Imeti oblast, da sem lahko proti, je nesmisel

Prizor iz hrvaškega dokumentarnega filma “Trst, Jugoslavija” / “Trieste, Yugoslavia” (Alessio Bozzer, 2017.)
Prizor iz hrvaškega dokumentarnega filma “Trst, Jugoslavija” / “Trieste, Yugoslavia” (Alessio Bozzer, 2017.)

Vsi proti Janši ni razvoj, temveč je garancija za vračanje v preteklost, ko smo vsi hodili v Celovec ali na Ponte Rosso v Trst po kavbojke, kavo, pralni prašek in čokolado.

Volitve so sicer prinesle premik k normalnosti, a nenormalnost se upira volji Suverena. Zmagovalka SDS, ki je stranka ljudsko-krščanskega evropskega bloka, skupaj z NSi-jem, ki je tudi povečala svoj izkupiček, sta jedro normalnosti v našem političnem prostoru. Premik k normalnosti pa je pomenil tudi premik v desno, saj se je v parlament uvrstila tudi SNS. Te ne moremo imeti za desno stranko v pravem pomenu, saj poveličuje krvavo komunistično revolucijo in zagovarja privilegije, ki jih premnogi imajo še danes od tiste morije in totalitarizma, ki ji je sledil. SNS je v bistvu prav tako shizofrenična stranka, kakor mnogi drugi pojavi v naši državi.

Šarec zadnji izvod kontinuitetne politike plenjenja države

Na sredini bi morali najti SMC, SAB, morda celo LMŠ. Prvi se celo kitijo s tem v svojem imenu. A sredinskost v politiki pomeni, da ne izključuješ nikogar in si z vsemi pripravljen sodelovati. Tudi ali in predvsem v vladi. Tako Bratuškova kakor Cerar in Šarec pa izkazujejo presenetljivo zamerljivost in poosebljeno zaničevanje prvaka zmagovalne stranke Janeza Janše. Za Šarca je toliko bolj presenetljivo, ker njegova dejanja niso v skladu z njegovimi izjavami in nameni, da bo delal in bil drugačen. Izkazuje pa se le za zadnji izvod postane, a uspešne kontinuitetne politike zavajanja volivcev in plenjenja države. Zato te stranke niso sredina, temveč so mali planeti kontinuitetnega sončnega sistema, kjer vlogo sonca igra udbomafija. Te stranke so tako na milost in nemilost prepuščene gravitaciji medijskega imperija, s katerim obvladuje javno razpravo.

SD predstavlja zanesljivo in preverjeno trdo jedro kontinuitete. Njene komunistične korenine in dolgoletno vladanje Sloveniji jo bremenita, a za noben svoj zločin še ni odgovarjala. ZKS, zločinska partija, se zrcali z mehkejšim obrazom v SD-ju. SD je podobna pendreku z jeklenim jedrom. Guma, ki odeva jeklo, ne ublaži udarca, je pa dobra fasada.

Levica bi nas peljala v Venezuelo …

Radikalna Levica, ki predstavlja »uporništvo zaradi uporništva« (neke sorte partizanstvo v demokraciji), ki je tako priljubljeno mladostni zagnanosti brez prave pameti in smisla, bi nas peljala v Venezuelo, sama pa ohranila privilegije, ki jih ima v Severne Koreji vladajoči sloj. Ta stranka in katera druga predstavlja največjo nevarnost za našo svobodo, demokracijo in neodvisnost. Oni so na čelu levičarjev, ki bi nam z močjo cenzure nataknili nagobčnik »politične korektnosti«. Oni so najbolj glasni, ko gre za delitev premoženja, ki ga še nismo ustvarili.

Oni bi kot Robin Hood jemali bogatim in dajali sebi … Znani angleški ropar je vsaj delil drugim. A ne pozabimo, da je bil tudi on svobodnjak ali celo plemič, torej se je boril za svoje in ne za tuje. Udbomafijska globoka država uporablja stranko Levico za draženje, sejanje razdora in preusmerjanje pozornosti. Radikalna govorica, všečne parole in navidezna doslednost salonskih revolucionarjev so priročne vrline za skrivanje dejanskih ciljev levičarstva. Norost in neumnosti, ki jih Levica zagovarja, so tako očitne, da je pretresljivo, da se najde toliko ljudi, ki nasedajo lepim besedam in gnili vsebini.

Za hip se ustavimo ob DeSUSu … žalostna zgodba. Morda bodo zdaj sprejeli ponujen odstop in se znebili klovna. A nimamo nobene garancije, da bi bil njegov naslednik kaj boljši. Stranka kot taka je problematična, ker je njen program zagovarjanje višjih penzij, torej zagovarjajo zelo parcialne in sebične interes. v vseh ostalih stvareh, ki zanimajo aktivno prebivalstvo in mladino, pa se je izkazala kot škodljiva sestavina slovenske politike.

Vsi proti Janši je vračanje v preteklost

Tako pridemo vedno znova do bistvenega vprašanja tega povolilnega časa. Ali bo SDS-u in Janezu Janši uspelo sestaviti vlado? Očitno kontinuitetna »meta-stranka« vztraja pri »NE. Nočem. NE bom!« v vseh tonih in možnih kombinacijah. Ampak – se potem vprašamo vsi normalni ljudje – bodo sposobni oni sestaviti vlado, ko nam zgodovina pravi, da ne?

Odgovor pa je vendarle brutalno preprost: sestavili bodo razglašen in plenilski orkester, ki bo dokončal katastrofo sedanje vlade. V nekaj letih (odvisnih od vdora ilegalcev) bodo oplenili, kar se še da, povečali zunanji dolg, podpisali nešteto »svetovalnih« in praznih pogodb in utrdili ideologijo spola in LGBT agendo.

Si predstavljate Mrakovo kot ministrico za šolstvo? Že sedaj je opustošila ministrstvo, ki ga je vodila in ga prestrelila s svojimi nesposobnimi kadri. Srhljiva je ta misel. Izvedba pa bo tragična za naše šolstvo in otroke prav kakor je bil Gaber.

Potem, ko bodo svoje uničenje utrdili, bomo pa spet povabljeni na predčasne volitve … Kajti pri nas gremo na volitve vsi »iz opozicije« in »obljubljamo, da bomo odslej drugačni«. In volivci, nesposobni lastnega razmišljanja, sebični in brezbrižni kakor so, volijo v antidemokratičnem duhu.

Vsi proti Janši ni razvoj, temveč je garancija za vračanje v preteklost, ko smo vsi hodili v Celovec ali na Ponte Rosso v Trst po kavbojke, kavo, pralni prašek in čokolado. Imeti oblast, da sem lahko proti, je nesmisel.

Molimo za Slovenijo.