Eden najpomembnejših dogodkov v zadnjem času, še zlasti za države nekdanje Jugoslavije, je nedvomno aretacija nekdanjega poveljnika vojske bosanskih Srbov, Ratka Mladića. Čeprav po pričakovanju dogodek v Srbiji ni sprožil večjega revolta, pa gre to pripisati predvsem apatičnosti Srbov, nikakor pa ne kakršnikoli katarzi.
Že res, da se je večina političnih strank odzvala presenetljivo pozitivno, a glede na mnenje večine naključnih sogovornikov, ki so jih ujele kamere na cesti, ni videti, da bi stranke pri odobravanju aretacije imele med prebivalstvom kaj dosti zaslombe. Celo med Beograjčani je prevladovalo mnenje, da je aretacija krivična in je pravzaprav srbska oblast pokleknila pod pritiskom EU. Med sogovorniki iz bolj ruralnih okolij in iz Bosne pa ni bilo praktično nikogar, ki ne bi menil, da je Mladić eden največjih srbskih junakov v zgodovin,i ter da so Tadić in njegovi izdajalci.
Katarza po srbsko
Po menjavi oblasti pred desetletjem je Srbija začela kazati prijaznejšo podobo, a se je z umorom premierja Đinđića demokratizacija precej upočasnila. Že res, da je sledila Sablja, a razen aretacije nekaterih z verige snetih kriminalcev v službi paradržave, se ni zgodilo veliko. Otoplitev odnosov s sosedi je res prišla, a zgolj na ravni odpiranja mej in lajšanja birokratskih ovir med sosedi. O kakršnikoli katarzi pa seveda niti sledu. Na trenutek je sicer kazalo, da bi lahko prišlo do preboja ob objavi video posnetka zločinov Škorpijonov, a tudi ta priložnost je splavala po vodi. Predsednik Tadić se je sicer sosedom večkrat opravičil za storjene zločine, a zdi se, da je to storil bolj ali manj le v svojem imenu in v imenu tistih, ki so vojni od nekdaj nasprotovali.
Srbija je tako postala še ena od držav, ki raje gleda v prihodnost, kot da bi razčistila s preteklostjo. Kot kakšna Kitajska se je povsem odprla, povsod vlada navidezna svoboda, a o določenih stvareh se pač ne govori. Za nekdanje bratske narode je postala predvsem simbol za nebrzdano veseljačenje, od divjih koncev tedna na splavih do nepozabnega silvestrovanja, simbola novokomponiranega bratstva in enotnosti pa sta postali Ceca Ražnatović in Severina. Skratka, moderna država, polna zabave. Ko peva, zlo ne misli. Le še kopica zadrtežev se menda ukvarja s preteklostjo.
Srebrenica kot napaka
Danes v Srbiji le malokdo zanika srbske zločine, o genocidu v Srebrenici dvomijo le najhujši skrajneži. Problem je v tem, da se večini zdi krivično preganjati srbske junake, ki so le branili svoj narod in pri tem v zanosu borbe zagrešili tudi kak zločin. Podobna je tudi zgodba o Srebrenici. Širše območje je že kmalu po začetku vojne dobilo status zaščitene cone, zato se je vanj zateklo na desettisoče Bošnjakov iz okoliških območij pod nadzorom Mladićeve soldateske. Enote teritorialne obrambe pod vodstvom Naserja Orića so občasno napadale okoliške vasi z večinoma srbskim prebivalstvom in pri tem menda zagrešile več vojnih zločinov (haško sodišče sicer ni našlo dovolj dokazov o Orićevi odgovornosti) – ubitih naj bi bilo nekaj deset, po srbskih virih okoli 150 vojakov in civilistov. Ker vojaki Dutchbata niso znali razorožiti muslimanskih sil, je srbska vojska vdrla v zaščiteno cono in pobila vse moške in fante, ki jih je zajela.
Takšna je danes zgodba, kot jo po odmevih na Mladićevo aretacijo sodeč, vidi večina Srbov. Sploh ne dvomijo v srebreniški pokol. Večina ga celo obžaluje, a se jim vseeno ne zdi prav, da bodo Mladiću sodili, saj je bila vendar vojna in on je le branil svoje ljudstvo. To, da je zaradi nekaj zločinov nasprotne strani dal pobiti vse moške in dečke, ni pomembno. Saj je vendar toliko dobrega naredil za nas. Nehajmo se že ukvarjat s preteklostjo, pomembna je prihodnost.
Vsaka podobnost s Slovenijo 1945 – 2011 je seveda nenamerna in zgolj posledica bralčeve zlonamernosti.
Vir fotografije: blitzproductions
