Vsi Gadafijevi jugoslovanski prijatelji

Počasi odhaja tudi polkovnik Omar Moamer El Gadafi, vodja libijske revolucije in samooklicani kralj vseh kraljev Afrike, najbolj dolgoživi diktator na svetu. Čez štiri ali pet dni bo minilo polnih dvainštirideset let, odkar je z državnim udarom vrgel kralja Idrisa, nacionaliziral ogromna nahajališča nafte in ustanovil slavno džamahirijo.

Najbrž se spomnite, kako sta še lani na veličastni proslavi enainštiridesete obletnice Revolucije za bogato obloženo mizo ob Gadafiju sedela slovenski premier Borut Pahor in predsednica hrvaške vlade Jadranka Kosor, levo in desno poleg njiju pa bosanski premier Haris Silajdžić in srbski predsednik Boris Tadić: svečano kosilo v predsedniški palači v Tripoliju je bilo videti skoraj tako, kot bi Tito odpiral sejo centralnega komiteja ZKJ v Karađorđevu.

Danes, leto pozneje, legendarni polkovnik obhaja dvainštirideseto obletnico Revolucije, skrivaje se v enem od predmestij Tripolija, z roko pridržuje umetno brado iz kamelje dlake in se v umazanih capah kot kakšna puščavska pošast klati po prašnih cestah proti meji, pač neki, katerikoli.

Vsakič, ko mimo pripelje kakšen avtomobil, iz katerega objestni mladeniči iz kalašnikovk streljajo v zrak, jim zgrbljeni bradati starec maha in kriči: “Smrt Gadafiju, smrt krvoločnežu!” In potem krene naprej, mrmraje v kameljo brado, se prihuli za bencinsko črpalko, počepne za prazen kovinski sod, se ozre okoli sebe, izvleče mobitel in kliče prijatelje.

“Halo, Borut, jaz sem,” šepeta in si z roko pokriva usta. “Momo.”

“Kateri Momo?” hladno odgovori slovenski premier.

“Momo, Moamer Gadafi. Jaz sem, polkovnik.”

“Kdo ste vi, kaj potrebujete?”

“Borut, tovariš stari, Gadafi, se spomniš? Še lani sva se dogovarjala za tisto nafto … halo? Halo?! … Borut?!”

Capasta prikazen zakolne, nekaj v arabščini pač, nakar zavrti drugo številko.

/ … /

V tem trenutku se udari po čelu, odvrže cigareto in kot nor steče po prašni poti v puščavo. Čez trenutek ali dva stara bencinska črpalka v Bin Gaziru, dvajset kilometrov južno iz mesta, na odcepu za avtocesto proti letališču, točno pod novim repetitorjem – izgine v veliki ognjeni gobi.

Ah, ja! Ni ga čez jugoslovanske prijatelje.

Več: Dnevnik