Homilija na nedeljo, ko se spominjamo posvetitve lateranske bazilike, zahvalna nedelja (Evangelij po Janezu 2,13-22)
Profesor je vprašal svoje učence, kaj bi se zgodilo, če bi stisnili pomarančo. »Dobili bi pomarančni sok,« so rekli. »Točno tako,« je dejal profesor. »In kaj bi se zgodilo, če bi stisnili jabolko?« »Seveda bi pritekel jabolčni sok,« so rekli učenci. »Natanko tako,« je dejal profesor. »Jabolčni in ne pomarančni sok. Vse je logično. Ko nas življenje stisne, iz nas vedno priteče tisto, kar je znotraj nas.«
Danes Jezus ruši tempelj! Ruši ga, da bi pokazal, kaj je znotraj njega. In ruši ga, da bi pokazal, kako prazen je, ko v njem ni več drugega kot prodajalna, menjalnica, skladišče, razstava … Da tempelj ni nič vreden, če ni hiša molitve. Če ni prostor Boga.
A ljudje ne razumejo. Zamerijo mu. Zanje je pomembna oblika, struktura. Obkljukana maša, obkljukan verouk, obkljukana molitev, lepo petje, čista cerkev, pobeljeni zidovi. Zmage, pokali, dobra statistika. Kar se vidi. Kar daje ugled. A vse to je prazno, če ni v tem nič Boga. Ko jih bo življenje stisnilo, bo priteklo tisto, kar bo znotraj. In kako hudo bo, če bo to godrnjanje, jeza, strah, obup, sovraštvo, maščevanje in kar je podobnega.
Danes Jezus ruši fasade. Ruši tudi našo cerkev. In ruši tudi naše krščanstvo. Ker je pomembno videti, kaj je znotraj njega. Iz česa je naš tempelj. Iz česa je naše krščanstvo.
Nam je oblika, podoba, zunanjost zelo pomembna. Veliko se ukvarjamo z njo. Pred drugimi naj bi nam naredila ugled, dajala naj nam bi moč. Toda čas in življenje kvarita oblike. In ko neka oblika propade, bo iz nje priteklo tisto, kar je znotraj – in oblika ne bo pomembna. Pravzaprav nikoli ni, če ne služi vsebini.
Zato je Jezus tako radikalen: »Tempelj sploh ni pomemben, lahko ga porušite. Pomembna je njegova vsebina.« Pomembna je vsebina vere, ne pa njena oblika. Vsebina vere, ki je Jezus Kristus in srečanje med njim in menoj. Moje svetišče, moje krščanstvo je najprej moj odnos z Jezusom Kristusom. In moje krščanstvo postane živo in življenjsko, če je tak moj odnos z Jezusom. Če ni ujet samo med cerkvene zidove, ampak živim z njim tudi v kuhinji in pisarni in v garaži in v postelji, v učilnici in na ulici.
In če je ta odnos živ, potem postane tempelj tudi vsako drugo moje srečanje, ker je vsako srečanje srečanje z Bogom. Vsako moje srečanje postane sveti prostor, ki mu ne določam oblike, ampak vstopam vanj z vsebino, z evangelijem, z Jezusom Kristusom, ki lahko prebiva v razkošni palači ali v borni baraki. Kjer so pač ljudje, s katerimi živim.
Če pa moja vera ni to, potem noben tempelj, nobena struktura, nobena oblika nima pomena. Ker bo vsaka oblika propadla. In z njo tudi moje krščanstvo. Zato pustimo oblike. Ob pravi vsebini se bo našla tudi prava oblika. Saj življenje vedno najde pot.
Pripis uredništva: Marko Rijavec je duhovni asistent v Dijaškem domu Škofijske gimnazije Vipava in piše blog Besede za srce.
