Vse smo spremenili, da se ne bi nič spremenilo

3
185

Avtor: Matej Kovač. Objava klasifikacije premoženja Slovenskega državnega holdinga je ponudila priložnost, da se mnogi vnovič javno izrečejo o škodljivosti privatizacije. Za večino bralcev časnika Finance je klasifikacija premoženja, kot jo je sprejela vlada in jo poslala v mnenje državnemu zboru, premalo liberalna. Dva primera: v pogajanjih z vlado je sindikat delavcev dejavnosti energetike dosegel za elektrodistribucijska podjetja strateški status in več kot tričetrtinsko državno lastništvo. Državni banki sta v klasifikaciji določeni kot pomembni naložbi države, čeprav je nekdanji finančni minister opozarjal, da je četrtinski delež države ovira za vstop resnega lastnika v obe banki.

Namesto nacionalnega zdaj strateški interes

Sindikati, številne interesne skupine in verjetno tudi večina poslancev državnega zbora pa v klasifikaciji vidijo napoved škodljive razprodaje državnega premoženja. Vodja poslanske skupine stranke, ki je na vrhu vseh anket, je vladni predlog klasifikacije označil celo za veleizdajo (verjetno »nacionalnih interesov«). Glede na stanje duha v državi je kratkoročno kakršnakoli privatizacija, ki bi državi prinesla precejšnjo kupnino, mogoča le pod diktatom evropske trojke ali s kakšnim drugim mehanizmom prisile, ki bi ga uporabili naši posojilodajalci.

Javna razprava o privatizaciji je pri nas zastavljena tako, da je vsak zagovornik privatizacije politično hitro poražen. Zagovornikom privatizacije sklicevanje na empirične študije, ki kažejo, da so primerljiva podjetja v zasebni lasti učinkovitejša od tistih v državni lasti, ne pomaga kaj dosti. V političnem boju ekonomska učinkovitost ni argument, ki prevlada. Čustva volivcev vzdrhtijo ob uporabi besede »strateški« in vedno so pri roki nevarni tujci, ki naj bi uničili to, kar so kupili. Če pa že kupljenega podjetja ne uničijo, so gotovo zanj premalo plačali.

Ugodni vpliv na korporativno upravljanje

V luči obstoja možnosti, da bo morala država prodajati svoje premoženje pod prisilo upnikov, pa bi se dobronamerni nasprotniki privatizacije lahko nekoliko ogreli vsaj za to, da si država ne zapre vseh poti za privatizacijo, ko bo nujna. Hkrati bi se morali zavedati dejstva, da je podjetje, katerega lastniški deleži so tržno blago, bolje upravljano kot tisto, ki je skrito pod perutjo strateškega lastnika.

Nasprotniki privatizacije na eni strani pričakujejo, da bo država ohranila lastništvo v številnih gospodarskih družbah, hkrati pa zahtevajo, da naj bi se politika nehala vmešavati v podjetja v državni lasti, ki naj bi imela nepolitične in strokovne uprave.

A prav državno lastništvo omogoča, da se politika vmešava v vodenje družb. Če državo upravljajo politične stranke, se »vmešavajo« stranke na oblasti, če pa državo upravljajo z javnimi uslužbenci povezane interesne skupine, te narekujejo upravljanje državnih podjetij.

V normalnih državah s tržnim gospodarstvom priznanje, da politika vpliva na upravljanje podjetji v državni lasti, ne sproži splošnega zgražanja, dokler prevzema politika za svoje »vmešavanje« tudi odgovornost in dokler so politično nastavljene osebe kompetentne. V normalni državi politično kadrovanje ni sinonim za nameščanje nekompetentnih oseb. Nasprotno, država mora v podjetje, ki ga želi privatizirati, nastaviti kompetentno, a tudi politično podprto upravo, ki bo podjetje pripravila za privatizacijo z izkupičkom, čim boljšim za državo.

Renault je bil nekoč strateško, francosko državno podjetje. Louis Schweitzer, ugledni direktor, ki je izpeljal privatizacijo Renaulta, je bil, preden je prišel v upravo avtomobilskega velikana, vodja kabineta socialističnega predsednika vlade Laurenta Fabiusa. Pri nas bi rekli, da je bil v Renault politično nastavljen. Ko je bila privatizacija izpeljana, lastniki niso več iskali direktorja z uradniškim in političnim pedigrejem, ampak so izbrali menedžerja, inženirja, Carlosa Ghosna, ki je svoje voditeljske sposobnosti dokazal v proizvajalcu pnevmatik Michelinu in krajši čas tudi v Renaultu.

Alibi za pasivnost in izogibanje odgovornosti

Če se vrednost podjetja ne preverja na trgu, je to za konkurenčnost in učinkovitost podjetja enako škodljivo, kot če bi bili njegovi izdelki (storitve) administrativno zaščiteni pred konkurenco. Za gospodarske družbe, v katerih država ohranja lastništvo zaradi njihove strateškosti in pomembnosti, ni težko poiskati primerljivih podjetij v enaki dejavnosti v tujini. Če bodo naša strateška in pomembna podjetja poslovala slabše kot ustrezna tuja, se bo treba vprašati, kaj je dodana vrednost te strateškosti in pomembnosti.

Nova ureditev upravljanja državnega premoženja je boljša od prejšnjih, ker zdaj nedvoumno določa odgovornost za upravljanje politikom, ki vodijo državo. Bojim se, da bo izogibanje odgovornosti potekalo v skladu z dvema rekoma: »vse smo spremenili, da se ne bi nič spremenilo« in »zagotovili smo si, da bi odločali o vsem, a ne bi o ničemer odločili«.

Vir: Finance


3 KOMENTARJI

  1. Zdrava pamet in prava mera naj bo izhodišče.

    So slovenska državna podjetja, ki se po uspešnosti lahko kosajo z vsakim zasebnim,( npr. Krka,d.d.).

    Primer Krke,d.d. dokazuje kako je lahko uspešno državno podjetje, če ima pravo vodstvo in pravi nadzorni svet.

    Občutek imam, da bi tudi v marsikakšnem drugem državnem podjetju bilo v prreteklosti poslovanje uspešnejše, če bi se država potrudila, da bi zagotovila uspešnost in odgovornost vodstev in nadzornikov. Tudi pri bankah.
    Jamranje
    Gajžlo v roke in napraviti red! To veleva zdrava kmečka pamet. Jamranje ali prelaganje odgovornosti drug na drugega ne bo pomagalo.

    In ljudje bomo ploskali.

  2. Sprememba sistema iz državnega v zasebno še ne zagotavlja uspešnost in poštenost, če se ne zahteva in ne uresničuje odgovornost. Praksa dokazuje kako so glede tega raznolika zasebna podjetja.

    Bistvena je odgovornost in delovanje kontrolnih mehanizmov.
    Ta naj končno zaživi v državnih podjetjih.Ne pa, da se vodstvo zamenja samo ob volitvah, pa še to običajno mimo poslovnih rezultatov.

  3. Vsa državna podjetja so samo način ščitenja zaposlenih ( ki so službe dobili na politično- nepotistični ali koruptivni način) in mafij, ki na razne načine izrčpujejo denar iz teh podjetij ( svetovalne pogodbe, predragi nakupi drugih firm).

    Državna podjetja so manj konkurenčna, manj uspešna, slabše organizirana, delavci so slabše usposobljeni in manj odgovorni, saj za vsemi odločitvami vedno stoji “nevidna” politika.

    Zato vsa podjetja čim prej prodati. Vsak naj se sam prodaja na svetovnem trgu s svojim delom, znanjem in talenti.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite