora: Manica Ferenc. Vir: Slovenski čas. Z Bernardom Nežmahom skozi zgodovino slovenskega novinarstva.
Pred dobrim mesecem je izšla knjiga Bernarda Nežmaha Časopisna zgodovina novinarstva na Slovenskem v letih 1797–1989. V njej se avtor sprehodi od prvih časopisnih člankov v Vodnikovih Lublanskih novicah do dnevnikov in tednikov v osemdesetih letih. Knjigi dajejo posebno dinamiko in bralno napetost posamezni navedki, ki omogočijo bralstvu, da spozna odlomke konkretne časnikarske zgodovine.
Katere časopise berete vsakodnevno?
Združujem časopise in splet. Berem Delo, na spletu Finance, preletim spletne strani MMC, Planet Siol in Pozareport. Ko pripravljam tedenski komentar, pa za nazaj pregledam še Dnevnik in Večer.
Ali imate kakšnega priljubljenega pisca? Takšnega, ki ga morate prebrati, do izveste, kaj se dogaja?
Seveda nekatere avtorje cenim bolj, a me kot sociologa zanima konec koncev tudi manipulacija. Poleg informacij o dogodkih sem pozoren na hierarhijo člankov, katere vsebine postavijo na prvo stran, kakšen obseg pozornosti jim namenijo, katere družbene probleme izpostavljajo, s kakšnih zornih kotov postavljajo vrednostne sodbe. Ko prebiram dnevnike, tednike, spletne strani, poslušam radio in gledam televizijo, to počnem v vlogi medijskega analitika, ki opazuje, kako se skozi medije ustvarja javno mnenje. Če pa iščem užitek ali spoznanje, berem knjige. In to počnem vsak dan.
Koliko let ste že kolumnist v Mladini?
Rubriko »Pamflet« pišem že 20 let. Pred tem sem pisal komentarje in članke različnih žanrov, stalno sem začel za Mladino pisati leta 1987, ko sem bil glavni urednik, prvi članek pa sem v njej objavil pred več kot 30 leti.
Danes brez spleta najbrž ne gre. Koliko časa preživite na njem?
S svetovnim spletom je tako, da se kaj dosti ne hranim z njim, je pa izjemno priročen, kadar me pritegne dogajanje v drugih državah. Ob političnih spopadih v Rusiji bom brskal po ruskih spletnih straneh, vendar bom obenem poslušal tudi radijske postaje, kot sta Radio Svoboda in Eho Moskve. Radio je presenetljivo bolj poglobljen in daje besedo neposrednim akterjem.
Na neki način je predrzno, da ste se v času, ko so nekateri celo nehali izdajati tiskane medije, lotili zgodovine časopisja.
Zagotovo, toda stari časniki so paradoksalno danes še bolj živi. Čar je opazovati, kaj so pred 150 leti postavljali kot osrednje dogodke, o katerih vsebinah so tekle polemike, na kakšen način so avtorji pristopali k pisanju. Splet je po drugi strani instantni medij, njegova zgodovina ponavadi sploh ni organizirana in je s tem nedostopna. Predvsem pa ostaja ključna razlika na ravni pisanja. Časopisno pisanje ustvarja drugačne članke, ki so bolj kompleksno argumentirani, jezik je bogatejši, stili pisanja so bolj pretanjeni, novinarski žanri bolj razviti. Problem, ki ga opažam, je tendenca v časopisih, ki poskušajo kopirati principe spletnih strani, namesto da bi izkoriščali svojo prednost poglobljenega novinarstva.
Ali se ne bojite, da bi časopisi nehali izhajati?
Ne, ne. Nikakor ne. Poglejte primer knjižnega žanra potopisov, ki ostaja močan in bran, ne glede na razvoj novih tehnologij množičnih medijev. Podobno je s časopisi. Je pa zelo verjetno, da bo na trgu kakšen časopis manj. Nekateri lastniki in vodstva časopisnih hiš sicer mislijo, da je njihova prihodnost samoumevna, da bodo, karkoli bodo počeli, preživeli. V apriorno preživetje ne verjamem, mnogim časnikom pada naklada, nekateri so preprosto izginili. Nekateri pač pozabljajo, da v prvi vrsti pišejo za bralce, in si ne zastavljajo vprašanja, ali ni razlog za padec branosti v njih samih. Potenciali časopisa so širina, poglobljenost, dober slog, kompleksna analiza aktualnih fenomenov. Vse to na spletu umanjka. In še nekaj, novinarstvo je poklic. Ljudje, ki se profesionalno ukvarjajo s časopisnim pisanjem, posvetijo bistveno več časa za opazovanje in premišljevanje od spletnih odzivov, ki so hipni in v katerih prevladujejo predvsem ekstremna negativna čustva in efemerne vesti, ki sledijo predvsem kriteriju nenavadnosti, bizarnosti in šokantnosti. To seveda ni novinarstvo, saj ne premore profesionalne novinarske distance. Namesto reporterjev, ki bi poročali o dogodkih in jih poskušali razumeti, nastopajo udeleženci, ki pripovedujejo o osebnih izkušnjah, katerim dajejo status dogodka.
Naredili ste raziskavo dnevnega časopisja skozi zgodovino. Ali časopis, dnevno časopisje odseva stanje v družbi?
Časopis je vedno kazal stanje v družbi, celo tedaj, ko o osrednjih temah sploh ni poročal. Konec koncev tudi časopisi iz leta 1945, takoj po vojni, zelo odsevajo stanje v družbi. V Ljudski pravici in Slovenskem poročevalcu ni nobenih vprašanj, nobenih polemik, ni različnih zornih kotov. Vse je samo postavljeno: tako je, ti so takšni, ti so izdajalci, ti so dobri, gradimo, kaznujemo. Skratka, v tem smislu časopis odlično izraža stanje vladajočega duha.
Če malo preskočim, pri raziskovanju časopisov v obdobju osemdesetih ste šli že v podrobno analizo, kaj je bilo na prvih straneh ali pa na peti …
Vseskozi je zanimiva pozornost do tega, kaj izpostavi časnik kot osrednji dogodek. Oziroma kaj prepozna kot dogodek, kot pomembno družbeno dejanje. In to je zelo spremenljivo; skratka, nekatere stvari, če vzamem danes demonstracije, kakršnekoli že so, so vedno osrednja tema. In zajamejo skoraj celo naslovnico časopisa ali pa večji del. Če vzamemo velike demonstracije v času sojenja četverici – Janši, Boštnerju, Tasiću in Zavrlu, na katerih se je zbralo 25 tisoč protestnikov, so jih trije osrednji dnevniki postavili v naslovnico samo kot eno izmed mnogih tem, po obsegu enakovredno denimo z vestjo, da so v Črno goro prispeli prvi albanski turisti.
Vendar to ni bilo niti najbolj skrajna oblika ignorance novinarskih principov. Leta 1981 so bile množične demonstracije na Kosovu. O njih se je najprej poročalo nekje na tretji strani par vrstic v smislu, da se študentje jezijo zaradi slabe hrane v menzi. Potem pa smo čez slab mesec, ne da bi prej slišali o kakršnemkoli dogodku, izvedeli, da se je pokrajinsko vodstvo Kosova sestalo in obsodilo kontrarevolucijo in da so pred tem s tanki in policijo obračunali z demonstranti. In kaj so časniki pisali? Še vedno nič. Ko jih je sklical na tiskovni konferenci Stane Dolanc, tedanja prva roka komunizma v Sloveniji in eden ključnih politikov v Jugoslaviji, jim je preprosto razložil, kaj se je zgodilo, koliko je bilo mrtvih, koliko je bilo ranjenih, kdo je bil dober, kdo je bil slab. Nihče od novinarjev ni šel na lastne oči česarkoli pogledat, ni vprašal nobenega Albanca, ne poslikal krajev dogodkov, niti vojakov niso nič vprašali, niti jih ni zanimalo, kolikšna vojaška in policijska sila je bila angažirana. Poročilo s tiskovne konference – besede partijskega voditelja so veljale hkrati kot pogled očividca in novinarska reportaža. In vse to so samo prenesli. In kar je zdaj zanimivo, nikomur se ni tedaj zastavilo vprašanje: Ali je to sploh novinarstvo? Da novinar zgolj prenese poročilo uradnega vodstva in si ne gre ogledat kraja dogodka in ne poišče izjave udeležencev demonstracij!
Zdaj živimo v demokraciji, pa se dogaja podobno. Zdaj pač PR službe pošljejo neko poročilo, obvestilo in spet vsi povzamejo in pišejo.
Čeravno verjamemo, da je zgodovina nekaj, kar je oddaljeno, v resnici zgodovina in obrazci vztrajajo. To, kar pravite – PR službe odlično parazitirajo na tem, da je novinarstvo podplačan poklic. Kar preprosto pomeni, da ima novinar, ko dobi poročilo PR službe, dve možnosti. Ali si gre sam ogledat stanje, kar pomeni, da v to vloži čas, saj se mora denimo pogovarjati z različnimi delavci v podjetju, se v zadevo poglobiti in videti, kako neko podjetje sploh deluje, a to že predpostavlja vsaj nekaj ekonomskega ali sociološkega znanja in zahteva precejšen vložek delovne energije. Ali pa se odloči za drugo, bolj lagodno možnost, ko zlakirano poročilo PR samo skrajša na primerno dolžino in ga objavi kot takega. PR teksti so namreč pisani že z mislijo na objavo, kot idealni tekst za novinarja, ki z njim ne bo imel nobenega dela, a tudi ne resnih konfliktov, nihče se ne bo pritožil, nihče ne bo grozil s tožbo. Na podoben način delujejo tudi svetovne agencije. Poglejmo Libijo, o kateri smo prebirali manihejsko poročanje o borbi med dobrim in zlim. Zapomnili smo si novinarske prispevke s podobami zločinov ali bombardiranj, ki so jih posneli sami udeleženci, nismo pa doživeli novinarskega vpogleda, ki bi pojasnil vsakodnevno življenje po revoluciji in ga primerjal z dobo Gadafijeve diktature. Mediji so delovali v veliki meri kot propaganda Natovega posega, ne da bi o dogodkih avtonomno poročali.
Dejstvo je, da kljub tej množici medijev v bistvu nimamo pravih informacij.
V resnici gre za vprašanje, zakaj je tako. Možnosti, da pridemo do informacije, so danes številne. Na voljo je navsezadnje svetovni splet, e-pošta, novinar bi lahko vzpostavil stik z libijskimi posamezniki, sploh mu ne bi bilo treba iti tja, pa bi lahko izvedel bistveno več. Vendar pa je za to usoden predpogoj: razumeti moraš arabsko. Težava svetovnega novinarstva je zelo slabo poznavanje jezikov, danes imate lahko poročevalca iz dežele, ki ne zna jezika te dežele in nima nobenega interesa, da bi se ga naučil. Posledica so novinarski prispevki, ki često širijo le vladajočo ideologijo in ne stanja v deželi.
V katerem obdobju ste prvič zasledili raziskovalno novinarstvo? Danes ne moremo govoriti, da ga imamo.
Tega termina danes skoraj ne najdete. Čeravno je raziskovalno novinarstvo po svoje absurden izraz. Novinarstvo ne more biti drugačno kot raziskovalno. Če te ne zanima in si ne poskušaš ustvariti slike o tem, kaj se dogaja, si samo prenašalec mikrofona. Lahko boš eni strani morda bolj verjel, bolj simpatiziral z njo, ne boš pa razjasnil ali poskušal doumeti bistva in narave konflikta. Že od samega začetka časnikarstva, že od Vodnika dalje imamo v tem smislu raziskovalno novinarstvo. Ko opisuje življenje v Rusiji, se Vodnik ukvarja s tem, da bralcem predstavlja neznane navade in običaje. Funkcija novinarstva, še zlasti pri Bleiweisu, je bila prikazovati bralcem, da je svet lahko tudi drugačen, kakor ga vidijo oni v svojem bližnjem okolju. Skratka, odpiranje perspektiv, da so odnosi ali pa načini soočanja s stvarnostjo drugod drugačni. V tem smislu bi to videl kot raziskovalno novinarstvo. Klasičen primer je sicer poboj poslancev v skupščini v Beogradu leta 1928, ko je Puniša Račić streljal na šest opozicijskih poslancev sredi seje. Tedanji policijski minister Anton Korošec – atentat se je zgodil okoli 11.30 – je ob 12. uri prepovedal ves telefonski promet. In Slovenski narod je takoj potem, ko je v tiste pol ure dobil telefonska sporočila o tem atentatu, že objavil posebno izdajo na samo eni strani. Šel je na cesto in prodajal eno samo stran! A časopis se ni zadovoljil samo z ekskluzivnostjo in hitrostjo, zakaj v hipu je poslal dopisnika na letalo v Beograd. In isti dan je imel Slovenski narod še dve izdaji. V redni je potem prinesel podrobno poročilo o atentatu. To je očiten zgled te novinarske radovednosti, ki je seveda smisel žurnalizma. Občutek imamo, da smo del nekega hiperkomunikacijskega sveta samo danes, ampak redna linija Ljubljana-Beograd je bila pred 80 leti letalska. Skratka, poglejmo, kaj se je zgodilo, in povprašajmo o tem tam, kjer se je zgodilo, če mi nismo bili priča, in ustvarimo sliko.
Če so v Lublanskih novicah na začetku pisali samo povzetke novic z dvora, imamo pozneje primer drugačnega poročanja o kongresu v Ljubljani.
V Laibacher Zeitung so poročali o kongresu, na katerem so se zbrale evropske kronane glave. Hkrati so že poročali o tem, kam so šli, kje so šli na sprehod, o čem približno so se pogovarjali, seveda kurtuazno. Ni pa šlo za politične teme. Skratka, sledili so tem protokolarnim obiskom, sprehodom po drevoredih.
To je že razlika v poročanju.
Praktično življenje carja, vladarja je postala tema. Skratka, ni se izrekalo samo glorije tipa »imamo radi cesarja«, ampak tudi beležilo konkretnosti: kdaj je cesar kje pomahal, kje je bil, kaj je izrekel.
Kdaj lahko začnemo govoriti o slovenskem časopisu?
O slovenskem časopisu govorimo vsekakor od konca 18. stoletja; leta 1797 Valentin Vodnik začne s pisanjem v slovenščini. Sledi temam, ki so tudi slovenske, ki so se dogajale v Ljubljani. Pri tem je zanimivo, da je naš prvi časopis kozmopolitski. Večina vesti ni iz Ljubljane, ne iz drugih slovenskih krajev, ampak iz sveta, iz Rusije, Nemčije, Perzije, Španije, Holandije, Francije, Dunaja.
Kdaj so časopisi postali osrednja in, kot ste zapisali v uvodniku, najbolj razširjena oblika oblikovanja in razvoja slovenskega jezika; ali je bilo to malo pozneje?
Ne, že pri Vodniku. Njegov problem je bil relativno nizka naklada. Lublanske novice so imele 33 naročnikov in približno 100 bralcev. V času velike nepismenosti (skoraj 97 % ljudi je bilo nepismenih) je bila to kar impozantna številka. Veliko močneje so se vpisale Bleiweisove Kmetijske in rokodelske novice, kjer je zanimiv že uvodni paradoks, ko urednik piše, da bo z njimi učil umnega kmetovanja in smiselnega rokodelstva. Če pa pogledamo seznam vseh naročnikov, ki jih je bilo nekaj čez 1000, je bilo med njimi največ duhovnikov, celo en škof, nekaj graščakov, precej učiteljev in uradnikov, zdravnikov, medtem ko je bilo kmetov in rokodelcev vsega skupaj le petina. Se pravi, da je bil časopis namenjen v prvi vrsti vsem drugim.
Do kmečkega prebivalstva verjetno sploh niso prišle.
Že ideja časopisa je bila res prava časopisna izdaja, časopis zato, da bi ga čim več ljudi bralo. In Bleiweis se je izjemno ukvarjal s formiranjem jezika, pri čemer je naletel na velike težave. Nekje je potarnal, da je slovenščina samo v kakšnih molitvenikih in v nabožnih zgodbah, da je njeno besedišče omejeno na področje vernosti. Kako zdaj opisati vse te predmete, dogodke posvetnega sveta? Zato so on in njegovi pisci sistematično uvajali tujke iz drugih jezikov, od italijanščine, nemščine, do seveda češčine in ruščine. Hkrati pa je angažiral pesnike. Prvi največji in osrednji članki so bili poeme, ki so jih pisali pesniki od Koseskega do Prešerna in drugih.
Pred drugo vojno so bili časopisi v Sloveniji že kar dobro profilirani: Slovenec, Slovenski narod, Jutro, Slovenski dom.
Tudi nemški časopis je bil, Marburger Zeitung. Bilo je pet dnevnikov. Zanimivo je, da so praktično od začetka, ko se je pojavil prvi, recimo politični časopis, v nekaj letih za njim vzniknili še drugi. Nismo imeli enega vseslovenskega, objektivnega, ampak smo imeli proliberalni Slovenski narod, prokatoliški list Slovenec in za njima še Edinost, kot posebno verzijo malo bolj kozmopolitskega Trsta in njegovega liberalizma. Imeli smo takoj tri časopise. In ti trije časopisi so prikazovali pravzaprav tri perspektive na realnost. Tudi iz treh različnih kotov so dajali podatke. Tako so nekatere dogodke eni postavljali na prvo stran, drugi na tretjo ali pa sploh ne. Po prvi vojni je Edinost ostala v Trstu pod Italijo. Ampak je takoj vzniknilo Jutro, še ena varianta liberalnega časopisa. Zanimivo je, da so časniki polemizirali tudi med seboj, a ne samo Slovenec in Slovenski narod v klerikalno-liberalnih polemikah, ampak sta med seboj polemizirala liberalna Jutro in Slovenski narod. Slovenski narod je na prvi strani objavil veliko hvalnico kralju Aleksandru ob njegovem rojstnem dnevu, potem pa protestiral, kakšen časopis je Jutro, ki šele na osmi strani objavi vrstico, dve, da ima kralj rojstni dan.
Skratka, časopisi so tudi relativno prosto izbirali, čemu bodo dali poudarek, in iz tega vidika je bilo zanimivo sprejemanje te realnosti. Priljubljeni kraj branja so bile gostilne in kavarne, ki so imele naročene najrazličnejše časopise. Ena izmed kultur branja, kadar si si hotel ustvariti jasno sliko, je bila ta, da si bral hkrati dva, tri dnevne časopise. A tudi znotraj posameznih časopisov si imel redne polemike. Slovenec je skoraj dnevno razgaljal članke Jutra in Slovenskega naroda kot vprašljive in nasprotno. Bralec je sledil permanentni polemiki, ki sploh ni veljala več kot eksces, ampak je bil modus branja. Včasih je zadoščalo že, da si bral en časopis, pa si v njem že izvedel, kaj piše Slovenec o isti temi in kaj misli Slovenski narod o njem. Ta živost, iskrivost duha je bila izjemna in ni bilo govora o kakšni enotnosti. Nihče se ni zavzemal za to, da bi morali imeti objektivni časopis ali pa časopis, ki bi pisal za vse vrste bralcev.
Ta iskrivost polemike nam danes manjka. Danes imamo povsod ene in iste novice.
Danes nimamo provladnega dnevnega časopisa, ki bi pisal naklonjeno o največji vladni stranki. V jugoslovanski kraljevini je bil samoumeven soobstoj dnevnikov, skozi katere so se artikulirale na eni strani provladne in na drugi proopozicijske perspektive pogleda na realnost. Ko prebiramo ankete, po katerih je podpora vladi komaj nekaj nad 20 %, lahko to tudi obrnemo: če je podpora vladi blizu 25 %, to pomeni, da je teh 25 % ljudi frustriranih z branjem dnevnih časopisov. Danes bi bil izziv ustanoviti konservativni in prokatoliški dnevnik.
Že vseskozi so radi pisali – seveda tudi brali – senzacionalistične, malo rumene novice. V knjigi opišete prvi medijski umor leta 1913 in mu celo namenite posebno poglavje.
Seveda. Izpostavil sem ga zato, ker je bila to ena bolj šokantnih zgodb. Slovenski narod je objavljal ljubezenska oziroma intimna pisma med katoliškim voditeljem Janezom Evangelistom Krekom in gospodično Kamilo Theimer. To je bilo nenavadno, nezaslišano. Takrat časopisi niso objavljali osebnih pisem. Poseben primer je bilo pismo škofa Jegliča, ki je protestiral pri ljubljanskem županu Hribarju, rekoč, naj odstranijo tisto golo muzo nad Prešernovim spomenikom. Pismo je poslal tudi Slovencu in je bilo objavljeno z njegovim soglasjem. Medtem ko je v Krekovem primeru šlo za objavo osebne korespondence. Na prvi pogled se zdi, da je šlo mogoče samo za vprašanje morale cerkvenega voditelja, ki naj bi se ukvarjal z intimnostmi, ženskim telesom. Ampak če pogledamo celoten kontekst, bomo videli, da ni šlo za zgodbo zapuščene ljubice, zakaj gospa žurnalistka Kamila Theimer je bila zelo angažirana kolumnistka Slovenskega naroda in njena stalna tema so bile ostre kritike na račun finančnega poslovanja bank, ki so bile povezane s klerikalno stranko. Bila je tip kritika z ostrim jezikom, neizprosna, tako da so ji sam Tavčar in liberalci prepovedali objavljati v Slovenskem narodu tovrstne teme. Toda uporabili so jo za obračun s Krekom, ki ga lahko štejemo za prvi medijski umor. Čez leta je liberalec in nekdanji župan Hribar v spominih zapisal, da je bilo to, kar so naredili s Krekom, nezaslišano.
Velikokrat mislimo, da so načini pisanja, ki jih najdemo danes, unikatni, pa je bilo v zgodovini že marsikaj. Je pa zanimiva značilnost tovrstnih piscev, če bi uporabil angleški izraz »bounty killer«, se pravi plačani morilec, medijski morilec. Značilnost teh piscev pa je bila, vsaj v primeru gospe Thaimerjeve, da njena žurnalistična doba ni bila dolga. Kmalu po teh eskapadah so ji zaprli vrata v Slovenski narod, nekaj časa je pisala v Zarjo, potem pa je nihče več ni objavljal.
Zdaj mi gre nehote kakšna podobna današnja zgodba po glavi.
Vso sedanjost že lahko najdemo v preteklosti. Sam sem se v knjigi omejil na zgodovino časnikarstva.
Katoliških medijev, če se ne motim, ni v vaši knjigi, sploh ne v obdobju po drugi svetovni vojni.
Zgodilo se je nekaj posebnega. Na ravni dnevnikov je za Slovencem po letu 1945 ostala praznina. Zornega kota katoličanov do leta 1989, s katerim sem zaključil knjigo, ni več izražal noben dnevni časopis. Moj osrednji objekt so bili dnevniki, s tem da sem bil v času partijske dobe pozoren na preobrat, ki se je dogajal oziroma začel dogajati znotraj samega novinarstva.
Nekatere medije, denimo Mladino in študentske časopise, pa v obdobju osemdesetih zelo nadrobno analizirate.
V tem obdobju sem se ukvarjal s tem, kako je en del medijev spremenil samega sebe. Se pravi lastno uredniško politiko. Družine nisem vzel kot primera iz preprostega razloga, ker je bilo njeno pisanje vseskozi bolj ali manj konsistentno. Ves čas je odpirala verske teme in probleme kristjana, kolikor je bilo dopustno znotraj partijskega režima. Medtem ko se v samem ustroju ni spremenila. Povsem drugačni pa so primeri, ki sem jih jemal, Pavliha, Teleks, Mladina, Tribuna, Katedra, kjer se je dogodil popolni preobrat. Namreč v tem, da so časopisi, ki so bili s samocenzuro ali z obliko nadzora preko postavljanja urednikov in izdajateljskih svetov, iz drže prenašalca partijskih direktiv in smernic prešli oziroma prehajali v čisto ali pa čistejšo obliko žurnalizma, se pravi, da so si začeli jemati pravico, da so razbijali nekatere tabuje. Govorili so o temah, ki so bile prej zanikane ali pa nedovoljene in nezaželene. Na tem so vztrajali in so si hkrati vzeli pravico biti kritični, pogledati drugače kakor s stališča uradne partijske doktrine. Obenem pa so začeli slediti osnovnemu novinarskemu načelu: da si novinar sam mimo in proti volji partijske ali pa katerekoli oblasti izbere objekt svojega opazovanja, ki se mu zdi relevanten in ga potem z veliko avtonomije opisuje.
Je to obdobje res tako pomembno?
Ta doba je pomembna zato, ker leto 1945 ni samo zmaga nad nacizmom in začetek komunistične vladavine v Jugoslaviji. Zgodil se je popolni zlom novinarstva. Novinarstvo, ki je bilo do takrat avtonomen poklic, je postalo glasnik komunistične partije.
Novinar je postal družbenopolitični delavec. Skratka, šlo je za to, da s časopisnim pisanjem preoblikujejo družbo in ustvarijo nov projekt socialistične države, kot se je temu takrat reklo. Socializem so gradili z mediji. Eden od dokazov, da je šlo za usoden zlom, je to, da nobeden od starih dnevnikov, vseh petih, ki so delovali pred vojno, po vojni ni več izhajal. Namesto njih sta izhajala nekdanji glasili komunistične partije Slovenski poročevalec in Ljudska pravica. Seveda kar v istih redakcijah, v istih tiskarnah. Številni časnikarji in uredniki so takrat emigrirali. Drugi dokaz je na osebni oziroma kadrovski ravni. Veliko pero žurnalizma Franc Vatovec, ki je bil pred vojno novinar pri Slovencu in kasneje Slovenskem narodu, je v tem obdobju napisal dve poglobljeni knjigi o novinarstvu. Kakšna je bila njegova usoda leta 1945? Med vojno je bil aktivist Osvobodilne fronte, bil je torej na pravi strani, ni šlo za primer »izdajalca«. Ali je torej pisal članke in urejeval nova dnevna časopisa? Nasprotno, postavili so ga za manj pomembnega funkcionarja na eno izmed ministrstev, kjer se je ukvarjal s turizmom. Šele na stara leta, sredi šestdesetih, so ga reaktivirali za profesorja na tedanji fakulteti za politične vede.
Skratka, po vojni so profilirani uredniki emigrirali, tisti, ki so ostali, pa niso bili ideološko popolnoma na partijski strani, so bili odmaknjeni.
S tem načinom so lahko pred širšo javnostjo preprosto skrili grozljive čistke po vojni. Velikokrat sem se spraševala: kako so lahko zakrili množične poboje?
Kaj je bil največji dogodek po drugi svetovni vojni? Časniki so že takoj po osvoboditvi, ilegalni časniki že pred tem, vseskozi poročali o izdajalcih, ki morajo biti kaznovani. In to na prvih straneh v obširnih člankih. Ko angleške okupacijske enote iz Koroške pošljejo konvoje ujetih domobrancev – kaj o tem poročata dnevnika? Vest bi glede na dotedanjo težo te teme pričakovali na prvi strani. Toda Slovenski poročevalec o tem poroča na četrti strani v vesti, ki jo sestavljata dva stavka pod naslovom »Zločince vračajo«, čez dva dni pa na četrti strani nekaj daljši zapis o tem, kako so zdaj pripeljali nov konvoj izdajalcev oz. zločincev v Kranju, ki jim bodo sodili. Zanimivo pa je, da je bila novica povzetek Tanjuga. Skratka, iz ljubljanskih časopisov niso poslali svojega novinarja na kraj dogajanja; lahko bi se z biciklom odpeljal do Kranja, naredil karkoli, ampak ne, zadostovalo je eno Tanjugovo poročilo za celo državo. In s tem se je končala tema vračanja ujetih domobrancev. Tudi če sprejmemo to izhodišče, da je šlo za neizpodbitne zločince, novinarjev ni več zanimala njihova usoda: so bili kaznovani ali ne, kakšno obsodbo so jim izrekli. In ta vakuum je potem trajal 30 let do znamenitega Kocbekovega intervjuja s Pahorjem in Rebulo v tržaškem Zalivu. Potem so Naši razgledi povzeli oziroma prenesli ta intervju z dodatnimi protiteksti, ki so takoj omajali težo povedanega.
Oznaka družbenopolitični delavci je bila torej pravšnja. Danes je novica že, če se pred parlamentom zbere nekaj deset ljudi.
Ko imamo danes demonstracijo, na kateri se zbere nekaj tisoč ljudi, ni dileme – prva stran! Takrat, po vojni, nam je 12 ali 15 tisoč ljudi izginilo: ničesar ne vemo o njih, ne vemo, kakšna usoda jih je doletela, časopisov to preprosto ni zanimalo. To mi govori, da je bilo novinarstvo pravzaprav izkoreninjeno v tem samostojnem odnosu, da je novinar, kdor poroča, kaj se dogaja, kdor poskuša ugotoviti, kaj se dogaja, kdor prenaša, kaj se dogaja.
Gledano z današnjimi očmi je bilo eno bolj komičnih obdobij, ko so skoraj celo leto časopisi na naslovnici objavljali zgodbe o rudarjih. Rudar Alija Sirotanović je postavil svetovni rekord v izkopu premoga, za njim so dobesedno deževali rekordi; ko je zmanjkalo rudarskih rekordov, so začeli pisati o zidarskih rekordih in podobnem. Skoraj celo leto. Človek se danes vpraša: zakaj? To je bilo obdobje, ko so novinarji dobivali od politikov inštrukcije, ki so bile objavljene na časopisnih straneh, kaj, kako pisati, kaj so napake … In tako je v enem svojih govorov Tito naročil novinarjem, naj začno pisati o junakih socialističnega dela. Partijski politiki so si jemali pravico, da redno podučujejo novinarje. Še v osemdesetih na dnevih slovenskih novinarjev v Radencih ni bil osrednji predavatelj profesor novinarstva, ampak so se zvrstili predsednik SZDL, predsednica jugoslovanske vlade in član predsedstva CK ZKJ. To obdobje se je končalo šele po letih permanentnih spopadov predvsem Mladine s partijskim in pravosodnim aparatom, seveda ob sočasnem vzniku takratnega Odbora za varstvo človekovih pravic in formiranja prvih političnih strank.
Ko smo v devetdesetih postali samostojna država, starih časopisov nismo ukinili, urednikom ni bilo treba emigrirati … Zakaj po vašem mnenju nekateri še vedno mislijo oz. dajejo vtis, da so bolj družbenopolitični delavci kot novinarji?
Jaz v tem ne vidim spornosti. Tik pred prvo vojno je izhajal odličen dnevnik Zarja, ki je pisal s stališča delavcev in proletarcev. Sodobni manko je odsotnost tako delavskega kot konservativnega dnevnega časnika, na ravni dnevnikov bralci očitno pogrešajo možnost izbire.
Manica Ferenc
Vir: Slovenski čas
