Vsi naši kolumnisti

13
346

Stalin_GulagMed pisci kolumn najdeš vse mogoče. S sanjači ali zlobneži, ki jim še vedno sijejo rdeče zvezde, se nima smisla ukvarjati (čeprav je res, da na Slovenskem ni absurda, ki ga dobršen del populacije ne bi vzel za svojega). Na drugi strani izvzemam tiste, od katerih samoumevno pričakujemo razčiščene in poglobljene poglede. Tak je Jože Možina, ki je nedavno spet briljiral s pogovorom na Časniku. Podobno velja za Bernarda Nežmaha, pri katerem nemudoma začutiš, da vidi globlji mehanizem stvari in je zato pri bistvenih stvareh vedno orientiran. »Primer« Možina-Nežmah je naveden zavestno, ker dokazuje, kako intelektualna doslednost zlahka preseže svetovnonazorsko različnost. Nadalje izvzemam vse »pobožne« pisce, ki svet vidijo nekako skozi prizmo župnijskih pastoralnih svetov in relevantno pišejo o mnogih žgočih stvareh, ki so nemalokrat implicite politične. A vendar je za tovrstne ustvarjalce značilno, da se »ne mažejo« s »političnimi ali ideološkimi temami«; če pa se, praviloma ne zadenejo v črno in pravzaprav pljuvajo v lastno (krščansko) skledo. Seveda je tu še vrsta piscev, ki vneto obdelujejo svoj košček (gospodarskega, kulturnega, dnevnopolitičnega itd.) sveta. Ogromno teh je aktiviranih za ideološke potrebe, pri nekaterih se pa vendarle čudiš, kaj neki jih zavira, da ne pogledajo oziroma ne upajo pogledati celotne slike in vzročnoposledičnih povezav.

Pravzaprav me zanima zelo specifičen segment kolumnistov, ki pod težo abotnih stanj, ki smo jim v Sloveniji priče, znajo pogledati pod skorjo običajnega diskurza. Pri Financah je tak primer Dejan Steinbuch, ki je bil z zadnjo kolumno (objavljena v Financah 6.9.) propagiran tudi na Časniku. Krasno razdela stvari, pri čemer bi bilo za naše razmere dlakocepsko spotikati se ob navajanje Josipa Vidmarja, ki je svoje liberalno prepričanje lahkotno prodal prav otrokom revolucije in jim potem pridno pomagal graditi katastrofalni svet, kakršnega opisuje. Skratka, mimo takih malenkosti je tekst odličen in ga je vredno prebrati. Sproščeno uvaja celo pojem lustracije in razloži njene blagodejne učinke. Dodaja, da jih Slovenija ni bila deležna, ker se je partija v resnici razmnožila v več manjših partij. Kritično in precizno diagnosticira tudi sedanje stanje, razkrinka poulične manifestacije itd. itd. Preberite.

Toda, glej ga, šmenta, kaj se najde vmes. Tole sta stavka, diametralno različna, v kolumni zapisana drug ob drugem: »Ne pustijo nam /politiki!/ mirno in srečno živeti brez obletnic in preteklosti, brez prisilnega obujanja spominov. Nismo šli skozi proces moralnega očiščenja, ki bi moral slediti revoluciji /…/.« Najbolj pogrošnima (a v ozadju genialno instaliranima) tranzicijskima puhlicama »pustimo preteklost, umazani politiki« sledijo težki pronicljivi stavki, ki jih lahko pri nas iščeš z lučjo pri belem dnevu. Kaj zdaj velja? Se moramo soočiti s travmo, ki pač korenini v preteklosti, ali ne? Če ja, ali jo bomo reševali s soočenjem ali morda kar s prihodnostjo, z astrologijo?! Res je nerazumljivo, kako lahko očitni lucidnosti uide taka kontradiktorna simbioza.

Ali spet drugje, ravno tako v častitljivem kontekstu priljubljena, visokostna, obrabljena, ekvidistančna krilatica: »fanatiki obeh polov«; »nagon obeh ideoloških fanatizmov«. Zakaj je skoraj ves članek ena sama pretanjena analiza revolucije in njenih posledic, ki vendarle zahteva nek razmislek in napor, če je nazadnje vse ista pašta?! Pisanje tako močnega besedila ipso facto zahteva koherenco. Če lahko razkrivaš logiko revolucije in logiko partije ob prelomu devetdesetih, kako da ne vidiš delovanja njunih emanacij dandanašnji? Denimo njihovo vsenavzočo sugestijo, da je politika umazana in da so »vsi politiki isti«. Kar seveda odvrača poštene ljudi, »naši« so pa itak že sedemdeset let zraven. Nadalje, komu se ne izide račun, če se presoja preteklost? Tistim, ki kot usoden manko registrirajo dejstvo, da je nismo razčistili, ali tistim, ki živijo na račun njene nasilne dediščine in lažne mitologije? In naprej, ali ni razločka med judovsko komemoracijo ob holokavstu in nasilnimi akcijami novonacistov? Ali ni razločka med parastalinističnimi vstajami in ohranjanju spomina na Katin? Ali ni razločka med prosovjetsko nestrpnostjo na logaškem klancu in dostojanstvenim spominjanjem dvestotih (200!) članov neke male vaške skupnosti? Vaščanov, ki so jih pobili (idejni) kolegi tistih z omenjenega klanca in jih zmetali kot smeti bogve kam? Ali ni razločka med tistimi, ki z granitnimi kockami sesuvajo pol pomladno vlado in med tistimi, ki so se preteklo nedeljo spoštljivo zbrali v Ferdrengu, kjer so sinovi revolucije s suženjskim delom, vsakršnim poniževanjem in nasiljem mučili 800 deklet in žena? Skratka, močno bi se bilo treba potruditi, kdor bi hotel dokazati, da sta revolucija in rezistenca proti njej dva konca iste palice. Da sta ohranjanje revolucionarnih izročil in spoštljivost do njenih žrtev eno in isto.

Neodjenljivo, organsko čutimo, da to ne more biti isto. Toliko manj, če gremo neposredno v revolucionarno dogajanje, ko se človeška trupla začnejo šteti v desetinah milijonov. Zato se nadvse veselim trenutka, ko bodo kolumnisti, ki razpolagajo z mogočnimi orodji, dosledno razgrajevali in razkrinkavali (tudi) najbolj debilne in škodljive tranzicijske klišeje.

Foto: arhiv Časnika


13 KOMENTARJI

  1. Lenart, hvala!
    Da bi dosegel “dar razlikovanja” je treba najprej slediti grški logiki, potem pa duhu pravičnosti (neločljive od resnice) in empatije, v-stopanja v muko, trpljenje drugega, kar je najverjetneje tisto, o čemer je zapisano, da je človek ustvarjen po božji podobi . . .
    Če tega ne dosežeš, si v sebi in navzven nejasen in omogočaš vzdrževanje statusa quo, vsaka rast je trud, pa smo spet pri križu – tudi nagovoriti še nejasnega na jasen način, a ne žaljivo, je nujno tveganje in vložek časa in energije.
    Pomagati nam je eden drugemu – izluščiti dobro s trebljenjem slabega, kar izenačevanje vsega levega in desnega vsekakor je. Slediti logiki blagrov pa je najbolj pomirljivo in sproščujoče – s statusom norca (šele) je človek svoboden.

  2. Domnevam, da je imel Lenart v mislih "vsegliharstvo", ki je posledica slabega razumevanja sedanjosti in preteklosti – v pogojih, kot jih imamo v Sloveniji, ko strukture ex-partije še vedno obvladujejo približno 80 odstotkov vseh družbenih podsistemov, je o odgovornosti posameznih političnih polov pač potrebno razmišljati nekoliko drugače kot pa v normalno razvitih demokracijah. S tem, ko se na nek način ustvarja videz lažne simetrije, češ imamo opravka z levimi in desnimi fanatiki, se tudi zamegljuje pravo sliko dogajanja. Hvala Bogu, da je Lenart nalil čistega vina in razbil ta mit o simetriji. Čestitke.

  3. Gašper,

    vsegliharstvo niti nima toliko vzroka v slabem poznavanju, prej v hlapčevski, kolektivni drži večine državljanov, ki jim je velik MISELNI napor že enostavno seštevanje.

  4. Čeprav je prispevek odličen in komentarji zanimivi pa tako avtor mnenja kot komentatorji tule predvsem razodevate svoje upravičeno hrepenenje po resnici, pravičnosti in pravični sodbi.Tudi jaz.Vsi skupaj pa imamo žal tudi slepo pego in različno preozke zorne kote.Zato se bojim,da bomo vendarle morali počakati na poslednjo sodbo in na Edinega Resničnega,Pravičnega Sodnika.

    • Ampak od samega čakanja ne bo nič. Sodba bo že prišla, ni je potrebno čakati. Potrebno se je soočiti s tem sedaj. Pa ne v smislu obsodbe, ampak v smislu, kaj sedaj? Kajti zdi se da nimamo tri čiste, kot bi se reklo.

      • odlično:res je pravo vprašanje “kaj sedaj” oz.:kaj lahko storim jaz kljub temu,da so stvari takšne kot pač so?In prav vsakokraten optimalno pravilen odgovor na to vprašanje,”kaj lahko storim,jaz,tukaj,sedaj-in kljub vsemu!-meni pomaga-upam,da ne bo zvenelo prenaduto-en malček in v zares v malih rečeh-reševati stvari.Po temle odgovoru vam zdajle npr.zame to pomeni,da grem čistit gobe.

  5. Dobro napisano. Veliko komentatorjev piše odlične stvari a tudi mene moti, da niso dosledni. Steinbuch je nadarjen vendar se, ko priostri, takoj tudi previdno oportuno proda. Če negativno izpostavlja tranzicijsko levico mora takoj udariti eno uravnilovko še po “desni”. Mar je to v Sloveniji nujno potrebno? NI, razen če želiš voziti BMW večjih dimenzij. Žalostno. Kritiziraj, razbij po potrebi nebuloze na pomladni ali cerkveni strani a ne hipokrizije in vseglihunge zganjat da se ne bi preveč zameril kapitalističnim politikom na levi…

  6. Pri večini ljudi, ki desetletja živijo v komunizmu je čez čas zrasel v možganih čip kolektivizma, fritzlovstva in vsegliharstva. Tako kot narkomani tudi oni morejo, da ne bi vzeli droge. Najtežje za njih je biti odgovorno svoboden in jesti pravičen kruh, ki je sad mojega dela, ki sem ga prodal na svobodnem trgu.

    Lažje je biti hlapec ali suženj. Veliko lažje za te človeške pokveke fritzl socializma.

  7. 70 let mobinga. Posledice so težke. Priznam, tudi zame. Vidim da niti Cerkvi ni nič jasno. Od udrihanja proti komunizmu ne bomo prišli nikamor. Poti pa ne vidimo nobene. Morbidnost povsod okrog. Tudi ko kdo kaj pametnega pove, se takoj v naslednjem stavku diskreditira, po možnosti s kakim skopuštvom ali škodoželjnostjo. Najosnovnejših stvari ne znamo popraviti in se samo zapletamo globje in globje. Recimo: pogoji za državljanstvo so trajni in ne morejo biti omejeni na 6 mesecev. Posledica, izbrisani. Toda ne, raje jih počez obtožujemo za špekulante! Bedasta obtožba, kot prvo. In zdaj je račun prišel. Sramota. Ustanovitev NLB? Basel se je odrekel da bi sploh posredoval. Ponujajo nam prostore! Sramota! Odškodnino Italiji za izgone po vojni smo kar nakazali nekam v Belgijo. Italijani je nočejo vzet! Sramota!
    Doklej še?

  8. Splošno znano je, da nekateri razmišljajo o revoluciji, ki je skupek nasilja nad ljudmi in odraz nesposobnosti urditi razmere na civiliziran in pravičen način.

    Prav kristjani bi morali biti vselej nosilci civiliziranega in pravičnega razvoja.

    Morali bi nenehno kazati razvojno svetlobo slovenske skupnosti zlasti tistim,ki se trudijo, da bi nas tlačili v temine življenja in pogubljenja.

  9. Ko mafija pride na površje, ko banda zavzame vodilne položaje v družbi, potem je tu katastrofa neizogibna. Se pozna na vsakem koraku: grobišča razsejana po Sloveniji, za katere bi vsi z opranimi možgani raje videli, da bi se s tem ne ukvarjali, kot da bi mrtvim izkazali tisto čast in dostojanstvo, ki jim v civilizirani družbi pripada. Rajši bi še naprej uživali v senci zastav s simboli, v znamenju katerih so bili ti zločini v somraku civilizacije storjeni in bi k mrtvim po hitrem postopku položili še vse tiste, ki pravijo, da se na račun drugih ne sme več živeti.
    In koliko modrosti premore tisti, ki trdi da so vsi politiki isti? Kdor zna ločiti med dobrim in zlim, bo tovaršija še krepko bentila nad njim. Kdor pa se sstricem za denar prodaja, lahko skupaj z njimi konča zunaj raja.
    Mir in vse dobro.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite