Vsi predsednikovi možje

3

forum21Leto 2013 se je za Slovenijo sklenilo z modrovanjem okoli bančne luknje, s potrebo po vzpostavitvi novega reda na političnem in gospodarskem področju in z željo po optimizmu. Ja, po praznikih je nastopil januar, pregovorno najbolj dolgočasen in moreč mesec v letu. In temu so se prilagodili tudi vodilni v Sloveniji. Nič novega, bi lahko rekli.

Po tragikomični farsi z Gašparjem Gašparjem Mišičem, ki so ga pijanega ujeli za volanom, a ga kljub temu v Luki Koper niso bili sposobni odsloviti, je vlada v začetku tega tedna razmišljala o novi koalicijski pogodbi. Torej o tistem dokumentu, ki je bistvenega pomena za programiranje dela izvršne oblasti. In kaj so bili ministri sposobni povedati po seji? Da nova koalicijska pogodba ne bo določala, katera podjetja je potrebno prodati. Pa smo spet tam. Prodaja podjetij je ena od bistvenih postavk, ki jih mora Slovenija izpolniti, da lahko še naprej računa na “ekonomsko samostojnost” brez vdora zasovražene trojke. Lani maja je vlada Alenke Bratušek obljubila, da bo prodala državne deleže v 15 podjetjih. Do danes je prodala samo delež v Heliosu, vse druge obljube so samo (za zdaj) mrtva črka na papirju.

Smrtonosni ugrizi

Namesto da bi javna debata govorila o privatizaciji podjetij, je bilo tako v prejšnjem tednu spet na tapeti propadanje slovenskega gospodarskega tkiva. Tudi tokrat gre za velikane slovenskega podjetništva. Kriza se je razplamtela v holdingu ACH, pri katerem je bil dolgoletni vodilni mož Herman Rigelnik (nekdanji predsednik DZ). ACH je namreč še ena zgodba o menedžerskem prevzemu: danes holding ACH (letni promet znaša 482 milijonov evrov) obvladuje v 90 odstotkih družba Protej. Glavni delničarji Proteja pa so menedžerji ACH z Rigelnikom na čelu. Zaradi “horuk prevzema” in zaradi nekaterih nasedlih investicij je ACH zabredel v hude finančne težave in v dolg, ki je že presegel 100 milijonov evrov. Konec decembra so se menedžerji, kljub izredno slabemu dolžniškemu stanju, odločili, da bodo Proteju (torej sami sebi) izplačali za 22 milijonov evrov dividend iz dobička ene od hčerinskih firm. To je bila kaplja čez rop: banke so šle v izvršbo kreditov in začele zasegati premoženje ACH.

Primer še enega podjetja, ki je v hudi finančni stiski, je Perutnina Ptuj. Menedžerji so v tem primeru po družbi PMP lastniki 10 odstotkov matične družbe. S pomočjo ostalih pomembnejših delničarjev pa dejansko nadzorujejo podjetje. Tudi v tem primeru bančni dolgovi presegajo 100 milijonov evrov, po pisanju Financ pa pogajanja o restrukturiranju dolga še potekajo, čeprav je tudi v tem primeru potrpljenja pri upnikih vse manj. Tudi pri Perutnini Ptuj so bila problematična posojila za prevzemno politiko in zgrešene investicije.

Navzkrižno lastništvo in Forum 21

Poleg menedžerskih prevzemov je za obe prej omenjeni podjetji še nekaj skupnega: bili sta med pomembnejšimi lastnicami tistih dveh bank, za katere je Banka Slovenija odredila nadzorovano likvidacijo. ACH je celo največji, 40 odstotni delničar v Factor banki, Perutnina Ptuj pa je drugi posamični delničar Probanke z 10 odstotnim deležem. Izguba in odpisi, ki sledijo nadzorovani likvidaciji, bodo precejšnji. A to (nezdravo) prepletanje kaže na stanje slovenskega podjetništva, ki ga lahko uokvirimo še nekoliko bolje z ugotovitvijo, da sta prva moža obeh podjetij ustanovna člana Foruma 21.

Ta organizacija je nastala pred 10 leti na pobudo Milana Kučana, ki je še vedno njen predsednik. Med njenimi ustanovnimi člani so bili številni menedžerji, ki so bili takrat (leta 2004) na višku moči. Forum 21 je tako ali drugače tudi zagovarjal in podpiral politiko nacionalnega interesa (lastništvo slovenskega gospodarstva v rokah slovenskih lastnikov). S to filozofijo so se najbolj okoristili prav številni menedžerji, ki so takrat s Kučanom ustanavljali Forum 21. In ta filozofija je pripeljala slovensko gospodarstvo v globoko brezno, kjer je še danes.

Prejšnji teden so Finance izpostavile nekaj primerov prezadolženih podjetnikov, ki so hkrati člani Foruma 21. Najbolj znan primer takega tipa podjetnika je nedvomno Bine Kordež: za prevzem Merkurja je skupaj z ostalimi menedžerji najel kredite za približno 300 milijonov evrov, ki jih je potem prevalil na sam Merkur. Rezultat? Danes je podjetje iz Naklega že drugič v postopku prisilne poravnave. V krog forumašev spada dalje tudi Romana Pajenk, donedavna direktorica Probanke, ki je tudi sama pokusila z menedžerskim prevzemom, a nazadnje banko zapustila z luknjo v višini 175 milijonov evrov. Med slovenskimi prezadolženimi velikani, ki imajo skupni imenovalec s Forumom 21, je tukaj še kranjska Sava (po pisanju Financ trenutni dolgovi presegajo 320 milijonov evrov): njen dolgoletni prvi mož Janez Bohorič (do leta 2010 je bil direktor Save, nato pa še dve leti predsednik nadzornikov) je tudi med člani Foruma. Tukaj najdemo še Edvarda Svetlika (Hidria, danes cca 140 milijonov evrov dolgov), Tatjano Fink (Trimo, približno 55 milijonov evrov dolgov) in tudi Zorana Janković (takrat še v Mercatorju; njegov KLM ima za skoraj 10 milijonov dolgov).

Finančna moč podjetnikov, ki so se zbirali okoli Foruma 21 tako vse bolj usiha, kar je morda eden od pomembnejših dokazov, zakaj je bila teorija nacionalnega interesa, ki se je sprevrgla v divje lastništvo, škodljiva. “Vsi predsednikovi možje” so danes bolj ali manj le še blede sence.

Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom, objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.


3 KOMENTARJI

  1. problem ni samo to, da privatizacija ni bila izpeljana do konca, ampak da je tudi v tistih primerih, ko je bila izpeljana, bila izpeljana na način, da je omogočala osebna okoriščanja.

    ampak problem je še v tem, da privatizacija kot taka ne bo nič pomagala, če se hkrati ne zagotovi ustreznega okolja za gospodarski razvoj, ker v nasprotnem primeru se bo dogajalo to, da se bo državno premoženje privatiziralo samo z namenom okoriščanja, saj brez ustreznih pogojev za poslavanje se nihče ne bo trudil, da bi privatizirano premoženje potem tudi dodatno oplemenitil, ampak ga bo preprosto finančno izčrpal v lastno korist in potem zadevo pustil propasti, kar se je v sloveniji do sedaj že na veliko delalo. podjetja so se privatizirala, lastniki so potem z denarjem teh podjetij preko podjetij, ki so jih ustanavljali na hrvaškem, kupovali nepremičnine na hrvaškem, podjetja v sloveniji so potem šla v stečaj, tem lastnikom so pa ostale nepremičnine na hrvaškem, ki so jih pač prodali in denar pobasali v lasnti žep, ker se pač to premoženje na hrvaškem, zaradi načrtno pomankljive slovenske zakonodaje, ni moglo vključiti v stečajno maso slovenskih podjetij v stečaju. in to je tista “zgodba o uspehu”.

Comments are closed.