Vsem enako

Nova šola in vrtec se dobro vklapljata v okolje, foto: Aleš Čerin.
Nova šola in vrtec se dobro vklapljata v okolje, foto: Aleš Čerin.

Še je pravica na svetu, je danes zavzdihnil eden od staršev, ki ima otroka na Osnovni šoli Alojzija Šuštarja. Gre za reakcijo ob odločitvi Ustavnega sodišča glede financiranja določenega osnovnošolskega izobraževanja, ki je bilo do zdaj le 85 odstotno. Starši, ki smo vpisali otroke v Osnovno šolo Alojzija Šuštarja, smo že pred vpisom vedeli, da je položaj šoloobveznih učencev v zasebnih šolah v bistvenem primerljiv s položajem šoloobveznih učencev v javnih šolah. Razen v financiranju. Šlo je torej za finančni pritisk na ustanovitelja in seveda na starše. S tem se je v javnosti tudi ustvaril vtis elitnosti zasebne šole.

Morda naj odgovorim na vprašanje, zakaj smo sploh vpisali otroke na zasebno šolo: zaradi vrednot, ki jih ta šola zastopa! Verouk je morda samo neka zunanja manifestacija, kajti v konfesionalnem smislu otroci tako obiskujejo verouk v svoji župniji. Šola nam je všeč zaradi vzdušja, zaradi čistih sten, celih stikal, jaslic za Božič in pirhov za Veliko noč in ker se (javno) ne preklinja po hodnikih in… Sicer pa je šola v smislu podajanja znanja samo ena od šol. Ne razumem najbolje, zakaj bi nam nekdo hotel braniti, da taka šola obstaja in da se tem izobražujejo otroci tistih staršev, ki si to želijo? Konec koncev državo taka šola stane manj kot javna, saj mora ustanovitelj sam skrbeti za vzdrževanje, davke in prispevke za šolstvo pa tako plačujemo vsi.

Tudi učitelji, ki na tej šoli učijo, niso prileteli iz Vatikana, ampak so poučevali na javnih šolah in se izobraževali na naših fakultetah. Ne gre torej za neke nove ljudi, zaradi katerih bodo drugi ostali brez služb. Kaj ne bi enkrat ponujene možnosti zasebnega šolstva sprejeli kot nekaj pozitivnega, zaradi česar bomo vsi na boljšem in nihče na slabšem? Zdrava konkurenca lahko samo prispeva k boljšim rezultatom in ne slabšim. Kje je torej problem, da ni več zasebnih šol?

Prepričan sem, da se tisti, ki nevidno vlečejo niti moči v naši državi, še vedno bojijo izgube vpliva. Bojijo se pravice do izbire. Kajti, če bi jo dopustili, bi se pokazala njihova prava (ne)moč.

In nenazadnje samo še opazka ob ločenem mnenju štirih ustavnih sodnic: res me je presenetilo, da slonijo na okopih podedovanih pravic štiri dame (tudi mame).

Pripis uredništva: prispevek je bil najprej objavljen na blogu Jože Bartolj – zapisi.