Vsebinski vakuum o 27. aprilu 1941 in o »narodnih izdajalcih« ter poiskus utemeljitve stoletnice Velikega razkola (med 15. in 24. aprilom)

19
Prispevek je motiviran z vsebinsko praznino tvita Aljuša Pertinača, enega od všečnih, a premalo poglobljenih mnenjskih voditeljev, datiran na 27. april 2020

Prispevek je motiviran z vsebinskim vakuumom tvita enega od všečnih, a premalo poglobljenih mnenjskih voditeljev t.i. sredine, Aljuša Pertinača, datiran na 27. april 2020, ki je zapisal: »Praznuje se dan upora proti okupatorju. Vsaj jaz to praznujem. Ne praznujem kolaboracije, še manj povojnih pobojev ali komunistične revolucije

Naša persistirajoča vzvišena nepoglobljenost je namreč specifični dejavnik blokade demokratizacije tega naroda in države. Neusahljivi vir zadevnega vakuuma je določba 3. alineje 1. odstavka 1. člena Zakona o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Sloveniji, ki določa, da je 27. april dan upora proti okupatorju (vir). Nukleus, bít te zakonske praznine je v pretekli totalitarni državi podtaknjena hipoteza o tem, da naj bi bilo 27. aprila 1941 prišlo do upora slovenskega naroda proti okupatorju. Argumentirano zapolnjevanje vakuuma potom (forenzične) zgodovinske metode trči ob številne, pravtako podtaknjene hipoteze. Med njimi je temeljna hipoteza podtaknjene indoktrinacije iz pretekle države tista o »narodnih izdajalcih«. To je temeljna sintagma še danes (2020) persistirajoče indoktrinacije Velikega razkola tega naroda in države zaradi udara slovenskih prokomunistov.

V prispevku se bo podtaknjene hipoteze Velikega razkola izpodbilo, vsebinski vakuum pa napolnilo s pristno vsebino. Listinska argumentacija kaže, da je zadevni datum upora tega naroda proti okupatorju, kakopak, od 6. aprila 1941 dalje. Pristna analiza sintagme »narodnih izdajalcev« pokaže, da so slovenski prokomunisti vsaj že 7. aprila 1933 oblikovali programski načrt totalnega in oboroženega udara ter masovnih hudodelstev zoper slovenski narod in državo, vključno s klavzulami – »vreči z orožjem na tla« in »pobiti brez milosti«, kar so sprožili vsaj že 17. marca 1941, od 6. aprila 1941 dalje pa eskalirali, torej v trenutku hkratne super-okoliščine zaradi super-napada nemške, italijanske, madžarske in hrvaške vojske.

Toda začetek njihovega Velikega razkola se kaže pred sto leti, vsaj že med 15. in 24. aprilom 1920, vzporedno z železničarsko in splošno stavko. Tedaj so bili še neuspešni, uspešno pa so destabilizirali slovenska ozemeljska prizadevanja, kar je bilo zgodovinsko usodno na severu in zahodu.

Temeljni problem: blokada pristne zgodovinske metode

Uporaba zgodovinske analize temeljnega problema akutno globoke slovenske krize zahteva osvetlitev okoliščin na pristni dejstveni časovni osi. Dejstvena časovna os katerekoli življenjske zadeve je sestavljena iz preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Utemeljevanje z osvetlitvijo historičnih dejstev (zgodovinska metoda) je enakovredno drugim metodam, na primer jezikovni, logični, sistemski, funkcionalni in primerjalni. Po dokaznem pomenu za sklepni izid so, ob predpogoju njihove pristne uporabe, med seboj enakovredne. Izid pristne zgodovinske metode, kakor tudi katerekoli druge metode, je, da je treba stoletno rdečo nit Velikega razkola zaradi slovenskega totalitarnega prokomunizma pretrgati, eskalacijo patologije zadnjega desetletja, v kateri se teži k ponovni vzpostavitvi preteklega režima pa preprečiti.

Toda temeljni problem uporabe pristne zgodovinske metode v tej državi je nikoli pretrgana prokomunistična indoktrinacija pokvarjenih historičnih dejstev, ki vključuje tudi stistemsko-strukturno blokado pristnih historičnih dejstev, ki je neusahljivi vir še danes persistirajočega Velikega razkola. Ta problem je osvetljen v prispevku Blokada zgodovinskih arhivov razlog hude krize NSi (vir), problem Velikega razkola pa v prispevku Soočiti se bo treba z Velikim razkolom (vir). S tem se še danes (2020), torej skoraj 30 let od ustanovitve Republike Slovenije, onemogoča ugotovitev resnice in spremembo indoktrinirane kulture naroda in intime posameznikov o tem, kar je temeljno globinsko vrednotno prav.

Gledano po vsebini je nukleus, bít procesa pokvarjene indoktrinacije iz pretekle totalitarne države zbit v gost splet neutemeljeno podtaknjenih simbolnih hipotez. Le-te sevajo svoj podtaknjeni vsebinski nukleus, bít Velikega razkola v kulturo tega naroda in države. Z njimi se v stoletno pokvarjeni indoktrinaciji po eni strani učinkovito ohranja proces Velikega razkola in po drugi strani onemogoča diametralno nasprotni proces – Veliko poenotenje (spravo).

Podtaknitev 27. aprila 1941 (prikritje odpora naroda in države od 6. aprila 1941 dalje)

V nukleusu, bíti pokvarjene prokomunistične indoktrinacije Velikega razkola slovenskega naroda in države je podtaknjena brezpomenska simbolna hipoteza o 26. oz. 27. aprilu 1941 kot začetku upora v drugi svetovni vojni proti okupatorju. S tem se ostalim Slovencem prikriva resnico o pristnem simbolnem datumu začetka upora slovenskega naroda in države proti okupatorju, ki je, kakopak, od 6. aprila 1941 dalje. Indoktrinacija simbola 26. oz. 27. aprila 1941 je brezpomensko podtaknjena, ker nima pristne vsebine. Listinsko argumentacijsko je to utemeljeno na primer takole: »[…] zgodovina NOB ne pozna nobene oficialne ustanovitve OF [27. april 1941] Ta datum je nastal manipulativno, Kidrič je potreboval datum ustanovitve in zato so pač neki debaterski sestanek pri Vidmarju proglasili za ‘zgodovinski datum ustanovitve OF’ […].« Citirano je povzeto po dnevniškem zapisu z dne 27. aprila 1971 Edvarda Kocbeka, vojnega trdo-revolucionarnega prokomunističnega vodstvenega funkcionarja. Že s tem je podtaknjena hipoteza o 26. oz. 27. aprilu 1941 izpodbita kot neutemeljena.

Pristni datum druge svetovne vojne o začetku upora slovenskega naroda in njegove tedanje države je, kakopak, od 6. aprila 1941 dalje – vse do »pobede« oziroma »osvoboditve«. Primeroma je to listinsko argumentacijsko utemeljeno takole:

  • Splošni državni vidik: simbolni datum odpora naroda in države od 6. aprila 1941 dalje je primeroma utemeljen s »Proklamacij[o] njegovog veličanstva kralja« z dne 6. 4. 1941, s katero je veljavni narodni in državni kralj razglasil, da je narod »[…] srpski, hrvatski i Slovenački […] nagnan, da krvlju braniš svoju slobodu [iz razloga, ker] neprijatelj medjutim nije hteo mir i saradnju s tobom nego tvoje pokorenje, a […] jasno je da on hoče tvoje uništenje [, zaradi česar] Srbi, Hrvati i Slovenci polaze u ovu borbu […] S tom verom napred do pobede! 6 aprila 1941 godine u Beogradu«. Z nadaljnjo »Proklamacij[o] njegovog veličanstva kralja« z dne 16. 4. 1941, je veljavni narodni in državni kralj razglasil, da je primoran da »[…] pred nadmoćnim neprijateljem napustim nacionalno zemljište. Ja ne mislim prekidati borbu. […] Ja pozivam Moj dragi narod da ne klone […] Ja ću do poslednjeg daha držati visoko zastavu Jugoslavije. […] 16 aprila 1941 godine u Atini«. Skladna z navedenim je tudi vladna deklaracija – »Deklaracij[a] kraljevske jugoslovanske vlade od 4 maja 1941 g. [, na podlagi katere] svi Srbi, Hrvati i Slovenci slediće odano i neumorno u toj borbi svoga Kralja u Njegovim velikim nastojanjima do pobede.«
  • Vidik slovenskega naroda in države: skladno z navedenimi državnimi proklamacijami in deklaracijo, so pooblaščenci slovenskega volilnega telesa podali dne 20. aprila 1941 pozivom s strateško-vojaškimi navodili »VSEM SLOVENCEM«: »[…] pozivamo Slovence, da mislijo le eno: kako bi vse storili in žrtvovali, kar moremo, za svobodo vse slovenske zemlje v združeni državi jugoslovanskih narodov. […] Poudarjamo, da so se Slovenci v teh težkih urah pokazali za najbolj disciplinirane in najbolj požrtvovalne državljane in odlične vojake. Naši polki so vztrajali do konca. Slovenski Maribor so sovražniku večkrat iztrgali iz rok. Nikjer ni na Slovenskem sovražnik mogel napredovati vse dotlej, dokler ni bil zaukazan splošen umik naših čet, ko je namreč sovražnik prišel za hrbet. Pa tudi drugod po vsej državi so v vseh vrstah orožja slovenski častniki in vojaki postavili celega moža. […] Naš cilj in program je: Osvoboditi in združiti vse ozemlje, vse pokrajine in kraje, kjer strnjeno prebiva slovenski narod. […] Slovenska narodna družina zahteva in se vsa bori za svojo naravno, osnovno, človeško in narodno pravico, namreč za popolno svobodo vsega slovenskega naroda. […] Za enkrat veljajo sledeča navodila: […] 2. Slovenci na zasedenem ozemlju naj mirno čakajo na navodila. 3. Na pozive jugoslovanskih oblasti naj vsi Slovenci takoj store, kar je v njihovi moči, da bo vsako delo strnjeno in uspešno. Le če bo vsak izmed nas storil vso svojo dolžnost, smemo upati, da bomo izvojeval svobodo našega naroda. […] Za osvoboditev Jugoslavije, za novo, večjo, močnejšo in srečnejšo Jugoslavijo. Živel naš vladar kralj Peter II. […] V izgnanstvu na Belo nedeljo 1941. Dr. Miha Krek, Franc Snoj, Franc Gabrovšek, Dr. Alojzij Kuhar.« (cit. po arh. enoti v SI AS 1660 Izidor Cankar).
  • Mednarodnopravni vidik: Da so pozicije navedenih proklamacij in deklaracije in poziva s strateško-vojaškimi navodili »VSEM SLOVENCEM«, še naprej veljavne in država ni prenehala, primeroma osvetli že vpogled v mirovne pogodbe, ki odpravljajo pozicije okupacije za nazaj vse do 1. 1. 1938, na primer 1. člen Treaty of Peace with Italy: »The frontiers of Italy shall […] be those which existed on January 1, 1938.«

Podtaknitev temeljne sintagme Velikega razkola – »NARODNI IZDAJALCI«

Temeljni nukleus, bít Velikega razkola je pokvarjena indoktrinacija s sintagmo »NARODNI IZDAJALCI«  stran od sebe (prokomunistov) in v ostale Slovence. Le-ta je bila implicitno izpodbita kot neutemeljena že z navedenimi proklamacijama, deklaracijo in pozivom s strateško-vojaškimi navodili »VSEM SLOVENCEM«. Dodatno pa bo osvetljena sprožitev narodne veleizdaje slovenskih prokomunistov vsaj že od 17. marca 1941 dalje, z eskalacijo le-tega od 6. aprila 1941 dalje, torej v trenutku SUPER-OGROŽAJOČE okoliščine za slovenski narod in njegovo tedanjo državo zaradi hkratnega super-napada s strani nemške, italijanske, madžarske in hrvaške vojske. Navedeno listinsko argumentira na primer tole:

  • Na sprožitev narodne veleizdaje vsaj že dne 17. marca 1941 kaže ciklostiran poziv proti slovenski veljavni oblasti, proglasitev narodnih izdajalcev in poziv k paktu s Sovjetsko zvezo: »[…] pozivamo vse poštene in rodoljubne elemente, da se združijo z nami proti tej protiljudski vladi in njeni izdajalski zunanji politiki […] proti peščici izdajalcev […] Združite se in nudite odpor izdajalskim oblastnikom […] če se sklene: pakt o medsebojni pomoči s Sovjetsko zvezo, če poženemo to izdajalsko vlado […].« (cit. po Proglasu CK KPJ, ki ga je KPS Novo mesto ciklostirala 17. marca 1941, v: Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, 1. knjiga).
  • Na eskalacijo le-tega od 6. aprila 1941 dalje, kaže vladno »Poročilo« z žigom »dr. Miha Krek podpredsednik ministarskog saveta i ministar gradjevina« iz začetka 1942: »[…] OF vodita Kidrič mlajši in Lovro Kuhar. Kidrič dobiva navodila za delo direktno iz Berlina od nemških komunistov, ki imajo načrt, ustanoviti Srednjeevropsko unijo socialističnih republik, v kateri naj bi bila tudi Slovenija v avstrijski komunistični republiki pod nemškim vodstvom. ( Glavni tajnik Italijanske komunistične stranke, Musolin pa je 24. X. 1941 izjavil, da bo Slovenija pripadla Italijanski sovjetski federaciji.) OF z grožnjami izsiljuje denar od trgovcev in tako nabira velike vsote. Ob prevratu nameravajo pobiti vse duhovnike in vse vidnejše katoliške ljudi, ki se zdaj bore proti njim. Umore izvršujejo ‘španci’, komunisti, ki so se borili z rdečimi v Španiji, bili nato v koncentracijskem taborišču v Franciji, kjer so jih dobili Nemci, ki so jih dali v Umschulungskurse za gestapovce in so res kot gestapovci prišli 6. aprila z Nemci na Štajersko in Gorenjsko, kjer so neusmiljeno postopali s slovensko duhovščino in drugo inteligenco, jo mučili in Nemcem pomagali pri preseljevanju. Prav tako so takrat komunisti na Štajerskem in Gorenjskem sodelovali z gestapovci. Položaj pa se je spremenil po 22. juniju. Mnogi komunisti, (gestapovci) so takrat pobegnili iz Gorenjske in Štajerske v Ljubljansko pokrajino in so sedaj tu srž partizanov in zverinsko ubijajo poštene slovenske ljudi.« (cit. po arh. enoti v SI AS 1660 Izidor Cankar).

Podtaknitev Čebin (17. in 18. aprila 1937) in prikritje programskega načrta vsaj že iz 7. aprila 1933

Pristno utemeljevanje zadevne rdeče niti je še danes (2020) posiljevano z indoktrinarnimi hipotezami, kot na primer o temeljno simbolnem pomenu 17. in 18. aprila 1937 na Čebinah in tedanjem veličastnem intelektualnem dometu, čeprav tedaj po letih še bizarno mladih, slovenskih totalitaristov Edvarda Kardelja (27 let) in Borisa Kidriča (25 let). V nukleusu, bíti pokvarjene indoktrinacije Velikega razkola je ta simbolna podtaknitev, skupaj s številnimi drugimi, kombinirana s temeljno sintagmo Velikega razkola – »NARODNI IZDAJALCI« – stran od sebe (prokomunistov) v ostale Slovence. S pokvarjeno taktiko podtaknjenih simbolov se še danes (2020) prikriva stoletno rdečo nit narodne veleizdaje slovenskih prokomunistov, kar vključuje totalni in oboroženi udar ter masovna hudodelstva zoper ta narod in državo.

Podtaknjena hipoteza o simbolni veličastnosti Čebin lahko kaže na taktiko prikrivanja dejanskega ustroja zadevne zločinske organiziranosti in hudodelstev od začetkov do leta 1945. Da gre za utemeljen sum o indoktrinacijskem prikrivanju tega stanja, kaže primeroma naslednja izpoved priče Radovana Hrasta: »[Dragotin Gustinčič] je bil on vse do leta petinštiridesetega. Torej, to je lahko največ, kar je lahko dosegel kot revolucionar in partijec. Takrat je bil Tito v senci Gustinčiča. V senci, da ne govorim o Kardelju […].« (cit. po izpovedi v oddaji Nevidni človek, Dragotin Gustinčič, RTV Slovenija, 2014 in 2015 – tu). Že s tem je hipoteza o veličastnem simbolnem pomenu 17 in 18. aprila 1937 in Čebinah izpodbita kot brezpomenska za pristno argumentacijo zadevnega ustroja.

(Forenzična) listinska argumentacija kaže, da so vsaj že 7. aprila 1933 napravili načrt oziroma program narodne veleizdaje s klavzulami totalnega in oboroženega udara ter masovnih hudodelstev zoper ta narod, vključno z izrecnimi klavzulami – »vreči z orožjem na tla« in »pobiti brez milosti«. Navedeno se kaže v dveh skrivnostnih knjigah, ki že skoraj 90. let čakata na objavo pod oznako arh. enote »SI AS 1667 Gustinčič Dragotin«, in sicer:

  • Prva skrivnostna knjiga je »Anin. Narodni problem Slovencev in Koroščeve punktacije«, datirana »M, 7.4.1933«. V njej se programsko načrtuje polastitve vse politične oblasti na svojem ozemlju takole: »[…] samo s trdim in doslednim bojem [dokler] slovensko delovno ljudstvo ne vrže […] SLS in vse ostale slovenske buržoazije z orožjem na tla […]«. Torej klavzula »vreči z orožjem na tla«.
  • Druga, s prvo povezana skrivnostna knjiga je »D.G. – Anin: Das nationale Problem der Slowenen«, datirana »Moskva; Ljubljana, 1933, 1993«. Tu gre, za razliko od klavzule iz prve skrivnostne knjige, za dovršnik nemške besedne zveze »gnadenlos bekaempft«. Prevod je nedavno osvetlil zgodovinar dr. Jurij Perovšek (v: Prispevki za novejšo zgodovino, 2010; Samoodločba in federacija: slovenski komunisti in nacionalno vprašanje 1920-1941, 2012) takole: »[…] Slovenski komunisti ob tem ne smejo nikoli pozabiti, da […] je skrajno nenačelno misliti, da se moramo boriti le ‘proti politiki Slovenske ljudske stranke in ne tudi proti Cerkvi in katoliški veri’ […] Poleg boja proti SLS, ki danes nedvomno vodi 80% slovenskega ljudstva, je Gustinčič opozoril tudi na liberalno unitaristično politiko, ki je vidna nosilka fašizma v Sloveniji, in jo je treba pobiti brez milosti.« Torej klavzula »pobiti brez milosti«.

Navedene klavzule programskega načrta totalnega in oboroženega udara ter masovnih hudodelstev zoper slovenski narod in državo iz 7. aprila 1933 so slovenski prokomunisti uresničili, kot kaže sprožili vsaj že 17. marca 1941 in od 6. aprila dalje 1941 izvedbo eskalirali, tako da se je do konca poletja 1945 (in dalje do ?) pomorilo, posmrtne ostanke pa poskrilo ter tudi na druge načine masovno hudo prizadelo še nikoli (in še danes ne) povsem ugotovljeno dimenzijo pripadnikov slovenskega naroda in države.

Poizkus utemeljitve stoletnice Velikega razkola (med 15. in 24. aprilom)

Totalni in oboroženi udar zoper ta narod in državo, ki so ga slovenski prokomunisti sprožili vsaj že 17. 4. 1941 in ga eskalirano izvedli od 6. aprila 1941 dalje (do ?), so kot kaže programsko načrtovali vsaj že 7. aprila 1933. Toda to ni začetek stoletno nepretrgane rdeče niti njihovega zadevnega Velikega razkola. Na podlagi listinske argumentacije se začetek tega kaže vsaj že med 15. in 24. aprilom 1920, vzporedno z železničarsko in splošno stavko. Tedaj so bili sicer še neuspešni, uspeli pa so usodno destabilizirati slovenska oblastna prizadevanja na severu in zahodu poselitvenega ozemlja.

Nadaljnjo argumentacijo bomo okrepili z opiranjem na izvirne listine kazenskega spisa opr. št. Vr IX 807/20 Deželnega sodišča v Ljubljani (arh. enota SI AS 1477 Zbirka sodnih spisov o komunistih in delavskem gibanju, 1918-1941), ki so povezane z okoliščinami oboroženega udara z dne 24. aprila 1920 zjutraj na Zaloški cesti v Ljubljani v slovenske oblastno pooblaščene osebe. Ob teh listinah se bomo oprli še na navedbe in številne fotografije v znanstveni monografiji iz leta 1980 z naslovom Železničarska in splošna stavka aprila 1920. Strnjeno kažejo naslednje:

  • Izključitev slovenskih prokomunistov iz pristne (!) socialdemokratske stranke – v t. i. Mahrovi hiši so se od leta 1919 vršila predavanja te stranke, ker pa je ing. Anton Štebi s sotrudniki začel s predavanji »v komunističnem duhu«, je »izvršilni odbor Štebija, Gustinčiča in Furlana izključil.«
  • Dne 11. aprila 1920 slovenski prokomunisti organizirajo kongres v Hotelu Tivoli (Švicarija), na katerem sprejmejo odločitev o združitvi »Delavske socialistične stranke za Slovenijo s Socialistično delavsko stranko Jugoslavije (komunistov)«, s tem, da je na odru visela okrašena »Leninova slika«, novico, da je na manifestaciji v Mariboru »ljudstvo 3 krat zaklicalo ‘Živijo Lenin’« pa je »takoj ing. Gustinčič objavil prisotnemu ljudstvu«. Na zboru komunističnih zaupnikov dne 14. marca 1920 je ing. Dragotin Gustinčič izrazil program udara takole: »nas ta država nič ne briga. […] Ustvariti si moramo sovjetsko republiko.«
  • Dne 15. aprila 1920 je izbruhnila železničarska, 22. aprila so določili še generalno stavko. Vzporedno s stavko je prišlo do načrtovanega oboroženega udara, tako da so do 22. 4. 1920 vojaški oddelki spremljali že vse vlake, vendar je bil »kljub temu vlak med Verdom in Borovnico obstreljen. […] Pri Trojanah so ponoči 23. aprila spodžagani telefonski in brzojavni drogovi in porezane žice. Dolenjski vlak so Moščani, ko je vozil iz Rakovnika na glavno postajo, obstreljevali.« V Trbovljah so »razglasili sovjetsko republiko.« Na shodu v Fužinah dne 23. 4. 1920 so se stavkajoči pogovarjali, da imajo pripravljenega »dovolj orožja in potrebnega materiala«.
  • V navedenih okoliščinah dne 24. aprila 1920 je moral ob tričetrt na osem na Zaloško cesto pred remizo tramvaja, kjer je že čakalo približno 2000 oseb, odkorakati »oddelek 20 orožnikov pod vodstvom narednika Ušaja in 5 stražnikov«, ki so približno v višini Leonišča vzpostavili »kordon«, na kar je del demonstrantov vdrl okoli po travniku in se skrajno grozeče, »ojačen od stavkajočih, ki so prišli iz mesta, pojavil za hrbtom kordona«, ki je bil prisiljen zavzeti pozicijo proti njim [torej v dve vrsti orožnikov, obrnjenih s hrbtom ena vrsta ob drugi] množica je navalila na orožnike in je hotela slednjim iztrgati puške iz rok [nato je] demonstrant nameril proti drugemu orožniku samokres in ga sprožil«. Predhodno so se med množico »čuli klici: ‘Ženske in otroci naprej!’ Takoj nato je množica zagrnila orožnike«, to je potekalo okoli 9. ure, pri čemer je »prijel en mož za karabinko stražmojstru Ušaju […] in en drugi mož iz mase ga je v levo nogo ustrelil. Na drugi strani je en drug nepoznani ranil enega orožnika v levo roko, in ravno nato je en drug stavkajočih, poskušal stražnika razorožiti«. En »delavec je nameril samokres na [Ušaja in] sproži omenjeni delavec svoj samokres in krogla je zadela za Ušajem stoječega civilista, ki se je takoj zgrudil na tla. [Poskusni orožnik Josip J. Uggowitzer] sem bil tako stisnjen, da nisem utegnil uporabiti orožja. Bil sem namreč dejansko napaden (dobil sem več udarcev po glavi) in končno sem bil vržen čez neko živo ograjo«.

Destabilizacija v letu 1920 in usoda na severu in zahodu

Listinska argumentacija kaže začetek stoletne rdeče niti Velikega razkola slovenskih prokomunistov vsaj že med 15. in 24. aprilom 1920, vzporedno z železničarsko in splošno stavko. Tudi tedaj so oboroženi udar sprožili v trenutku neugodnih SUPER-OKOLIŠČIN, ker je bilo slovensko volilno telo silovito prizadeto zaradi hude več-letne vojne na strani Avstro-Ogrske monarhije, ob čemer so potekala mednarodna prizadevanja za vzpostavitev (zgodovinske) državne oblasti nad slovenskimi ozemlji. Tedaj so bili slovenski prokomunisti še neuspešni, za razliko od obdobja od 1941 dalje (do ?). Toda uspešno so destabilizirali slovenski del oblasti države »Serb-Croat-Slovene State«, ki je komajda šele mednarodnopravno nastala na podlagi II. razdelka mirovne pogodbe, podpisane v »Saint-Germain-en-Laye« dne 10. septembra 1919, kar je bilo usodno na severu in zahodu poselitvenega ozemlja.

Iz zapisnikov Pokrajinske vlade za Slovenijo je na primer razvidno, da si je vlada »zlasti prizadevala vzpostaviti promet po južni železnici. Bala se je antantne intervencije, do katere bi lahko prišlo zaradi prekinjenega prevoza živilskih vlakov iz Trsta v Avstrijo.« Od dne 22. aprila 1920 dalje »vsak vlak vzame s seboj močnejšo vojaško stražo. Deželna vlada polaga največjo važnost na to, da se vzpostavi na vseh točkah vsaj delen promet do demarkacijske črte in da se v redu odpremljajo čez naše ozemlje živilski vlaki za Avstrijo, da se tako izognemo intervenciji antante na naših železnicah.« Italijanska vlada pa naj bi se pripravljala »preko Jugoslavije sama vzpostaviti zvezo z državami v Podonavju, ter celo […] z vojsko zasesti južno železnico; v Logatcu, da so za to že pripravljene italijanske čete.« To je destabiliziralo prizadevanja za izid mednarodno nadzorovanega in v končni fazi usodnega plebiscita v delu »Celovške cone« (angl. izvirnik: »the Klagenfurt Area«), ki je potekal 10. oktobra 1920, usodna meja je ostala vse do danes zajeta s klavzulo 5. člena avstrijske državne mednarodne pogodbe.

Tudi na zahodu je bila destabilizirana oblast prisiljena odvzeti domačo vojsko z vojaške meje z Italijo in jo razporejati v notranjosti. To je bilo usodno za prizadevanja za osvoboditev ozemlja, ki ga je ravno zasedla Kraljevina Italije na podlagi 4. člena pogodbe med Francijo, Rusijo, Veliko Britanijo in Italijo, podpisane v Londonu 26. aprila 1915, kar pa je bilo mednarodnopravno vprašljivo glede na za Slovence ugoden duh pogodbe z dne 10. septembra 1919. Pogodba iz leta 1915 je za Italijo vključevala Trst (Trieste), območja Goriško-Gradiške (the counties of Gorizia and Gradisca), vso Istro (all Istria), s potekom meje preko Karnijskih alp mimo Trbiža in prelomnice z Julijskimi alpami čez prelaz Predel, gori Mangart in Triglav, po prelomnici prelazov čez Podrbrdo, Podlanišče in Idrijo, naprej v jugo-vzhodni smeri proti Snežniku, pri čemer ostaja celoten bazen Save s pritoki izven Italije, in nato od Snežnika navzdol do obale ob vključitvi Kastva, Matuljev in Volovskega v Italijo. Usodna meja na zahodu je v velikem delu obstala z uveljavitvijo pogodbe iz Rapalla z dne 12. novembra 1920, danes jo v velikem delu – Trst, Gorica, Gradež – zajema mirovna pogodba iz Pariza z dne 10 februarja 1947 o določitvi meje Jugoslavije in Italije, skupaj s »Svobodnim tržaškim ozemljem« (angl.: »the Free Territory of Trieste«), čigar demarkacijska črta med conama A in B je postala dokončna razmejitvena črta med Italijo in Jugoslavijo po uveljavitvi memoranduma iz Londona z dne 5. oktobra 1954 oz. sporazumov, sklenjenih v Osimu 10. novembra 1975.

S tem je vsebinski vakuum podtaknjenih hipotez, vezanih na 27. april 1941 in o »narodnih izdajalcih« izpodbit kot neutemeljen, ter zapolnjen s poizkusom pristne utemeljitve stoletnice Velikega razkola tega naroda zaradi slovenskih prokomunistov (med 15.-24. aprilom 2020).

19 KOMENTARJI

  1. Zelo dobro napisano!
    Manjkajoči del naše luknjaste zgodovinsko politične identitete, ki je omogoča in hrani takšno prokomunistično interpretacijo zgodovine je vsekakor mlačni in neodločni odnos slovenskih tedanjih oblasti do kralja in stare Jugoslavije. Nemogoče se je namreč izogniti vtisu vsaj o ignoriranju kralja, kar je ustvarilo velikansko praznino, ki je padla v naročje komunistom in revoluciji.
    Ta plat zgodovine je popolnoma neraziskana ali pa se preprosto taji. Na primer, ban Natlačen je že ’41 organiziral nekakšno slovensko narodno vlado. Ni jasno na kakšnem ozemlju naj bi imela pristojnosti. Skušal je pridobiti tedanjo kraljevo vojsko na svojo stran, vendar brez uspeha. Tako je ta poskus politično propadel. Tudi kasneje z ustanovitvijo domobrancev, ni mogoče spregledati vsaj ignorance do kralja,medtem ko nekih poskusov ustanoviti neodvisno Slovenijo ni bilo. Zaradi tega je bilo več kot lahko domobrancem naprtiti kolaboracijo. Brez sojenja. Kaj se je zgodilo s slovensko republikansko stranko? Nihče je sploh ne omenja, ne ena ne druga stran.
    Tako je tudi vse do danes.

  2. Matkurja!
    Popolnoma novo zame.
    Uuuffff!
    To pa zapolnjuje mnogo nejasnosti v moji betici in bo pomagalo mašiti velike luknje, v bistvu nedoumevanje vzrokov in posledic, ki imajo sledi v dogajanjih po letu 1941….krasno!
    Hvala lepa g.Stupica!
    A mislite, da se bo tov.Pertinač kaj potrudil in prebral zale zgodovinski slovenski evangelium?
    Pa tudi tov.Požar lahko napravi krasno oddajo iz vsega tega zaklada vedenja!

  3. Kaj je pravzaprav hotel pojasniti g. Žiga Stupica s tem prispevkom. Aja pojasnil nam je to, da je kralj pozval Slovence k uporu že 6. Aprila, takrat ko je z ogromno količino zlata pobegnil iz okupirane YU. In Slovenci so se odzvali na dva načina. Slovenska vlada na čelu s Natlačenem se je zahvalila Mussoliniju za okupacijo in celotna vlada je odšla v Rim se zahvalit (polizat škornje) Mussoliniju.
    Po drugi strani je KP dobesedno začela uresničevati poziv kralja k uporu. V ta namen je ustanovila tudi OF. Niti ni pomembno kako se je v začetku imenovala (PIF) in kdaj točno je bila ustanovljena. Na ustanovnem sestanku so bili tudi nekomunisti. To je neizpodbitno dejstvo.
    Prav smešno je, ko Stupica napiše: Temeljni problem: blokada pristne zgodovinske metode. Da to je temeljni problem. Domobranci, oziroma potomci in tisti, ki zagovarjajo domobranstvo, se sklicujejo na neka dejanja in datume, ki so v resnici nebistvenega in postranskega pomena. Vsako dokazovanje, da so komunisti sodelovali s nacisti, je zelo, zelo, zelo smešno. Obstaja nepregledna množica fotografij in dokumentov, ki dokazujejo kolaboracijo in očitno sodelovanje s nacisti, še prej s italijanskimi fašisti. To za Stupico ni pomembno. To po njegovem ne spada v ”pristno zgodovinsko metodo”.
    Ko se Stupica vrača v 20 leta 20 stol. ”pozabi” omeniti, da je Hitler svoj program (Mein kampf) napisal že leta 1925. V tem programu je jasno napisal, da Slovani in še posebej Slovenci morajo biti iztrebljeni.
    Je pa Stupica nam pojasnil, da Primorske in morja Slovenci nikoli ne bi dobili, če ne bi bilo komunistov in partizanov. citiram … že vpogled v mirovne pogodbe, ki odpravljajo pozicije okupacije za nazaj vse do 1. 1. 1938, na primer 1. člen Treaty of Peace with Italy: »The frontiers of Italy shall […] be those which existed on January 1, 1938.«
    Stupica je izvedel na plano nekaj datumov in nekaj dejanj, ki v bistvu, povedo samo to, da so bili tisti časi med letom 1919 – 1941 zelo konfuzni in je bilo zelo težko, izpeljati dejanja, ki bi bila 100% koristna za Slovence. Tudi očitki na račun komunistov, so dokaj nakladaški in popolnoma iztrgani iz zgodovinskega konteksta časa.
    Za konec vprašanje g. Stupici (v naprej vem, da ne bo odgovora):
    Kdo je najbolj zaslužen za to, da imamo danes Slovenijo v takem obsegu? Kdo je zaslužen za to, da je Slovenija dobila vrnjeno Primorsko in del morja?

      • Ko je Italija kapitulirala, se Rapalska meja ni spremenila. In će partizanska vojska ne bi prodrla in osvobodila Trst in Gorico, se Rapalska meja ne bi spremenila. Avstrijci so si na vse pretege želeli pridobiti nazaj Južno Tiriolsko (Alto Adige). Tam je obstajala celo neka organizacija podobna našemu TIGRu. Vendar Avstrijci niso uspeli. Južna Tirolska, kjer je po vojni živelo 95% Avstrijcev je ostala v Italiji.
        Tako bi primorska ostala v Italiji. A vi resno mislite, da bi katerikoli politik kaj naredil, da nam bi Primorsko vrnili?

    • In še izpolnjevanje kraljevega poziva ste pripisali komunistom,revolucionarjem, ki so izgnali kralja, razbili državo in izvedli revolucijo, prevzeli oblast in vpeljali diktaturo komunizma!
      Pa vi ste zblefirali sebe.

      • To je res ironično. Kralj pozove k uporu in edini, ki se odzovejo na kraljevi poziv, so bili komunisti. Drugi (med njimi celotna slovenska vlada) so se poklonili okupatorjem.

    • ZZivo!
      Ti je kdaj kanilo, da bi kdaj prebral kakšno drugačno buklo, mogoče. Korona ti nudi čas, preberi tole:
      ——————————————————–
      Silvin Eiletz: PRED SODBO ZGODOVINE ( o Stalinu in Titu kriminalcih)
      Silvin Eiletz: TITOVA SKRIVNA LETA V MOSKVI 1936-1940( Tito pobije 800tekmecev)
      Ljuba Dornik: OZNA in prevzem oblasti
      Lovro Šturm : O VZPONU KOMUNIZMA NA SLOVENSKEM
      Gregor Medveše: MIT o NOB
      Maks Ipavec: KALVARIJA NOTRANJSKE DEŽELE
      Janko maček: KAKO SE JE ZAČELO

      Partizanska kolaboracija:
      Miloslav Samardžić. SODELOVANJE PARTIZANOV Z OKUPATORJEM
      Peter Urbanc : SKRITA NEPOZNANA ZGODOVINA NOB REVOLUCIJE
      Peter Batty: TITOVA VELIKA PREVARA
      Nora Beloff : ZAPRAVLJENA DEDIŠČINA JB TITA
      Pero Simić : TITO

      Zločin nikoli ne zastara :
      Dostojevski: ZLOČIN IN KAZEN
      M.Stanovnik: ODPUŠČANJE IN PROŠNJA ZA ODPUŠČANJE
      Vessula Ryden: NEBESA SO RESNIČNA RESNIČEN JE TUDI PEKEL
      F. Cerar : OD PARTIZANA DO ZLATOMAŠNIKA
      L.Šturm: BREZ MILOSTI ,pobijanje vojnih invalidov Slovenije
      Tone Ferenc: DIES IRAE
      ——————————————————————————————————
      27.April je Laž na Laž !
      Dan Upora je 13.Maj 1941 -Danilo Zelen z Majnikom in Kravanjo bojuje boj z Italijani
      1.uradni slovenski veleizdajalec je komunist Filip Tekavec-Gašper, ki izda Danila Zelena in tovariše
      NOB & OF Revolucija je sad KP SZ/Kominterne in kolaboracije V.Britanije in Rusije
      J.B.Tito je replika originala iz Kumrovca, ki ga ubije Stalin med 1936 in 1940
      ——————————————————————————————————–
      ZZivo – treniraj tek po trepalnicah.
      Pomaga k srčnosti in k resnicoljubju !
      Aleluja.Bog je Najvišji. Amen!

      • Hvala za spisek knjig, ki mi jih priporočate. V naprej vam povem, da sem jih nekaj prebral (Peter Batty: TITOVA VELIKA PREVARA, Dostojevski: ZLOČIN IN KAZEN, Silvin Eiletz: TITOVA SKRIVNA LETA V MOSKVI 1936-1940( Tito pobije 800tekmecev) bral sem tudi T.G.P. Razdvojeni narod in še nekaj drugih, katerih naslovov se ne spomnim, ker sem jih bral zelo davno.
        Ne bom bra knjige, ki mi jih priporočate. izguba časa. Ne čudim se vašemu prepričanju, jer očitno berete samo te knjige. ostala zgodovinska literatura je za vas tabu. Verjetno se zelo bojite, da se v vas ne bi naselil kakšen dvom.

  4. Še to bom dodal. recimo, da so YU komunisti v nekem kratkem razdobju simpatizirali s nacisti. Recimo, da je to res. Ampak zelo kmalu so spoznali (manj kot eno leto), da so nacisti potencialni iztrebljevalci Slovencev. Tega Rupnik in njegovi domobranci niso spoznali.
    Bom pa to preobrazbo apliciral na naše SDS politike. Bili so komunisti, Janša je bil eden bolj gorečih in kasneje je večkrat spremenil svoj svetovni nazor. Vsi, ki so oboževalci Janše. opravičujejo njegovo obdobje komunista s tem, da je prišel do spoznanja, da je komunizem slab. (Mimogrede, jaz nisem verjel v komunizem nikoli in že leta 1972, ko sem bil še gimnazijec, sem zaradi tega imel težave)
    To, da so slovenski in YU komunisti prišli do spoznanja, da je nacizem slab že v enem letu, je pa neoprostljivo.
    Tu se vidi vsa dvoličnost desno usmerjenih. In še to. Moral sem spremeniti nick iz Zivo v ZZivo, ker je Casnik blokiral moje komentarje pod imenom Zivo. Bedno, a ne?

    • ZZivo!
      Daj, ne razgaljaj svoje opranoglavosti.
      Verjemi, ne ljubi se mi kontraargumentirati tvojemu praznemu in konfuznemu enopolnemu ploskoglavju.
      Če kdajkoli prebereš knjige, ki sem ti jih predlagal, se pa oglašaj.

  5. Zdaj, prav zdaj v času pandemije Covid19, se vidi, kako razdiralno potekajo akcije za rušenje desnosredinske vlade in za ustvarjanje kaosa.
    Lahko si predstavljamo, da je nekaj podobnega, v kaotičnem ozračju potekalo tudi v času pred in ob začetku druge svetovne vojne. Le z razliko, da takrat ni bilo interneta, kaos je bil popoln.
    Zato kritika tedanjih potez desnih politikov kako nekaj niso naredili, ni na mestu. Brala sem, da je ban Natlačen taktiziral z Italijani, ki so zasedli Lj. pokrajino in poskušal z njimi dosečt dogovor, kako bi preživeli nemirno obdobje s čim manj žrtvami. Očitno je bil to njegov poglavitni cilj. Medtem ko je bil cilj nekaterih drugih kako priti na oblast.
    Kot to vidimo zdaj na primeru Covid19, pa se nesrečo še kako lahko zlorabi za prevzem oblasti. In to “praznino” (Zdravko!) so takrat zlorabili komunisti.
    Gre za dva popolnoma različna koncepta, za odnos do življenja samega.

    • Prima in , Amelie, vedno dodaj, da je bil Natlačen pokončen dedec, ki je ukazal skritje ali uničenje
      policajskih seznamov slovenskih komunistov, da bi jih Italijani ali Švabi ne dobili v roke.
      Za nagrado je dobil komunistično plačilo, nagrado v obliki svinčenke.
      In kaj zdaj?
      Ga bomo razglasili za kolaboranta s kKomunisti, ker je to naredil pod njihovim pritiskom ali celo zaslužil s tem ali je bil nadpoštenjak, kremeniti Slovenec in heroj, mučenik zaradi Komunističnega terorja?
      Hipoteza: Za nas, desne in potomce pobitih katolikov in domoljubov Slovencev in Jugoslovanarjev
      je Natlačen lahko tudi veleizdajalec – kajti, če bi Lahi Kardelje, Mačke in Kidriče polovili in strpali v kehe ali/in na vislice, v Sloveniji ne bi bilo takega in tolikšnega gorja ! ?
      KDO JE ZARIBAL SITUACIJO ?
      Kdo ve? A Možina, Granda, Repe, Okoliš, Žajdelakaj objavljajo s tem v zvezi?

      • Takrat, ko sem bil ciničen in sem zapisal, da nas je predvojna slovenska vlada dvakrat izdala, ste desničarji navalili name in me začeli zmerjati. Napisal sem, če imaš na vrtu same marjetice in je vse belo, pa so na vrtu idealni pogoji in zraste nekaj rdečih nageljnov in se ti, ker jih nihče ne ustavi tako močno razširijo, da belih marjetic ni več. Kdo je kriv za to? Zagotovo tisti, ki je bil tako malomaren in je to dopustil.
        Tako je bilo v predvojni Sloveniji. Bilo je zelo malo komunistov (dvomim, da jih je bilo leta 1940 več kot 100). Pogoji so bili idealni (ker je prebivalstvo po večini živelo v bedi in revščini) in tako so komunisti s svojimi naprednimi idejami in obljubami pridobili narod na svojo stran. Mimogrede so storili tudi kakšno krivično, zločinsko dejanje.
        Drugič je bila predvojna vlada kriva, ker se je zahvalila Mussoliniju za okupacijo in je ustanovila domače kolaborantske izdajalske enote z imeni Linder, Kaspar, Schmitz, Köhl, ki so se borile proti Prešernovi, Cankarjevi, Trubarjevi, Gubčevi, Gregorčičevi brigadi (Vsi vemo, da je Simon Gregorčič bil župnik).

    • Hvala, Amelie. In ravno zato “praznin” ne sme biti, sicer jih vedno kdo zlorabi namesto zapolni.
      Kar se konceptov tiče, poznamo koncept levice. Vendar ni videt, da obstaja drugi koncept. Desnica koncepte skriva kot kača noge. Da bi “bi preživeli nemirno obdobje s čim manj žrtvami” ni mogoče prepoznati kot koncept. V časih okupacije in revolucije to ne more biti koncept. Še danes v času te krize z virusom, to ne more biti koncept.
      Kaj se je dogajalo na desnici v glavnem ne vemo še danes.
      Vemo pa, da desnica zavrača vse. Od dr. Korošca naprej, vsaj zadnjih 100 let. Če ne kar vse od Karantanije dalje.

  6. @Zdravko: »[…] mlačni in neodločni odnos slovenskih tedanjih oblasti do kralja in stare Jugoslavije. […] medtem ko nekih poskusov ustanoviti neodvisno Slovenijo ni bilo. […].«
    @ZZivo: »[…] Za konec vprašanje g. Stupici (v naprej vem, da ne bo odgovora):
    Kdo je najbolj zaslužen za to, da imamo danes Slovenijo v takem obsegu? Kdo je zaslužen za to, da je Slovenija dobila vrnjeno Primorsko in del morja?«
    —-

    Cit. mnenje o domnevno »mlačnem in neodločnem odnosu slovenskih tedanjih oblasti do kralja in stare Jugoslavije«, je neutemeljeno že glede na primere virov v prispevku, časovno vezanih na super-okoliščine eskalacije totalnega udara slovenskih prokomunistov v ta narod vsaj od 6. aprila 1941 dalje.

    Nadaljnji primer – še danes splošno cenzuriranega – vira je lahko 1. in 2. točka NARODNEGA PROGRAMA ZDRUŽENIH SLOVENSKIH STRANK (brez komunistov)« iz začetka leta 1942, ki je priloga dopisa, nasloveljenega na »Gospodin dr. Izidor Cankar Jugoslovenski Kr.Poslanik Buenos Aires« (arh. en.: SI AS 1660): »Program združenih slovenskih strank( brez komunistov). Naš narodni program je: 1./ Obnovljena in razširjena kraljevina Jugoslavija. 2./ Samostojen in ravnopravni sestavni del Jugoslavije bodi svobodna Slovenija z vsem njej na podlagi narodnostnega načela pripadajočim gospodarsko in prometno zaokroženim ozemljem. […]«

    Z mednarodno pogajalskega vidika je zadevni narodni program »slovenskih tedanjih oblasti« v luči slovenskega ozemlja na zahodu in severu (na zahodu do reke “Tagliamento”, gorske verige “of the Hohen Tauern and the line Golica (Koralpe) – Wildon – Monoster (St. Gotard)” ter reke “Krka” na severu) preciziran v naslednjem, pravtako primeroma navajanem – še danes splošno cenzuriranem – viru z dne »on the first of May 1941«, ki je priloga pisma pogajalca Gabrovška z dne 9. 7. 1941:

    »MEMORADNUM ON THE SLOVENE TERRITORIAL CLAIMS AT THE MOMENT OF THE ESTABLISHMENT OF THE NEW BOUNDARIES OF THE YUGO-SLAV STATE […]
    WE CONCLUDE.
    We Slovenes sincerely believe that Great Britain with all her democratic allies will establish a lasting peace and order based on justice, and that they will make good all the wrongs and injustices done to the small nations. If they do this in the case of our nation, then they can but accept and put into practice the following proposition:
    The Yugo-Slav territory has to be enlarged to the river Tagliamento and the present Carinthian boundary in the West, to the mountain range of the Hohen Tauern and the line Golica (Koralpe) – Wildon – Monoster (St. Gotard) – river Krka in the North. This is necessary:
    1. In order to unite the entire Slovene national territory and to include it in new Yugo-Slavia,
    2. in order to include this territory, which from the economic and geographical point of view forms a perfectly united entity, in Yugo-Slavia, with whom it is essentially united also by national cultural ties.
    3. In order to give Yugo-Slavia in the North and in the West such strategical frontiers as will enable her to organise defence against Germanic and Italian imperialisms.
    At the Seat of the Royal Yugo-Slav Government on the first of May 1941.«

    Tedanjo dokaj ugodno pogajalsko pozicijo »slovenskih tedanjih oblasti« napram Veliki Britaniji in zaveznikom glede ozemeljske ureditve po koncu vojne so uspeli slovenski prokomunisti z eskalacijo totalnega udara vanjo, tako zelo destabilizirati, da je bilo to usodno za ozemeljska prizadevanja na zahodu in severu.

    • Zanimivo. Hvala. To je iz maja ’41. Kako se s tem ujema Natlačenov “narodni svet Slovenije”, na primer?
      Ta naj bi še aprila razglasil oblast na teritoriju Slovenije. Kako se je desnica odmaknila od kralja? Kako to,da še danes večina na desnici preklinja staro Jugoslavijo, kralja ima za diktatorja, priznava avnojsko prepoved vrnitve kralju v domovino in tako naprej. S tem se izkazujejo kot odpadniki, enako kot revolucionarji.
      Kaj so pravzaprav sploh želeli narest?
      Odtod jaz govorim o mlačnosti, ker o tem ni niti besede. Obenem pa vidim današnje stanje na desnici zelo podobno. Politično mlačno in nedržavotvorno.

      • Zdravko: »Zanimivo. Hvala. To je iz maja ’41. Kako se s tem ujema Natlačenov “narodni svet Slovenije”, na primer? Ta naj bi še aprila razglasil oblast na teritoriju Slovenije. […] Odtod jaz govorim o mlačnosti, ker o tem ni niti besede. Obenem pa vidim današnje stanje na desnici zelo podobno. Politično mlačno in nedržavotvorno.«
        ————-

        Moj prispevek ni »politično mlačen in nedržavnotvoren.«

        Navedeno vprašanje je zelo pomembno na poti procesa demokratizacije tega naroda in države. Vendar je treba predhodno razpravi opozoriti na hudo tveganje fiktivno demokratične razprave še danes (2020). Vpraševanje o položaju dr. Marka Natlačenovega ‘narodnega sveta Slovenije’ in razglasitvi oblasti na teritoriju Slovenije aprila 1941 je namreč še danes posebej hudo in pokvarjeno zindoktrinirano. Pristno razpravo o navedenem vprašanju zato omogoči šele predhodno upoštevanje temeljno objektivizirane okoliščine časa od 6. aprila 1941 dalje, ki se kaže kot:

        »sprožitev narodne veleizdaje slovenskih prokomunistov vsaj že od 17. marca 1941 dalje, z eskalacijo le-tega od 6. aprila 1941 dalje, torej v trenutku SUPER-OGROŽAJOČE okoliščine za slovenski narod in njegovo tedanjo državo zaradi hkratnega super-napada s strani nemške, italijanske, madžarske in hrvaške vojske.«

Comments are closed.