Napad na francoski satirični časopis Charlie Hebdo je pretresel Evropo in njenim prebivalcem spodnesel tla pod nogami. V evropski skupnosti je vzbudil spontano solidarnost z žrtvami napada in vsemi francoskimi državljani – v času tragedije se je pokazala enotnost, ki je tolikokrat izgubljena, kadar gre za sprejemanje političnih zakonov. V tej solidarnosti lahko vidimo, da smo ljudje kljub naši grešnosti naravnani na dobro in svoje sočutje tudi jasno pokažemo, še posebno kadar smo pretreseni.
Po poročanju britanskega časnika Independent je satirični časopis Charlie Hebdo svetovni javnosti postal znan leta 2006 z objavo danskih karikatur preroka Mohameda, ki so sprožile proteste na Bližnjem Vzhodu. Velika mošeja v Parizu je zaradi omenjenega tožila časopis na podlagi rasizma, vendar so tožbo izgubili. Takratni urednik časopisa Philippe Val je kot argument v prid objavi karikatur navajal ločitev Cerkve in države ter svobodo govora – na podlagi omenjenega lahko mediji kritizirajo katerokoli religijo. Bivši predsednik države, Nicolas Sarkozy, ki je takrat opravljal službo notranjega ministra, je zagovarjal Charlie Hebdo, saj po njegovem mnenju nadaljuje dolgo francosko tradicijo politične satire. Novembra 2011 so bili prostora uredništva napadeni, potem ko so objavili posebno številko z naslovom Charia Hebdo (besedna igra na šeriatsko pravo). Naslovnica omenjene številke je prikazovala karikaturo preroka Mohameda, ki bralcem grozi s stotimi udarci z bičem, če ne bodo ob branju “umrli od smeha”. Kljub napadu so nadaljevali z objavo novih karikatur Mohameda. Francoska vlada je časopis večkrat pozvala, naj nekoliko omilijo svojo kritiko, vendar se niso strinjali. Urednik Stéphane Charbonnier je že septembra 2012 za časopis Le Monde (sicer preroško, a žal izjemno tragično in nepojmljivo) izjavil, da raje »umrem pokončno, kot da celotno življenje preživim na kolenih«.
Mediji so ob tragičnih dogodkih večkrat zapisali, da gre za napad na svobodo govora, ki je eden od temeljev demokracije. Na shode v znak solidarnosti so tako ljudje prinašali svinčnike, ki simbolizirajo svobodo govora. Z omenjenim se še posebno poistovetijo Francozi, kjer je svoboda izražanja pomembna vrednote Republike, ki predstavlja »ideal, višji od nas samih,« če v nekoliko spremenjenem kontekstu uporabimo besede francoskega predsednika Hollanda. Čeprav je v zdajšnjem trenutku solidarnost in enotnost ogromnega pomena za nadaljnje dogajanje, si vendarle dovolimo razmisliti o konceptu svobode, ki je bruhnil na plano ob napadu na uredništvo časopisa Charlie Hebdo. Preden teorija zapade v hladno brezčutnost in brez povezave z resničnostjo postane sama sebi namen, je treba poudariti, da ni opravičila za tragični napad, ki se je zgodil v Parizu. Dogodek je grozljiv, barbarski in neskončno boleč. Napadalci so zlorabili dar svobode in pohodili svojo odgovornost do obličja drugega. Resnična svoboda namreč pomeni, da sprejmem svojega bližnjega v njegovi celostnosti, četudi me njegove besede in dejanja bolijo. Ko se zavem svoje bolečine, je prav, da jo ubesedim, posredujem sočloveku in mu odpustim. V odpuščanju šele zaživim svobodno, saj preneham biti žrtev svojega rablja. Verujoči ljudje imamo na tem mestu še posebno milost, saj lahko odpuščamo v Božjem naročju, kjer Gospod otre solze z naših oči.
To je resnični koncept svobode in tudi svobode govora – ko lahko svobodno, brez jeze, cinizma in zbadljivosti ubesedim svoje doživljanje. Prav bi bilo, da bi tudi svetovni mediji podpirali in zaživeli drugačen koncept svobode govora, kjer v prvi vrsti štejejo odgovornost do obličja drugega, spoštovanje, sočutje in prizadevanje za dobro. Že v sredo, ob izidu nove številke Charlie Hebdo, bomo morda lahko doživeli spremembo. Preživela ekipa satiričnega tednika se je zbrala v uredništvu francoskega časnika Libération. Na spletni strani smo lahko prebrali zapis dogajanja in pogovorov uredniškega srečanja. Gérard Biard, pomočnik pokojnega urednika, si želi številke, »ki bi bila, v narekovajih rečeno, normalna. Želim, da bralci prepoznajo Charlijea. To ne bi bila neka posebna izdaja«. Napovedujejo, da bo številka izšla v milijon izvodih – dvajsetkrat več, kot je njihova običajna naklada.
