Vsegliharstvo in politična kriza

44
219

vsegliharstvoNe, niso vsi glih. Resda obstajajo zgodovinski trenutki, ko nobena politična stranka ali struja ni kos nalogam, ki jih prednje postavlja zgodovina: a ta ugotovitev je lahko le posledica premisleka, ki mora pri sebi razčistiti, kaj je tista naloga, ki ji stranke niso kos. In to že samo po sebi implicira politično stališče. Načelna kritika elit in strankarskih struktur je lahko upravičena: gre pač za višjo raven abstrakcije, ki nad razlikami poudarja strukturne podobnosti. A je napačna, v kolikor zapade v pavšalne obtožbe, kjer splošna kritika »noči, v kateri so vse krave črne« prevlada nad trudom po ugotavljanju razlik, konvergenc in divergenc, strukturnih vzorcev ipd.

Včasih je potrebna tudi radikalna »kritika vsega«, čeprav je pri tem potrebno vedno paziti, da ne zdrsnemo, kot je na primeru političnih tekstov Simone Weil rad opozarjal argentinsko slovenski katoliški filozof Milan Komar, v nerealistični idealizem, iz perspektive katerega je vse obstoječe tako globoko pokvarjeno in degenerirano, da ni mogoče najti nobene zdrave točke, na katero bi se mogla opreti konstruktivna reformistična akcija. Takšna perspektiva vodi bodisi v leve in desne revolucije bodisi v slonokoščeni stolp moralne večvrednosti: in ni mogoče spregledati tesne povezanosti obojega.

Zgodi se, tudi v demokratičnih in liberalnih državah, da postane celoten politični sistem disfukcionalen, da se strankarstvo sprevrže v prazno formo, ki ni več sposobna predstavljati dinamične raznolikosti družbenih interesov. To se je v zgodovini pripetilo pogosteje, kot si mislimo: ZDA pred nastankom Republikanske stranke ali v času pred veliko depresijo, Španija v obdobju »restavracije« v drugi polovici 19. stoletja, francoska tretja republika, Nemčija v zadnjih letih weimarske republike, Italija – no, Italija skozi večji del svoje zgodovine. Napetost, ki jo ustvarja takšna situacija, pogosto privede do vzpona avtoritarnih populizmov ali se izteče v raznorazne diktature. A ne nujno. Ne vem, ali smo se tudi mi, tukaj in zdaj, znašli na tej krhki brvi med »pogosto« in »ne nujno«; vem pa, da je vsegliharstvo – pa naj se kaže kot dremež ali kot delirij – utež, ki jo moramo čim prej odvreči.

Vsegliharstvo je namreč del mentalitete, ki pomaga vzdrževati stanje politične disfunkcionalnosti, včasih skozi dolga obdobja: povojni italijanski politični sistem je desetletja životaril prav po zaslugi cinizma, ki je omogočal njegovo reprodukcijo. Niti izvrstna satira strankarskega karnevala, ki je cvetela na njegovih robovih, tega ni mogla spremeniti. In velika državljanska prebuja, ki je spremljala tožilsko akcijo »čistih rok« med leti 1992–1994, se je nazadnje iztekla v še bolj disfunkcionalno »drugo republiko«. Deloma prav zato, ker se je ustavila pri moralnem ogorčenju, ki je sicer zmoglo zrušiti stari strankarski sistem, a brez vsakršne vizije, kako dalje. Ni čudno, da je na njegovem pogorišču kmalu vzniknil karizmatični postmoderni avtoritarizem, ki je Dragu Jančarju služil kot ena od spodbud za znameniti pojem »cinična distanca« (Egiptovski lonci mesa, 1995). Prepričanje, da »so vsi enaki« je na široko odprlo vrata nekomu, ki ni bil enak ostalim: imel je namreč širši nasmešek, globljo denarnico in bil, na splošno – mnogo slabši. Novi obraz, pač, »mičkin, lušken, zlat« … Edina sprememba, ki jo je vsegliharstvo zmožno, je vžig motorja, ki poganja spiralo negativnega razvoja.

Če se poslužim nekoliko oguljene besedne zveze: vsegliharstvo nikoli ni del rešitve, je del problema. Je sam temelj, na katerem sloni problem. Če podremo temelj, se bo omajal tudi problem. Kladiva v roke!

Opomba: besedilo je nadaljevanje prispevka z naslovom Zrušimo vsegliharstvo.

Pripis uredništva: Luka G. Lisjak je urednik revije Razpotja.

44 KOMENTARJI

  1. Niso vsi glih, so pa razlike zgolj v nepomembnih niansah. Npr. DLGV vodi bivši in sedanji neuspešni minister, SDS na prvi stopnji obsojeni kriminalec, SD pa demagog s FDVja.

    Vsegliharstvo je posledica in ne vzrok. Je to res tako težko razumeti?

    • rx170, vsegliharstvo je posledica, vendar ne tega, kar nas hočeš prepričati ti.

      Tvoj problem je, da je na levici toliko svinjarije, da ne moreš več prikazovati, kako je desnica slabša, zato moraš uporabljati vsegliharstvo, da vsaj boljša ne bo.

  2. Odlično besedilo!

    Ljudje smo različni in ne enaki. Ljudje imamo različne interese.
    Tisti, ki želijo vse enačiti ( socialisti) pač zagovarjajo ideologijo VSEGLIH.
    VSE GLIH je vzrok, vsesplošno ropanje države in vsesplošna patija državljanov pa posledica, ker verjamejo rdeči tolpi, ki govori, da “smo vsi glih”.

  3. Problem vsegliharstva ni prisoten zgolj vizavi politikov. Problem je bistveno globji in razširjen vsesplošno.
    Kot prvo je vsegliharstvo sindrom za “vsi enako slabi”, ne pa “vsi enako dobri”. Vsegliharstvo izraža obsojanje na počež, ki ga ima posameznik vizavi, politikov, učiteljev, sodnikov, duhovnikov, kristjanov, bogatih, moški do žensk, ženske do moških,… Vsegliharstvo raste na večvrednostnem kompleksu posameznika, na preziru avtoritete, na samozadostnosti, na egocentričnosti posameznika.
    Vsegliharstvo raste v čustevem dojamenju sveta okrog sebe, to je ideologija, ki anastezira razum. To je ideologija potrošniške družbe, ki poiskuša na vse načine izolirati posameznika, da ne verjame več nikomur. Ko ji to uspe, posamezniku plasira vero v protošniške izdelke, v zrdavo prehrano, skrb za telesno kondicijo,… vse kar gradi človekovo samozadostnost.

    • odlično si opisal. Le en pridevnik bi dodal:

      Lažna samo – večvrednost.

      “Vsegliharstvo raste na večvrednostnem kompleksu posameznika”

      • Večvrednot je vedno lažna.

        K mojem komentraju bi dodal še sledeče:
        Vsegliharji zahletvajo od politikov to kar dobijo od proizavajalcev pametnih telefonov: le ti ustrežejo vsem njihovim kapricam in zahtevam, ne da da bi sami morali migniti s prstom. Stavim, da imajo vsegliharji enak odnos do delodajalcev, zdravnikov, uradnikov, soprogov,..Hočejo, da se jim vse servira in nihče jih ne more zadovoljiti, tako kot to znajo prodajalci pametnih telefonov.

        • se strinjam.
          Vsegliharji so v bistvu sodobni razvajenci.

          Večina ljudi razvajenost enači z materialnostjo, ampak je v resnici to duševni defekt: želja po veliki pozornosti, po večvrednosti, po takojšnjem zadovoljevanju potreb, po tem da imajo oni vedno prav, po vseh pravicah, … težko sprejemajo avtoritete, ustvarjanje in delo…

  4. > Kladiva v roke!

    Kaj pa srp? 😉 😉 😉

    P.S. Moral sem se oglasiti. (Da se vidi, da sem prebral vaše razmišljanje.) 🙂

    • Srp in kladivo sta simbola rdečih teroristov, ki jih je mamila mafijska oblast pod pretvezo lažne “pravičnosti” , “enakosti”, “solidarnosti”. Polno perverznih razlogov. Cilj pa je bil totalitarno zavarovati svojo fevdalno rit. Narediti popolno varnost na tuj račun.

      Dovolj je že, če Slovenci nehajo delati samomore in naj raje z orožjem kaznujejo mafijske oblastnike in razbojnike, ki so jih tako noro obdavčili. V Mariboru je Srb ubil Albanca. Niti ne vemo, ali je Albanc – ki je dajal v 10 letih delo 50 delavcem in državni vplačeval gromozanske davke in bil milijnokrat bolj solidaren kot katerikoli salonski oz. parazitski socialist – bil žrtev države, mafije, tržnih razmer – ali je bil baraba, ki ni hotel delavcev plačevati.

      Naj bodo Slovenci sodobni Robin Hoodi in kmečki puntarji, ki so se uprli gospodi, ker jim je začela pobirati večje davke.

      • Osebno mislim da smo prišli pod najnižjo točko, kjer velja “ne upirajte se jim, da vas ne pogubijo”. Takšnih izpadov kot je bil v Mariboru bo verjetno še. Kar se tiče davkov, tu ni upora, pa vse če bodo 100%.
        Ne razumem pa naroda, da je šel si popisovat nepremičnine, pa kakšen parket ima v sobi, okna… Tega ne razumem. Ne razumem naroda, ki leti na vrat na nos, v kolonah, menjat gume 15. novembra, čeprav so letne gume z verigami v prtljažniku čist vredu. Ne razumem tega. Ne razumem, da se laže že pri navodilih za uporabo vinjet. Da smo tako plitek narod, to mi ne gre v glavo.
        S tako pametjo bognedaj se upirat, kajti poguba je neizbežna.

  5. Ironija seveda ostaja, da večina komentatorjev v (s)lepi posploševalni maniri vsegliharstvo pripiše nasprotnikom (“za vsegliharstvo je kriva rdeča tolpa”), med tem ko so sami s politično opcijo vred iz tega izvzeti (“oni drugi so vsi glih, mi pa ne”). Kar je seveda logično: ljudem z jasno politično opredelitvijo je vsegliharstvo seveda nadvse nadležen pojav, ker ruši identifikacijo, ki je – še zlasti v Sloveniji – v končni fazi vedno črno-bela (vstavi barve po želji). Še enkrat: da niso vsi isti in da je takšno razmišljanje nevarno, slišimo praviloma od pripadnikov in predstavnikov političnih strank. Imamo torej vedno več ljudi, ki trdi, da so vsi isti, in vedno manj takih, ki so prepričani, da je na razliki še vedno smiselno in upravičeno vztrajati. A zopet: prav imajo oboji. Razlika je seveda temeljni kamen politike, kolikor jo razumemo kot proces artikulacije skupnega iz mnoštva partikularnih interesov. A ne razlika, ki je sama sebi namen, sicer dobimo ven politiko, ko bo sama sebi namen. In to je ključno vprašanje: kakšne razlike sploh hočemo?

    Razlika, ki Slovence definira že par stoletij – na mladoslovence in staroslovence, pa potem v različnih oblikah naprej do danes (v grobem je šlo običajno predvsem za razliko med urbanim in ruralnim okoljem, ki nista našla skupnega jezika) – nas matra še sedaj in grozno je, da če človek odpre stare časopise obeh strani (Slovenec vs. Slovenski narod) v njih najde enak diskurz, enake zmerljivke in enake pavšalne sodbe, kot jih poslušamo danes iz ust ljudi, ki naj bi kaj spremenili. Toda če se želimo znebiti vsegliharstva, se bo morala spremeniti predvsem politika, šele potem se bo kaj spremenilo v dojemanju preproste raje. A bržkone je precej bolj lagodno držati vse večji delež volilnega telesa na apatični distanci, ker se s tem moč odločanja prenese v roke tiste maloštevilne peščice, ki nas je še vedno pripravljena poslušati in ki še kar verjame, da se razlika v politiki meri po številu zmerljivk, ki si jih strani izmenjata med seboj.

    Zato še enkrat: zrušimo vsegliharstvo – ok. Niso vsi isti – tudi res. Ampak ključno vprašanje je, katere razlike sploh štejejo; In še bolj: kaj razlika sploh je? Golo iskanje in naštevanje razlik ne bo dovolj: za naš narcisizem je namreč dovolj že razlika, ki je zgolj zatrjena, četudi ne dejanska. Bel kvadrat na beli podlagi – niso vse razlike glih. Delno zato morda res potrebujemo kladivo – a še bolj potrebujemo dleto, ki bo razočaranje volilnega telesa preoblikovala v zahtevo po ne zgolj razlikah – ampak po spremembi.

  6. Bravo Luka, tokrat odlično, pa še komentatorja s Financ priflikam, na isto temo.

    Demoniziranje politike je seveda voda na mlin para države, ki v zakulisju vodi državo. Vprašanje je le ali se Stainbuch tega zaveda in je sam del te igre, ali je res tako naiven, da tega ne ve.

    Pravilna ugotovitev!
    VSI GLIH je idealna krinka za delovanje PARADRŽAVE!!! Težko jo bo razgraditi.
    Pomoč medijev bi bila več kot koristna, toda če pomislim, da je F571 rezultat – posledica delovanja paradržave in nato vzrok …., torej smo v začaranem krogu (spirali)!

    • RB kot football runing back? 🙂

      Pa kaj mislite, da paradržava ne dela 100 na uro obstoječim strankam navkljub? Ravno zaradi njihove kriminalne nesposobnosti in ker se s svojim delovanjem odlično zlijejo v ta sistem.

  7. Obstoječe stranke so sicer svojega denarja vredne in bi jih bilo treba zaradi kriminalne škodljivosti najbolje prepovedati vendar ravno tako pa je kriminalno nesposobna birokracija na ministrstvih.

    • Zdaj vidim zakaj rx170 ves čas govori o “kriminalni nesposobnosti”. Ljudi pripravlja na novo komunajzersko diktaturo, kjer bo kriminalizirano vse, kar ni komunajzersko.

  8. ryt70
    aja, spet vsegliharsko -vse stranke prepovedati!? Strankarski sisten, ki v drugih državah omogoča demokracijo, samo v Sloveniji ne deluje (oz. deluje ekstremno počasi) – vemo zakaj. In to je tudi edina napaka pomladnikov, da so žal naivno in idealistično verjeli, da bo večstrankarstvo avtomatično, hitro, brezpogojno in nepreklicno prineslo svež, dmokratični veter v našo ljubljeno deželo in razblinilo enoumno meglo v glavah 80% (tako anketa) funkcionalno nepismenih državljanov Slovenije. Pozabili so na odlično naoljeno mašinerijo (mediji, šolstvo, kultura ..), ki deluje tiho kot perpetum mobile in za svoje delovanje v zadnji sobi tu in tam potrebuje kakšno kapljico olja v obliki afere na nasprotnikovi strani.
    Po arabski revoluciji se je v eni od držav pojavilo 34!! novih časopisov. Zakaj se to ni zgodilo pri nas? Kar se pa tiče kriminalno skorumpirane in nesposobne birokracije na ministrstvih se pa strinjam. A kaj ko gosta megla v naših glavah nasprotuje vsakemu posegu v to kloako.

    • V resnici gre za hujšo stvar, kot se zdi.

      Kaže, kot, da resnično pripravljajo nek državni udar in komunajzersko diktaturo.

      Če namreč pogledamo dogajanje predvsem na levici, je jasno, da obstajajo nedotakljivi – v ozadju in tisti vidnješi v ospredju, ki so potrošni material.

  9. Delno se strinjam z rx170. Stranke so vseglih v tem smislu, da ima vsaka nad sabo neke grehe in je zaradi tega ranljiva s strani paradržave (izsiljevanje itd).

    Recimo pri aferi Patria se mi še najbolj verjetno zdi, da stranka SDS od Fincev je sprejela nek ponujen “zastonj” denar. Možno je, da je bila v ozadju akcija paradržave, ki je nafarbala tako Fince, kot Sdsovce.

    Odzivi vseh akterjev tako nekako postanejo logični.

    Bistvo paradržave je, da da vzdržuje stanje razcepljenosti in vsegliharstva, ter da ima vzvode na obeh straneh.

    • Ravno to je nevarno, sploh pri desnici. Nihče ni brez greha. To je treba vedeti. Zato sem vedno nasprotoval pretiranemu čistunstvu na desnici.

      Vedno bodo našli malenkost, na kateri te bodo demonizirali.

      Tista Patria je v Sloveniji montiran proces, saj v razsodbi piše, da niso našli ničesar proti Janši.

      To, da so pa v balkanski državi kot je Slovenija ves čas tudi resno obravnavali možnost podkupovanja, je pa razumljivo, saj pod LDSom brez tega sploh ne bi imeli šans priti do posla.

      • Če moja hipoteza drži in če primerjam z biblijo:
        Denar je prepovedano jabolko, paradržava je kača, SDS sta Adam in Eva, ki sta bila za svoj greh izgnana iz raja. Posledice greha pa nosimo vsi.

  10. Gospod J.,
    zapisali ste bistvo: “Bistvo paradržave je, da da vzdržuje stanje razcepljenosti in vsegliharstva, ter da ima vzvode na obeh straneh.” Potem odzivi vseh glavnih akterjev postanejo logični – vsi imajo neko korist od tega.

  11. Bom v odgovor priflikal kar komentatorja s financ, ki je zadel žebljico na glavico.

    Ker poznam tudi veliko mlajših pripadnikov common sensa, bi si morda upal trditi tudi, da so vsegliharji v liberalizem skonvergirali z leve, ko jim je le postalo jasno, da slovenska levica ne more imeti in nikoli ne bo imela političnega programa, niti zdravorazumskega odnosa do pomembnih atributov normalne moderne družbe (recimo enemu pravna država, drugemu pa tržna ekonomija). Morda so se celo intimno opekli pri Kučanu ali F21 in pri vseh ostalih propulzivnih levih alternativah, ki so bile in so še plod zadnjih dveh desetletij političnega življenja v slovencef. Zato se vsegliharji praviloma ne spuščajo v debate o naši pravljični zgodovini, niti ne v aktualne duele o bandieri rossi in slavljenju tekovina.

    Janša je forsiran koncept, ki ste ga vsegliharji privzeli po vzoru mainstream štampe in partije. Ostalim nam je jasno, da janšizem lahko jutri z Janšo vred umre. Namesto njega pa bo prišel nekdo drug – kot tarča mainstreamovskega medijskega ognja. Ko sta bila tarči tedanja premiera Peterle ali Bajuk, Janša za medije in kompartijo sploh ni obstajal, prav tako ne, ko si je Pučnik drznil izzivati Kučana. Janša in janšizem bosta kratkega veka, neumnost in manipulacija pa sta večna. Žal mi je vsegliharjev.

    • Hvala za posredovanje odličnega komentarja, RB. Sicer pa moj namen v tem prispevku (kot tudi v vseh ostalih) ni napadanje kogarkoli, temveč na ironičen in včasih provokativen način podvreči kritiki nekatere vzorce – vzorce razmišljanja, obnašanja, govorjenja. To, kar pravi komentar iz Financ, je popolnoma res: tudi sam imam zelo dosti takih osebnih izkušenj. Problem niso “vsegliharji” – dejansko predstavljajo napredek, ker je pri njih kritiziranje “vseh” način, kako (morda prvič zares) izrečejo tudi kritiko svojih – problem je neka navada, kako se obravnava zadeve, razmišlja o politiki itd. Bolj kot zgražanja je to vredno posmeha: in ko bodo videli, da se jim resni ljudje smejejo, da za ta način kritike več ni plodnih tal, šele takrat bodo mogoče začeli razmišljati bolj kritično, bolj politično.

  12. popravek: V celoti je komentaar s Financ takšen:

    Če se omejimo na vsegliharstvo, kot na izključno forumski pojav, eventuelno podaljšan še za Simonine in Steinbuchove pisarije, vsekakor pa pri tem ostanemo znotraj častnika (oficirja) imenovanega Finance, potem lahko ugotovimo, da so forumski vsegliharji praviloma mlajši pripadniki liberalizma, ki generacijsko gledano, niso bili deležni celovite samoupravno socialistične vzgoje in izobrazbe vključno z JLA, ki bi v njihovo adolescenco in zorenje posegla dovolj temeljito, da bi ji to zamerili. Povedano drugače so nas, recimo malenkost starejše liberalce, v prejšnji državi fopali malo dalj časa, kot tozadevno deklarirane vsegliharje, in smo si to manipulacijo malo bolj vzeli k srcu.

    Pri tem ne trdim, da noben vseglihar ni imel čast priseči JLA ali, da so vsi nekoliko mlajši liberalci, kar avtomatsko vsegliharji. Trdim le, da vsegliharji do starega režima niso vzpostavili dovolj »globokega odnosa«, ki bi jim še dandanašnji vklapljal ustrezne alarme ob eventih, ki jih sproža in podpira tista resnična ladja norcev, ki jo pri nas imenujemo politična levica. To je tista skupina mentalčkov zamazanih oči, ki bi v parlamentih Skandinavije, Beneluxa, centralne Evrope ali Združenega kraljestva sedela kvečjemu zunaj levo od parlamentarne zgradbe – v snegu ali na dežju. Veliki vodja in Andrej s Štajerske pa bi morda s svojo stranko le še za las ujela skrajno leve sedeže. Ne bi bili pa vsi glih, kenede.

    Ker poznam tudi veliko mlajših pripadnikov common sensa, bi si morda upal trditi tudi, da so vsegliharji v liberalizem skonvergirali z leve, ko jim je le postalo jasno, da slovenska levica ne more imeti in nikoli ne bo imela političnega programa, niti zdravorazumskega odnosa do pomembnih atributov normalne moderne družbe (recimo enemu pravna država, drugemu pa tržna ekonomija). Morda so se celo intimno opekli pri Kučanu ali F21 in pri vseh ostalih propulzivnih levih alternativah, ki so bile in so še plod zadnjih dveh desetletij političnega življenja v slovencef. Zato se vsegliharji praviloma ne spuščajo v debate o naši pravljični zgodovini, niti ne v aktualne duele o bandieri rossi in slavljenju tekovina.

    Zgornji definiciji bi vsegliharji lahko rekli tudi paranoja janšista. OK, ampak poglejmo najprej kdo so janšisti? Vsegliharstvo na tem forumu pogosto pomeni tudi prislino uvedbo janšistov, pa tudi domobrancev in klerikajzarjev, skratka karakterjev, ki pogosto Janše niti ne volijo (recimo jaz, ki sem brez volilne pravice, hehe), oziroma ga ne volijo z navdušenjem, ki jim je pripisano, ob tem pa ne poznajo niti domobranskega gospodarskega in političnega programa, ker je domobranstvo umrlo v Hudi jami, pa tudi v cerkev ne hodijo in so brez sakramentov. Vsegliharski janšizem je zgolj operacija, ki ima vzor v iskanju notranjega sovražnika še iz časov rajnke Juge. Žaljivo pri celi stvari je ravno vsegliharsko sprejetje koncepta relativizacije kot orodja argumentacije.

    Janša je forsiran koncept, ki ste ga vsegliharji privzeli po vzoru mainstream štampe in partije. Ostalim nam je jasno, da janšizem lahko jutri z Janšo vred umre. Namesto njega pa bo prišel nekdo drug – kot tarča mainstreamovskega medijskega ognja. Ko sta bila tarči tedanja premiera Peterle ali Bajuk, Janša za medije in kompartijo sploh ni obstajal, prav tako ne, ko si je Pučnik drznil izzivati Kučana. Janša in janšizem bosta kratkega veka, neumnost in manipulacija pa sta večna. Žal mi je vsegliharjev.

    Pa da se ne bi sedaj ob ta tekst zaganjali še levičarji, ker vam pa res ni namenjen.

    • Na kratko:
      Nasprotje komunizma ni domobranstvo ali janšizem ali Cerkev! Nasprotje komunizma je DEMOKRACIJA! Torej velja:
      dobro – slabo,
      demokracija – komunizem.

      Kaj imamo v Sloveniji? Vzvode oblasti v družbi imajo v rokah ljudje, ki v elitni športni dvorani prepevajo: “eviva komunismo”.

      • Nekaj manjka, komunizem je gospodarsko politični sistem:

        slabo dobro
        skrpucalo od komunizma poroka med demokracijo in tržnim gospodarstvom

        • Vezaji so se nekam izgubili, ponavljam:

          slabo – dobro
          skrpucalo od komunizma – poroka med demokracijo in tržnim gospodarstvom

        • In kaj potem? A eni skrajneži, ki imajo svoje proslave itak v tajnosti, opravičijo komunajzerske skrajneže?

          • Zbor, ki je na tisti proslavi prepeval “eviva komunismo”, že leta nastopa po Evropi in svetu in prepeva te psmi. Nikjer ni bil ne cenzuriran, ne prepovedan, niti sporen. Če bi zapel kako fašistično ali nacistično pa bi bil vse to.
            Nekdo, ki je prepričan, da so se domobranci skupaj z nacistično Nemčijo borili za demokracijo, pač tega ne more razumeti. Ideološka pamet je omejena pamet. Spet ne zagovarjam komunizma, ampak resnico.

          • Ne govorim o zboru, pesmi, ki jih prepeva niso nikjer sporne, razen pri nas. Če vam politiki, ki jih prepevajo, niso všeč, jih pač ne boste volili. Lahko pa se strankarsko aktivirate in jim poskusite onemogočiti.

          • Nasprotno. Pravico imam obsojati kogar koli hočem.

            Ti pa poskušaš pozornost preusmeriti iz komunajzerskih proslav, ki jih prenašajo vsi mediji v neke skrite in neopazne proslave tistih treh nacijev, ki jih sploh imamo v Sloveniji.

          • Tonček, kje pa si že videl, da bi ugledni politiki peli komunajzerske pesmi?

            Nikjer v demokratičnem svetu.

  13. Če povzamem in nadaljujem:
    Mlajši in nekoliko mlajši (čeprav liberalci), ki niso odraščali v več desetletni monokulturi pranja možganov, niso zmožni empatije, ko – če izdvojimo samo en primer – recimo vsegliharsko očitajo Pučniku in Janši, češ, saj sta bila tudi onadva komunista, torej dejansko ne znajo in ne zmorejo spustiti se v srčiko – razlikovati med iskrenim idealizmom in aktivnimi akterji totalitarnega sistema, ker niti slutijo ne, kaj je takrat (v Pučnikovem in kasneje Janševem primeru) pomenilo biti disident.

    Da o, zlasti med nekritično maso, splošno privzetem enačenju Jankoviča in Janše, ki sta – zaradi svojih vrednot, družbene vloge, pomena za osamosvojitev Slovenije (kje je že bil Jankovič takrat?)… – v resnici diametralno nasprotje, niti ne govorimo.

    Da, – prijateljica pravi, da bi se pojem »janša« (z malo začetnico!) zaradi pogostnosti uporabe, že moral vnesti v SSJK. Razlaga: nočna mora postkomunistov.

    Seveda za ponorelo magnetno iglo v kompasu slovenske družbe največjo odgovornost nosi sedma sila.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite