Vsi smo Charlie

58
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Napad na francoski satirični časopis Charlie Hebdo je pretresel Evropo in njenim prebivalcem spodnesel tla pod nogami. V evropski skupnosti je vzbudil spontano solidarnost z žrtvami napada in vsemi francoskimi državljani – v času tragedije se je pokazala enotnost, ki je tolikokrat izgubljena, kadar gre za sprejemanje političnih zakonov. V tej solidarnosti lahko vidimo, da smo ljudje kljub naši grešnosti naravnani na dobro in svoje sočutje tudi jasno pokažemo, še posebno kadar smo pretreseni.

Po poročanju britanskega časnika Independent je satirični časopis Charlie Hebdo svetovni javnosti postal znan leta 2006 z objavo danskih karikatur preroka Mohameda, ki so sprožile proteste na Bližnjem Vzhodu. Velika mošeja v Parizu je zaradi omenjenega tožila časopis na podlagi rasizma, vendar so tožbo izgubili. Takratni urednik časopisa Philippe Val je kot argument v prid objavi karikatur navajal ločitev Cerkve in države ter svobodo govora – na podlagi omenjenega lahko mediji kritizirajo katerokoli religijo. Bivši predsednik države, Nicolas Sarkozy, ki je takrat opravljal službo notranjega ministra, je zagovarjal Charlie Hebdo, saj po njegovem mnenju nadaljuje dolgo francosko tradicijo politične satire. Novembra 2011 so bili prostora uredništva napadeni, potem ko so objavili posebno številko z naslovom Charia Hebdo (besedna igra na šeriatsko pravo). Naslovnica omenjene številke je prikazovala karikaturo preroka Mohameda, ki bralcem grozi s stotimi udarci z bičem, če ne bodo ob branju “umrli od smeha”. Kljub napadu so nadaljevali z objavo novih karikatur Mohameda. Francoska vlada je časopis večkrat pozvala, naj nekoliko omilijo svojo kritiko, vendar se niso strinjali. Urednik Stéphane Charbonnier je že septembra 2012 za časopis Le Monde (sicer preroško, a žal izjemno tragično in nepojmljivo) izjavil, da raje »umrem pokončno, kot da celotno življenje preživim na kolenih«.

Mediji so ob tragičnih dogodkih večkrat zapisali, da gre za napad na svobodo govora, ki je eden od temeljev demokracije. Na shode v znak solidarnosti so tako ljudje prinašali svinčnike, ki simbolizirajo svobodo govora. Z omenjenim se še posebno poistovetijo Francozi, kjer je svoboda izražanja pomembna vrednote Republike, ki predstavlja »ideal, višji od nas samih,« če v nekoliko spremenjenem kontekstu uporabimo besede francoskega predsednika Hollanda. Čeprav je v zdajšnjem trenutku solidarnost in enotnost ogromnega pomena za nadaljnje dogajanje, si vendarle dovolimo razmisliti o konceptu svobode, ki je bruhnil na plano ob napadu na uredništvo časopisa Charlie Hebdo. Preden teorija zapade v hladno brezčutnost in brez povezave z resničnostjo postane sama sebi namen, je treba poudariti, da ni opravičila za tragični napad, ki se je zgodil v Parizu. Dogodek je grozljiv, barbarski in neskončno boleč. Napadalci so zlorabili dar svobode in pohodili svojo odgovornost do obličja drugega. Resnična svoboda namreč pomeni, da sprejmem svojega bližnjega v njegovi celostnosti, četudi me njegove besede in dejanja bolijo. Ko se zavem svoje bolečine, je prav, da jo ubesedim, posredujem sočloveku in mu odpustim. V odpuščanju šele zaživim svobodno, saj preneham biti žrtev svojega rablja. Verujoči ljudje imamo na tem mestu še posebno milost, saj lahko odpuščamo v Božjem naročju, kjer Gospod otre solze z naših oči.

To je resnični koncept svobode in tudi svobode govora – ko lahko svobodno, brez jeze, cinizma in zbadljivosti ubesedim svoje doživljanje. Prav bi bilo, da bi tudi svetovni mediji podpirali in zaživeli drugačen koncept svobode govora, kjer v prvi vrsti štejejo odgovornost do obličja drugega, spoštovanje, sočutje in prizadevanje za dobro. Že v sredo, ob izidu nove številke Charlie Hebdo, bomo morda lahko doživeli spremembo. Preživela ekipa satiričnega tednika se je zbrala v uredništvu francoskega časnika Libération. Na spletni strani smo lahko prebrali zapis dogajanja in pogovorov uredniškega srečanja. Gérard Biard, pomočnik pokojnega urednika, si želi številke, »ki bi bila, v narekovajih rečeno, normalna. Želim, da bralci prepoznajo Charlijea. To ne bi bila neka posebna izdaja«. Napovedujejo, da bo številka izšla v milijon izvodih – dvajsetkrat več, kot je njihova običajna naklada.

58 KOMENTARJI

  1. V Parizu sta bila dva napada: eden na satiričen časopis in eden na satiričen časopis in eden na Židovsko trgovino. Čeprav so trije agresorji bili povezani, pa sta dogodka vsebinsko različna. Brata , ki sta obračunala v časopisni hiši sta se obnašala kot vojaka, ne kot kriminalca. Na svojem pohodu nista prizadela ljudi, ki sta jim vzela avto, tudi talcu v tiskarni sta rekla, da nimata nič proti njemu in ga pustila oditi. To je bila dejansko vojaška operacija, ki spravila na kolena celotno državo. Ta akcija je razgalila absolutno nemoč sodobne države (beri politike) v boju z nasprotnikom. Tudi današnji pohod vseh politikov v Parizu me navdaja bolj kot ne z priznanjem lastne nemoči. Namesto, da bi politika vladala, politika javno protestira.
    Satira, katere simbol je bil Charlie Hebdo je tudi satira nemoči, ko se norčuješ iz vsega , kar te frustrira, ko misliš, da z desakralizacijo vsega kar je ljudem sveto lahko umiriš stvari. Verjetno je ta satira želela doseči enakost, v tem, da nikomur ni priznala različnosti, kajti iz vsake različnosti se je norčevala. Ta model družbene enakosti pa ne ustreza nikomur, ne samo ekstremnim teroristom, priokus nelagodja pušča vsem slab priokus v ustih.

    • Tadej, zelo zanimivo gledanje. Sama sodelovanje politikov na shodu sicer bolj vidim kot znamenje enotnosti vseh državljanov ne glede na stan, religijo, poklic,… proti zlu in slabemu.

      Menim tudi, da so se kljub začetnemu šoku dobro odzvali tudi z aparati državne varnosti. Tudi danes zgolj hiter pregled naslovov člankov na Le Monde govori o izrednih varovalnih ukrepih na shodu, policija ljudi na twiterrju opozarja naj sledijo njihovim navodilom in ukrepom, v Parizu in okolici je ves javni prevoz zastonj… Na prvi pogled bi rekla, da je dobro premišljeno.

      Tudi dejstvo, da pridejo francoski in tuji politiki na shod, je v bistvu znamenje, da jih ni strah.

    • Točno to je problem tudi naše “satire”, to je pravzaprav norčevanja izza krinke humorja. Vsa naša satira zadnjih desetletij od Kobala, Hribarja, Slakonje , Avdiča..vse temleji na norčevanju in v glavnem žaljivem oponašanju. Ni žlahtnosti in umetnosti recimo Ježka .
      Pohvaliti pa moram naše karikaturiste, ki so (razen v veliki večini obsedenosti z Janšo) dostikrat celo vrhunski. Muster, diareja, karikature v Financah..
      Humor ni norčevanje in dober humorist ali karikaturist ne more služiti eni politični strani, ker postane neiskren. Humor je umetnost bičanja in razgaljanja človeških napak na način , da ne žališ čustev ali dostojanstva kritiziranih.

  2. Razvoj civilizacij se nadaljuje, in, žrtve so tu, tudi med pisci. Nič ni to novega, le ljudje in pripadnost se spreminjata. Tudi Islam bo moral kdaj na verskem področju sprejeti spremembe. Na življenjskem in posvetnem področju nas poskuša prehiteti.
    Nobena žrtev ni zaman, čeprav naše oči to vidijo drugače.
    Pohvala avtorici za napisano.

  3. Citiram: “Prav bi bilo, da bi tudi svetovni mediji podpirali in zaživeli drugačen koncept svobode govora, kjer v prvi vrsti štejejo odgovornost do obličja drugega, spoštovanje, sočutje in prizadevanje za dobro.”

    To je iluzija, ki temelji na temeljnem nerazumevanju koncepta pluralnosti. Koncept pluralnosti ne obstaja zaradi lepšega, ampak obstaja zaradi nujnosti. Koncept svobode govora, kot je uveljavljen v razvitih demokracijah je torej nujen ravno iz razloga, da smo si ljudje med seboj različni, tudi povsem nasprotujoče različni. In če pristanemo na to, da se ta različnost omili, ali celo ukinja, potem je to pot v totalitarizem, torej enoumje.

    Skratka, če se začnemo podrejati spoštovanju, sočutju do drugega, potem se v neki točki začnemo odpovedovati spoštovanju do samega sebe. Saj ravno to je bistvo tiste izjave raje »umrem pokončno, kot da celotno življenje preživim na kolenih«, ki jo avtorica omenja. Torej raje umrem, kot pa da živim življenje (prepričanje) nekoga drugega, ne svoje lastno.

    Tako da edina rešitev je preprosto delovanje v skladu z nekimi ustaljenimi civiliziranimi normami, ki, če poenostavim, določajo, da je v družbi edino pravo tisto, ki lahko določa meje moje svobode. Se pravi, kdor je užaljen, prizadet itd. naj gre na sodišče in ja potem odločitev tega sodišča tudi spoštuje. To je civiliziran pristop. Vse ostalo je brezplotna retorika, ker ljudje smo bili, smo in bomo vedno različni in zaradi te različnosti je nujno, da se to različnost spoštuje, ne zaradi drugih, ampak zaradi nas samih. Skratka, šele s tem, da podpiramo svobodo izražanja drugih, tudi če se vsebinsko s tem izražanjem ne strinjamo, dejansko podpiramo in zagotavljamo tudi sami sebi svobodo do izražanja. Skratka, ne jemljite kot samoumevno tega, da lahko v javnosti neko svojo stališče tudi izrazite, ker te samoumevnosti ni. Ker saj pravim, jutri bo priletel metek v glavo ne zato, ker si objavil neko karikaturo, ampak npr. zato, ker si okoli vratu nosil krščanski križ, ker si se javno razglasil za ateista, ker si po ulici hodil s koranom v roki itd. Takoj, ko se začnemu v polju svobode uklanjat, svobode ni več.

    Zato je pomembno, da teh stvari ne relativiziramo, da ne pametujemo o tem, da so te karikature bile žaljive, ker žaljivo je lahko karkoli je za nekoga žaljivo. Tu ni meje, ki bi jo lahko določili za vse enako. In če to mejo spustimo na najnižjo točko, potem bo res žaljivo vse, kar nekdo počne. Žaljivo bo to, da hodi nekdo v cerkev oz. to, da ne hodi. Žaljivo bo to, da je nekdo v mini krilu, da voli leve stranke, ali pa desne itd.

    • Gospod Lenko Primc, strinjam se z vami, da gre za iluzijo. Vendar se mi zdi iluzija potrebna, ker nakazuje našo temeljno naravnanost – četudi je ne moremo nikoli v polnosti uresničiti, družbi kaže v katero smer naj se odpravi.

      Žal pa se ne morem strinjati z vami, ko pravite, da se odpovemo spoštovanju do sebe, ko spoštujemo druge in smo do njih sočutni. Sama izhajam najprej iz osebnih odnosov in se mi zdita sočutje in spoštovanje temeljna za topel, pristen in iskren odnos. Seveda morajo na ravni družbe obstajati civilne institucije kot je sodišče, saj se določenih stvari žal ne da rešiti drugače. Vendar menim da bi se mediji morali bolj truditi v smeri svobode govora, kot sem jo opisala zgoraj, ker sicer rušijo, namesto, da bi gradili.

      Ko govorite o žaljivosti, menim, da je prav, da se ljudem omogoči varen prostor, da se izrazijo, če jih nekaj užali. Sicer to izbruhne ven skozi nasilje in agresijo.

      • Problem ni toliko v tem, da bi ljudje v osnovi ne želeli biti dobri, ampak v tem, da si že to, kaj pomeni biti dobri, različno razlagamo.

        A si ti npr. lahko sočutna do tega, kar so ti teroristi storili? Ali lahko to spoštuješ? Ali misliš, da so ti ljudje to storili, ker so verjeli, da je to, kar počnejo narobe, ali ker so verjeli, da je to prav? Kako si predstavljaš spoštovanje do takih ljudi? Ja, samo tako, da se odrečeš spoštovanju do same sebe, torej spoštovanja tega, v kar sama verjameš in dejansko postaneš ista kot oni. Drugih smiselnih možnosti jaz ne vidim. Druga možnost je pa ravno ta, da od njih pričakuješ, da se bojo v svojem prepričanju toliko prilagodili tvojemu, da jih boš dejansko lahko tudi spoštovala. Ampak potem spet, za to, se bojo morali odreči svojemu lastnemu prepričanju in dejansko zagovarjati to, kar zagovarjaš sama. To pa potem ni več pluralizem.

        Skratka, bistvo je ravno v tem, da se to spoštovanje ne more vzpostaviti na vsebinski ravni (torej na ravni tega, kaj kdo verjame da je prav), torej na ravni tega, v kar različni ljudje dejansko verjamejo, ampak ravno na ravni spoštovanja pravice do svobode izražanja kot takega. Se pravi, sicer ne spoštujem tega, kar trdiš, spoštujem pa tvojo pravico, da svoje prepričanje, s katerim se sicer ne strinjam, tudi izraziš.

        In seveda, lahko ljudje izražamo tudi to nestrinjanje s tem, kar so drugi ljudje javno izrazili, ne moremo se pa ne strinjati z njihovo pravico, do svobode izražanja, ker potem postavimo pod vprašaj tudi našo pravico do svobode izražanja. Tisto, kar je potrebno omejiti je torej le način tega izražanja, torej, kako naj nekdo nekaj izazi in ne kaj lahko nekdo vsebinsko izrazi. In to mejo postavlja ravno pravo. Skratka, če te nekaj užali, lahko o tem napišeš nek javni protest, lahko ustanoviš stranko, ki si bo prizadevala, da se takšna izražanja z zakonom prepovejo, lahko greš na ulico in proti temu protestiraš, lahko žalitev vrneš itd. Ne moreš pa človeka ubiti, ga pretepsti, mu poškodovati lastnino itd. Ti vidiki izražanja svojega prepričanja so pa prepovedani. In to je tisti okvir, v katerem je potrebno razumeti svobodo izražanja oz. njeno omejitev. Skratka, v pluralni družbi je povsem normalno, da se ne strinjamo med seboj in to celo zelo ne strinjamo. Normalno je tudi, da to nestrinjanje izražamo, ni pa normalno, da to nestrinjanje izražamo z nasiljem.

        In nasilja se ne da preprečevati tako, da se eden drugemu uklanjamo in prilagajamo, skratka, da se v izražanju ali celo razmišljanju cenzuriramo, ker to dejansko pomeni odpovedovati se temu, v kar verjameš. Sklicevati se na nasilje, ne more biti argument, ker v imenu takega argumenta, se potem lahko odpovemu vsemu in si rečemo, aha, razlog nasilja islamske države je v tem, da nismo vsi enakega prepričanja kot oni, kar pomeni, da se moramo vsi čimprej spreobrniti v njihovo prepričanje in potem ne bo nobenega razloga za agresijo in nasilje. To očitno ni prava pot. Ker nasilje in agresija nima nikoli dobrega razloga, razen seveda ko je govora o samoobrambi.

        Torej tisto, kar po moje tebe muči je ravno to, da si ne predstavljaš, da bi nekdo kot nekaj, kar je prav, lahko razumel nekaj, kar je zate narobe. Ampak ravno to se med ljudmi dogaja in ravno to je tisti razlog zahteve po pluralizmu.

        Tako da jaz razumem, da naj bi bili vsi do vseh prijazni, spoštljivi, ampak problem je, ker v realnosti preprosto ne moremo biti. Ker že v osnovi dojemamo prav in narobe različno. In posledično je edino, kar je dejansko potrebno spoštovati zgolj to, da smo različni in to tako, da vsak drugemu dopušča, da je to, kar je in ne tako, da smo to, kar drugi od nas hočejo da smo. Samo na tak način bomo dejansko lahko vsi ENAKO svobodni.

        • Ker že v osnovi dojemamo prav in narobe različno.
          ================
          Ti imaš s tem res probleme in te je lahko strah da te bo kdo vsaj na gobec.
          Ampak tudi ti se lahko naučiš kaj je drugim sveto in ostaneš v teh mejah. Ne bo ti padla krona z glave.

          • Ja, primitivcev je povsod preveč, ampak tako pač je.

            In spet, tvoj problem je ravno v tem, da od mene pričakuješ, da tovje “sveto” spoštujem, sam pa moje “sveto” označuješ kot nekaj, kar je potrebno na gobec. Tako da si pravilno ugotavljal, da samo “jajca” rabiš, pa bom od tebe na gobec kakšno res dobil, ali pa še kaj hujšega. In potem bomo tudi v Sloveniji priča takim terorističnim napadom.

            To je pač razlika med biti civiliziran in biti barbarski. Jaz se s tabo ne strinjam, hkrati mi pa niti na misel ne preide, da bi se v tvoje prepričanje vtikal kaj več od tega, da ti pač povem, da se s tabo ne strnijam.

          • Ti nimaš svetega. Kot vsi že vemo tebi je sveto nič.
            Zato ne moreš sploh dojeti niti koncepta. Kdo je torej primitiven?! Razmisli.

        • Zelo iskreno rečeno, sem zelo težko sočutna s francoskimi napadalci. Takšno mero sočutja, ki se napaja iz Božjega sočutja, so zmožni le duhovno izredno močni ljudje in sama (vsaj zaenkrat žal) nisem tam.

          Sem pa lahko sočutna z muslimani, ko so užaljeni zaradi karikatur. Tudi mene so prizadele karikature svete trojice in papeža. Ne vem, ali ste tudi sami religiozni, zato morda naslednja primerjava: kadar nekdo razžali religijske simbole, je občutek tak, kot bi nekdo razžalil in se norčeval iz moje družine.

          Res je kot pravite, da se razlikuje naše gledanje na to, kaj pomeni biti dober… Vendarle menim, da so neke skupne vrednote dobrega, s katerimi se lahko v naši različnosti vsi strinjamo. In menim, da bi morali mediji še bolj v ospredje postavljati zgodbe, ki se navdihujejo iz teh skupnih vrednot.

          • Ja, zame je nekdanji prvi mož slovenske KC namigoval, da sem vzgojen v nemškega ovčarja, ki živi v samozanikanju, saj če bi dejansko bil ateist, kot sam zatrjujem, potem svojih bližnjih ne bi pokopaval, ampak metal v kante za smeti.

            In seveda je lahko nad takimi označbami človek užaljen, ampak to užaljenost in prizadetost pač sam sprejemam kot del dejstva, da ljudje razmišljamo različno in to ravno iz razloga, da imam potem tudi sam o tej osebi pravico izjaviti, da je na ravni 4 letnega ortoka, ki še vedno verjame, da mu darila pod okrašeno jelko prinaša Božiček in to zato, ker naj bi bil tako zelo priden. Skratka, verjame v nekaj, kar sploh ne obstaja.

            Skratka, vsak naj pač pove, kaj si misli, potem naj se ugotovi, da se pač strinjamo, da se ne strinjamo in da je pač to bistvo demokracije in mi niti na pamet ne pride, da bi pravico do svobode izražanja komurkoli omejeval. Ne zaradi drugih, ampak zaradi mene samega.

            Glede tistih vrednot, ki so nam skupne, pa itak ne more biti nesoglasij.

          • Ves čas se sklicuješ na logiko in razum, potem pa tako neumnost ven vržeš.

            Rode je razmišljal logično, ti pa ne. Le zakaj pokopavati mrtve in imeti vse te obrede, če si ateist.

            Poklical bi snago, snaga bi pa truplo odpeljala na odpad – med biološko razgradljive odpadke.

  4. Res me zanima, kakšne pravice pripadajo osebi, ki se s svojo drugačno kulturo priseli na Bližnji Vzhod?
    Kot popotnica dobro vem, da moram že glede oblačenja, vedno spoštovali njihova pravila in jih tudi spoštujem.
    Še drugi primer: V eni izmed teh držav so nas pred leti z naše strani opozorili na previdnost v prometu. V primeru nesreče je v vsakem primeru kriv tujec – glede na razlago – če bi ostal doma, se le ta ne bi zgodila.

    • Mislim, da bi nam taka recipročnost škodila. Vsekakor pa se mora tujec prilagajati in ne domorodci, kot je v Sloveniji navada.

      Do kam gre to prilagajanje, je pa stvar splošne razprave. Smejo pri nas gradi džamije kot izstopajoč element? Smejo pri nas njihove žene nositi zakrit obraz? Pogovarjajmo se o tem ter nato sklenimo nekaj in se tega sklepa držimo kot zakona.

  5. Glede na nekatera prejšnja razmišljanja na Časniku v zvezi s to temo, je zgornji zapis več kot potreben in umesten članek. Zelo podpiram. Mogoče le še tole.

    Ali sploh lahko govorimo o svobodni družbi, če ta znotraj miselne in govorne sfere ne dopušča in tolerira tudi (namernega) ekscesa, (po)smeha, neresnosti, nebrzdane porednosti, razgrajaštva, provociranja ali občasno preveč krepkih besed? V vsaki šali je nekaj resnice, po drugi strani pa beseda tudi ni konj. Pozabljamo, da ima satira ustvarjalno moč, ki lahko odpira dialog: poudari, kar smo prezrli ali namenoma pozabili, morda samo predstavi videnje nekoga drugega. Ko »osle kaže«, postavlja našo patetično resnost, za katero se skrivamo, pod vprašaj in včasih naravnost kliče k pogovoru. Če pa so naši notranji obrambni mehanizmi le premočni, to ni mogoče.

    In prav tu se začne še druga zelo temna plat zgodbe: napade so zagrešili otroci pariških predmestij, rojeni in vzgojeni v francoski družbi. In zagrešili – ojoj – v prepričanju, da delajo nekaj dobrega. Bolj kot vse manifestacije bi Franciji pomagalo, da razmisli, kako to, da ti mladi ljudje niso zmogli ponotranjiti njenih vrednot. Zavreči jih ne more, preveč jih je. Zgolj z represijo tudi ne bo šlo ali pa bo še slabše. Kako naj jih pridobi? Mislim, da brez več posluha zanje le ne bo šlo.

    • Telebankatina najlepša hvala za vaš komentar. Se strinjam z vami. Težko je določiti parametre: kje namerna provokacija kaže na slabost družbe in eventualno nudi možnost izboljšanja in kdaj je nekaj že preveč.

      Mislim, da mora vsak urednik poiskati mejo – loviti zmernost je seveda težko, vendar ponavadi je ravno najtežja pot v življenu tista, ki je pravilna.

      Strinjam se z vami tudi glede otrok priseljencev, ki so odrasli v Franciji in se niso našli v njenih vrednotah. Menim, da je pot, ki jo moramo ubrati, prizadevanje k sožitju in kulturni diverziti. Iz naše in njihove kulture bo eventualno nastala neka nova kultura. Vendar preden se to zgodi, se bo moral vsak nečemu odreči. Tako kot v osebnih odnosih… Vsak nekaj žrtvuje, da lahko odnos preživi.

  6. Na Twitterju sem našel opazke nekaterih kristjanov na temo “Je ne suis pas Charlie” (Jaz nisem Charlie), ki so svoje stališče utemeljevali z dejstvom, da naj bi šlo pri tem tedniku za anarhistično-trockističen list in podobno. To stališče je videti na prvi pogled všečno, vendar ima lahko dolgoročno slabe posledice, ker vodi v politično korektnost, ki pravzaprav ne pomeni nič drugega kot omejevanje svobode izražanja. Konec koncev je tudi evangelij za mnoge žaljiv. zato zagovarjam “prosti trg” izražanja idej, kar ne pomeni, da sem zato ljubitelj tednika Charlie Hebdo in njegovega sorodstva.

    • svoboda izražanja je zelo relativna stvar..je tudi laganje izražanje, pa hujskanje, pa žaljenje, poniževanje, napeljevanje k pedofiliji, diskriminaciji, rasizmu…? Evangelij pa nikogar ne žali . Tudi židov ne.

    • Dizma tega žal nisem zasledila – zato najlepša hvala za vaš prispevek. Tudi sama se morda ne strinjam v celoti s časopisom Charlie Hebdo, vendar menim, da je v tem trenutku potrebna predvsem enotnost, ki pokaže nesprejemanje napadov in islamskega fundamentalizma; menim, da bo to tudi močno sporočilo vsem mladim Evropejcem, ki jih ideja fundamentalizma pritegne.

      Podobno kot sem napisala že Telebankatini, je vendarle kljub svobodi izražanja potrebno loviti mejo. Svoboda je vedno tudi odgovornost.

      Če se zopet vrnem na osebne odnose… Včasih, če želiš svoje bližnje opozoriti na neko napako, je dobro uporabiti t.i. ‘jaz-tehniko’. Npr. ‘Včasih sem zelo trmasta ali ljubosumna.’ (Kar tudi drži 🙂

      Že večkrat se mi je zgodilo, da se je potem moj sogovornik v tem prepoznal in dejal ‘Tudi sam sem kdaj tak’. Ni se pa čutil direktno napadenega (če bi npr. rekla ‘ti si…’). S to svojo disgresijo želim povedati, da je zanimivo, če se kakšen satirik norčuje sam iz sebe in pokaže, da je neizprosen tudi kadar gre zanj osebno. Menim, da to definitvno vpliva na določeno razelektritev ozračja.

  7. Ne gre za žalitve kot take. Nekateri tu manipulirate z žalitvami, češ da si vsak lahko izmisli kaj ga žali. Ne more si.
    V katolištvu je povsem jasno kaj je sveto. Ravno tako pri judih in muslimanih. Če kdo ne ve, naj vpraša prvega župnika. Ni sveto tisto kar si nekdo izmišljuje za sveto, ampak tisto kar velja za sveto. To je vedno sprejemljivo za drugega. Celo za pripadnika druge vere.
    Zato je dolžnost vsakega, da spoštuje tisto kar je sveto bližnjemu.
    S tem kritika ne bo v ničemer prikrajšana. Nihče ne bo zaradi tega ponižan in “na kolenih”.

    • Gospod Zdravko, se strinjam z vami. Užaljenost je v prvi vrsti stvar čustev in ne razuma. Je pa prav, da se tako čustvo racionalizira, kar se zgodi preko ubesedenja.

      • Glede svetih stvari je že racionalizirana in ubesedena. Ne skruni svetega!
        Vse drugo pa ni tako hudo in se da “racionalizirati”.

    • Kar ti ne razumeš je tavno to, da ne morem spoštovati tvoje svetega v tistem delu, ki nasprotuje temu, kar je sveto meni. Meni gre npr. na smeh, ko npr. gledam te cerkvene cerimonije, ker to je zame osbeno na ravni otroka, ki verjame v Božička. Tako pač je. In normalno, da ko ti to povem, boš pač užaljen in govoril o tem, kako meni ni nič sveto. Kaj pa naj naredim? Naj začnem tudi sam verovati? Če pač to od mene zahtevaš, potem tudi sam ne spoštuješ tega, kar je meni sveto. In to je to. Nekomu, ki ni kristjan, krščanstvo preprosto ne more biti sveto. Po definiciji stvari. Ampak jaz nisem ateisti zato, da bi tebe žalil, razumeš? To kar sem in to v kar verjemem ne počnem zanalašč, da bi bil ti prizadet. Tako da če je že dolžnost vsakega, da spoštuje tisto, kar je sveto bližnjemu, potem začni pri sebi, torej začni spoštovati tisto, kar je meni sveto, torej npr. to, da se mi zdi verovati v Boga smešno, neracionalno, nerazumno itd. Ali to spoštuješ ali ne? Če ne, potem ne klobasaj o tem, da bi moral jaz spoštovati tisto, kar je sveto tebi.

      • Berem, berem… Tudi Primca, dokler ne pridem do semle. Njegove nesrečne misli, ali se posmehujejo tudi temu, ko kdo recitira Prešerna ali Gregorčiča, da ne govorim o Aškercu, V. Vodniku? Ali se posmehujejo vsakemu vojaku, policistu, gasilcu, ki je v uniformi, ko je vendar jasno, da je to neka maškerada, ki se ji “znanstveni človek” približa le z distanco? Pa narodne noše, pa valčki ali polke, kako ogabno neznanstveno, neracionalno, nerazumno, kajneda?

        Da se prebrati, kar bom povedal bolj po domače:
        Če otoku “vzgojitelj” s svojim pedagoškim diletantizmom, “znanstvenostjo” uniči normalno domišljijo, tak otrok postane strašen primer “materialista”. Zame je na primer prav srhljivo videti mlado mamico, ki praktično po odraslo diskutira z otrokom, ki bi moral biti še otrok, pa je le njen mali partner; ki ne bo nikoli zares ponotranjil ne simbolov ne avtoritete. Dresura ga bo sicer najverjetneje zaščitila pred spori z zunanjimi avtoritetami družbene prisile, a v sebi bo žalostna, pravoverna, “znanstveno” natančna podoba zlorabljenega človeka zaradi permisivne vzgoje….

      • Lenko, medklic:
        ali si že razložil svojo interpretacijo vere in vernosti (da se ti zdi verovati v Boga smešno, neracionalno, nerazumno itd.) na forumih pripadnikov kakšne druge religije razen krščanstva?

        Bržkone si upaš uveljavljati svojo svobodo izražanja samo med kristjani, najraje med slovenskimi katoliki 🙂

        Krščanstvo ima dolgo tradicijo demokratičnega razpravljanja in soočanja mnenj o različnih tematikah, še posebej o verskih. Čeprav gotovo marsikoga prizadeneš s svojimi trditvami o neobstoju Boga, ti vsak po svoje argumentirano odgovarja.

        Pokazal boš pogum, ko se boš odpravil pridigat o svobodi izražanja nekam, kjer svobode izražanja zares ne dopuščajo. Tam potrebujejo tvoje “rasvetljevanje” 😉

        • Ja, če sam poznaš kak tak forum ti dovoljujem, da greš tja, in vsem poveš, kaj si Lenko Primc misli o veri in vernikih. Ker tudi na to stran ne hodim zato, da bi o tem govoril, razen seveda, če pač debata gre v to smer.

          In te moram razočarati. Krščanska tradicija demokratičnega razpravljanja in soočanje mnenj o različnih tematikah se je začela z razsvetljenstvom, torej gibanjem, ki je vero v Boga postavilo na stran in izpostavilo človekov razum, njegovo dostojanstvo in svobodo. Torej ravno vrednote, o katerih se danes pogovarjamo. Če torej zadeve zelo poenostavimo, potem lahko rečemo, da razlika med krščanstvom in islamom je ravno v tem, da islam oz. tradicionalno islamska področja, še niso doživela svojega razsvetljenstva.

          In tudi sam boš pokazal pogum, ko boš nekomu, ki si ga zaradi svojega prepričanja užalil, dovolil, da te za to ustrezno kaznuje. Po njegovih merili, se razume.

          • Ponavljaš komunistične laži.

            Svobodo in racionalno miselnost in razum je razvilo kar krščanstvo. Razsvetljenstvo še zdaleč ni dalo na stran krščanstva. Je bilo namreč del krščanstva.

            Pri nas v komunizmu pa so sovražili krščanstvo, zato so pa zgodovino lažno prikazovali.

    • Ja, si samo še eden več, ki ne razume, da nihče ni Charlie zato, ker bi se norčeval iz verskih ali katerihkoli drugi vrednot, ampak zato, ker bo nekoč lahko tudi njegova svoboda (iz katerega razloga že) enako omejena.

      Ker v tem primeru je spet aktualna tale pesem, ki jo je v zvezi z omejevanje svobode nacizma napisal nemški teolog Martin Niemöller in gre takole:

      First they came for the Socialists, and I did not speak out—
      Because I was not a Socialist.
      Then they came for the Trade Unionists, and I did not speak out—
      Because I was not a Trade Unionist.
      Then they came for the Jews, and I did not speak out—
      Because I was not a Jew.
      Then they came for me—and there was no one left to speak for me.

      In to lahko sedaj uporabimo takole:

      First they came for Charlie, and I did not speak out—
      Because I was not Charlie.
      Then they came for the Peter, and I did not speak out—
      Because I was not Peter.
      Then they came for Marija, and I did not speak out—
      Because I was not Marija.
      Then they came for me—and there was no one left to speak for me.

      A bo dovolj jasno, za kaj se gre?

          • Martin Niemöller was a German Lutheran pastor and theologian born in Lippstadt, Germany, in 1892. Niemöller was an anti-communist and supported Adolf Hitler’s rise to power at first. But when Hitler insisted on the supremacy of the state over religion, Niemöller became disillusioned. He became the leader of a group of German clergymen opposed to Hitler. In 1937 he was arrested and eventually confined in Sachsenhausen and Dachau. He was released in 1945 by the Allies. He continued his career in Germany as a clergyman and as a leading voice of penance and reconciliation for the German people after World War II. His statement, sometimes presented as a poem, is well-known, frequently quoted, and is a popular model for describing the dangers of political apathy.

          • Očitno nisi razumel poante. Tale pastor je bil dejansko na začetku podpornik nacizma, ker je v nacizmu videl branik nekih svojih vrednot. Pri tem je pristal, da se posega v svobodo tistih, s katerimi se sam ni strinjal. Preprosto je rekel, to, kar počnejo socialisti je “žaljivo” in je treba prepovedat. In nacisti so to prepovedali in njega to ni motilo. Potem je rekel, to, kar počnejo sindikati je “žaljivo” in je treba prepovedati. In nacisti so to prepovedali in njega to ni motilo. Potem je prišla vrsta na Žide, in tudi to ga ni motilo, ker je pač videl le svoje interese, le svojo svobodo. Na koncu so pa nacisti začeli posegat tudi v luteransko cerkev, kateri je sam pripadal. In takrat je začel proti temu protestirat, da to je pa poseg v mojo svobodo. (posega v svobodo drugih pa ni videl, ga ni zanimala) In kaj se je zgodilo? Ja, to, da so ga potem nacisti zaprli skupaj s socialisti, sindikalisti in Židi. In šele potem je ugotovil, da s tem, ko ni protestiral takrat, ko so nacisti odrekali svobodo socialistom, sindikatom, Židom, s katerimi se sicer ni strinjal, se je dejansko odrekal tudi svoji svobodi. Skratka, ugotovil je, da smo vsi mi “socialisti”, “sindikalisti”, “Židje”. Če bi se torej takrat postavil v bran svobode socialistov, potem bi s tem zavaroval tudi svojo svobodo. Ker ravno s tem, da ne branimo svobode drugih, se odrekamo tudi svoji lastni. In na podlagi tega je ugotovil ravno to, da če ne branimo pravic drugih, tudi če se z njimi ne strinjamo, potem bojo nekoč lahko ogrožene tudi naše pravice.

          • Sem kar prav razumel,(ne vem zakaj meniš, da ti vedno bolj razumeš stvari kakor drugi) UDBA je po vojni podobno kakor SS zapirala ljudi, pa so tudi sosedje v strahu molčali čeprav so vedeli, da zapirajo nedolžne.

          • Očitno res nisi razumel. Martin Niemöller ni bil tiho, ker se je bal, ampak ker je verjel, da to, kar počnejo nacisti z socialisti, sindikatom in židi je prav in ker ni razumel, da takoj, ko dovoliš, da se posega v svobodo drugih, ogrožaš tudi lastno svobodo. To je spoznal šele takrat, ko je tudi on končal v zaporu. Takrat je razumel, da s tem, ko ni protestiral proti odvzemu svobode drugim, se je odpovedal tudi lastni svobodi.

      • Naša svoboda je itak že omejena.

        Žališ lahko kristjane, zdaj kratek čas tudi muslimane.

        Ampak bog ne daj homoseksualcev, levičarjev itd… Tukaj greš pa v zapor.

    • Se lahko norčujemo in kritiziramo islamsko kaznovanje apostazije, ki se ponavadi konča s smrtjo? Islamsko zatiranje žensk? Indijsko kastno ločevanje, domenjene poroke in sežiganje vdov? Odlomke iz svetih knjig, ki pozivajo k poboju drugače mislečih itd.?
      Ker če te prav razumem, so vsi elementi vere in svetega (kakor pač vsaka vera to definira) off-limits za kritko in norčevanje?

      • Se lahko norčujemo? NE.
        Lahko kritiziramo? DA. Ampak! Spoštljivo in argumentirano.

        Lepo povejmo, da islam za človekove pravice še ni slišal. Kot tudi naši postkomunisti ne.

      • Podtikaš in manipuliraš. Tipično za ateiste.
        Ni problema. Vrtite gobec naprej. Boste že dobili po nosu.
        Ali pa ne. In v tem primeru boste mislili da ste zmagali.
        Reve ste. Od takih “borcev” za svobodo izražanja, svoboda nima nič. Nasprotno. Uničujete še tisto kar je dobro. To pa tudi želite.
        Toda tako ne morete zmagat. Uničujte kolikor hočete, na koncu boste sami podlegli.
        Tako kot Lenko: on je Charlie samo zato, da bi dobil pravico norčevati se iz drugih.

  8. Upravičeno smo bili mnogi slovenski katoličani žalostni in/ali jezni, ko so nam oskrunili podobe brezjanske Marije, ko so ji namesto deteta Božjega v roke posadili podgano ( Ministrica za kulturo (!) Širca je celo dodatno provocirala, ko je imela to nesramno svetoskrunstvo obešeno na steni svojega urada). Upravičeno smo bili žalostni in /ali jezni, ko sta “umetnika” nad strunjanskim klifom uprizorila “performans” zažiga strunjanskega križa, ki je stoletja skupaj z bližnjim Marijinim svetiščem predstavljal točko, h kateri se je daljna okolica ( Istra in tržaški konec) skupaj z mornarji na morju zatekala z zaupno priprošnjo in posebno ljubeznijo.

    Nobene kulturne vrednosti ni v takih in podobnih blasfemijah, ki ne kažejo na drugega kot na dekadentnost, izrojenost umov, ki to sproducirajo. Ni razloga torej, da se ne bi solidariziral s katerokoli versko skupnostjo, s katerimkoli posameznikom, ko ga nekdo namerno žali in prizadeva v njegovih najsvetejših stvareh, občutkih, čustvih, vrednotah!

    Početi to je nespodobno, nevzgojeno, neomikano, dekadentno! ZATO JAZ NISEM CHARLIE, čeprav sem zelo oster nasprotnikov vsakršnega terorizma, levega ali desnega, tudi takšnega, ob katerem mnogi levičarji te dežele in sveta nehajo obsojati nesmiselno nasilje ( naprimer izstreljevanje raket na civilne judovske cilje iz Gaze).

    • Nesmiselno. Izpostaviti primer zažganega križa kot kakršnokoli kritično ali parodično dejanje, ki ima kakšen višji smisel in ga je potrebno dodatno zaščiti, je enako kot če bi imeli tiste tepce, ki se “umetniško” imenujejo Janez Janša za legitimno in racionalno kritiko Janše. Tega vsekakor ne moremo imeti za primer, na podlagi katerega se bi lahko pogovarjali o svobodi izražanja in kritike religije.

      Lahko bi se strinjal, da v sloveniji obstaja sveta krava, ki se ji pravi levičarska tradicija z partizanstvom in samoupravnim komunizmom, ki je nekako zaščitena pred kritiko in parodijo. In nasprotno je Cerkev izpostavljena nesorazmernim napadom na vsake realne in izmišljene probleme. Vendam pa se mi ne zdi rešitev v politično korektnem okolju, ko se nihče ne upa napisati kaj slabega, kritičnega in satirične v strahu, da bo kdo užaljen. Vse dogme, tako politične kot verske bi morale biti izpostavljene kritiki. Argument “ampak to mene žali” bi moral zahtevati malo več truda kot zgolj tisto malo zraka, kot ga potrebuješ za izrek.

      • Moje stališče nikakor ne implicira kakršnegakoli kompromisa do “pravice” nasilnega obračunavanja. Nasprotno, država je zatajila, ko novinarje,
        spodobne ali nesramne, ni bolje zaščitila pred fanatičnimi morilci. Kar pa ni enostavno, zlasti ko teroristi delujejo v malih skupinicah ali kot “samotni volkovi”.

        Nič ne pomaga, če se jih je po poboju zganilo njih 80.000 proti trem teroristom. Prej bi morali intenzivneje delati. Boj proti terorizmu je torej resna stvar, brez resnih dodatnih varnostnih ukrepanj ne bo šlo. Kot ni šlo v ZDA.

        Silno sporni in kratkovidni so mi tisti, ki verbalno napadajo vsak boj proti terorizmu in varnostna ukrepanja, potem pa pride najhujše in vijejo roke v množičnih ritualih in se obnašajo kot da se bo vse rešilo s kolektivističnimi zaklinjanji na ulicah. Nič se ne bo s tem rešilo.

  9. Najbolj protislovno in absurdno pri tem mi je, da mi bojo zdaj pravico do norčevanja iz vsega pred nos moleli prav tisti, ki so prej pol stoletja prispevali, da so bile prej nedotakljive satiri vse mogoče ne le prismodarije, ampak tudi očitne izrojenosti prejšnjega režima. V zapor se bi šlo za en nedolžen vic čez Tita.

    Slovenija precej bedno tudi v samostojnosti pozna politične “satirike”, ki so v desetletju in več po vseh medijih šibali vso možno opozicijsko politiko in Cerkev, se pa niti enkrat recimo niso dotaknili takih mogočnikov kot je Kučan. Pozna družboslovce kot je Aleš Debeljak ( pa ta je sicer eden od zmernejših), ki pravijo, iz vsega se je, svobodna družba smo, dovoljeno norčevati. Ampak takoj doda, iz holokavsta in iz partizanstva pa ne. Eni so torej bolj enaki od drugih, kot je ugotavljal za (proto)totalitarne družbe Orwell- še vedno.

    • Res je, še danes so za dominantne medije določene teme in osebe nedotakljive na enak način kot v propadlem režimu.

          • Mladina je to objavljala tudi še v prejšnji državi, ko je bila precej dominanten medij in ko so bili vsi ostali tiho kot riti.

            Ustanovitelj Maga/Reporterja Danilo Slivnik je bil tedaj recimo član CK ZKS. 🙂

          • Umetnost vladavine naših komunistov je v tem, da so si znali tuje njim nasprotujoče stvari prisvojiti ali jih narediti po svoje. Te stvari so bile recimo punck, časopis Mladina, Radio študent, osamosvojitev, denacionalizacija, Eu (službe), pluralizem medijev, kulture, slabo banko, protikorupcijsko komisijo,…Sedaj bodo podobno naredili po dogodkih v Parizu, ko bodo še bolj ščitili tiste, ki žalijo kristjane in Janšo, saj drugih v Sloveniji tako ni dovoljeno žaliti oziroma imajo sodno varstvo.

          • Tovariš Dare Hriberšek, Mladina v prejšnjem režimu je dejansko bila čisto drug časopis, kot je danes.

            V Mladino so pisali ljudje, ki jih ti danes sovražiš – med drugim Janez Janša.

            Danes so v Mladini sami skrajni levičarji – in Kučan je nedotakljiv.

  10. Naj vam bo jasno, zaradi žaljenja ali slik se ne ubija, res pa razni ” karikaturisti,profesorji iz fdv in ff ” niso zmožni normalnega razmišljanja. Pač bedaki, ampak zaradi tega se ne tepe ali ubija.
    Kljub vernosti me ni prizadela niti tista zgoščenka niti zažiganje križa, enostavno so se tisti pokazali za primitivce najhujše vrste.
    Res pa mora biti svoboda govora za vse, tako za rasiste, fašiste, komuniste, maoiste, liberalce, semite…

Comments are closed.