Vse revolucije so uporabile psihopate za najbolj umazana dejanja

8
Ivan Štuhec: »Če želimo 27. aprila praznovati dan upora proti okupatorjem, je nujno, da je v ozadju dogodek, resničen, ne izmišljen ali naknadno določen. Na dan državnosti, 25. junija, smo dejansko razglasili samostojno državo, 26. decembra smo se dejansko na plebiscitu odločili za samostojno državo z veliko večino.«

Vse revolucije so uporabile psihopate za najbolj umazana dejanja. Gospodje ideologi pa so sedeli ali na akademijah ali na univerzah, v času vojne pa v svojih dobro zavarovanih skrivališčih, kot je bilo v primeru naši partijskih šefov v Kočevskem Rogu.

Ob vsakem državnem praznik, ki ima vedno simbolično moč, se potrjuje velika zmota tistih, ki govorijo: Pustimo preteklost, glejmo v prihodnost. Zgodovinski spomin je izjemno pomemben temeljni element sleherne skupnosti. Te preprosto ni, če ne gradi na spominu na tiste dogodke, ki so sooblikovali njeno samopodobo.

Če želimo 27. aprila praznovati dan upora proti okupatorjem, je nujno, da je v ozadju dogodek, resničen, ne izmišljen ali naknadno določen

Naše telo se v materialnem smislu regenerira vsakih sedem let tako temeljito, da od starih celic ne ostane nobena. Naš duh pa gradi na spominu, ki ga za seboj puščajo dogodki. Dogodki, ki so se nas tako dotaknili, da jih ne moremo pozabiti. Na osebni in medosebni ravni se to dogaja na način, ki ga izrečemo z stavkom: »Tega mu ne bom nikoli pozabil.« V dobrem pomeni, da bom vedno hvaležen, v slabem, da bom kuhal zamero in jezo do smrti. Moč spomina je izjemna. Če so v spomin vneseni napačni podatki in izkrivljena dejstva, je toliko teže spreminjati osebno ali kolektivno miselnost. Kakšne težave imamo na kolektivni ravni s tem, se vedno znova pokaže ob praznovanju nečesa, kar je posledica ideološkega konstrukta, ne pa dogodka, ki bi verodostojno potrjeval vrednost praznika.

Če želimo 27. aprila praznovati dan upora proti okupatorjem, je nujno, da je v ozadju dogodek, resničen, ne izmišljen ali naknadno določen. Na dan državnosti, 25. junija, smo dejansko razglasili samostojno državo, 26. decembra smo se dejansko na plebiscitu odločili za samostojno državo z veliko večino.

Niti režimski zgodovinarji niso mogli sestaviti popolne laži

Zgodovinska dejstva govorijo o tem, da se je v Vidmarjevi vili sestala protiimperialistična fronta in da se ni nič zgodilo takega, kar bi dvajset dni po napadu Hitlerja na Jugoslavijo predstavljalo resen sestanek in strateški razmislek o odporu proti vsem okupatorjem, ki so zasedli slovensko ozemlje. Še najmanj pa je šlo za ustanovitev Osvobodilne fronte, na kar se sklicujejo novodobni levičarji. Dovolj bi nam moral biti vpogled v Zgodovino Slovencev, ki je izšla pod komunistično oblastjo, da bi tako rekoč na isti strani odkrili nedoslednost zgodovinopisja.

Pod naslovom Odpor na strani 744 beremo, da je bil prvi korak k odporu pod vodstvom komunistične partije storjen z »ustanovitvijo OF slovenskega naroda 27. 4. 1941. To dejanje je omogočilo predhodno delo KPS, sprožilo pa je pravi proces združevanja slovenskega naroda, in to ne glede na versko in politično prepričanje posameznikov«. Na naslednji strani pa so objavili faksimile letaka s konca aprila, ki poziva k uporu, in sliko Vidmarjeve vile, kjer je bila ustanovljena, tako piše, »26.4.1941 Protiimperialistična fronta slovenskega naroda«.

Kot vidimo, se niti režimski zgodovinarji niso mogli popolnoma zlagati, za kaj je dejansko šlo 26. aprila. Niti slučajno pa ni šlo za združevanje slovenskega naroda, ne glede na versko in politično prepričanje. To trditev si je preprosto – bivši duhovnik in režimski zgodovinar – Metod Mikuž izmislil. Mimogrede: njegov nekdanji sošolec iz bogoslovja mi je znal povedati, da je Mikuž v bogoslovju užival privilegij svoje sobe, v kateri je lahko igral violino in kadil. Iz tega privilegija bi se težko rodila zamera do Cerkve, še manj do škofa Rožmana, ki je to vedel in dopuščal.

Krilatica, da zgodovino pišejo zmagovalci, ne drži, ker noben zmagovalec ne more biti večno na oblasti

In na podlagi te laži bivšega duhovnika je komunistični režim farbal Slovence in Slovenke vse do devetdesetih let in to nadaljuje vse v naš čas. Tistim, ki dan upora proti okupatorjem postavljajo na resničen dogodek, kot je bil spopad tigrovcev z orožniki in italijansko vojsko na Mali gori nad Ribnico, očitajo, da spreminjajo zgodovino. Da, spreminjajo v zgodovino zapakirane laži in prevare. A ker je slovenski zgodovinski spomin komunistično kontaminiran, bi radi, da pustimo preteklost, ne pa da jo spreminjamo. Pustiti preteklost je dejansko v službi ohranjanja neresničnih, izmišljenih in prikrojenih razlag vsega, kar se je dogajalo med drugo svetovno vojno in po njej. Z drugo besedo: gre za politični cilj kontinuitete nekdanjega totalitarnega režima v sedanjost.

Sestavni del te kontinuitete pa so tudi revolucije kot način postavljanja oblasti. Od francoske revolucije naprej se zdi, da je to eden od legitimnih načinov spreminjanja državne ureditve. V času, ko je v naravoslovju zavladala dogma o evoluciji, je v družboslovju zavladala dogma o revoluciji. Obema pa je skupno, da vedno zmaga močnejši. Od tod znana krilatica, da zgodovino pišejo zmagovalci. Da, pod pogojem, da so večno na oblasti in da s silo in močjo dokazujejo svojo zmago. V realnosti pa ni tako.

 Zmagovalci križanega Kristusa so bili judovski veliki duhovniki, s Herodom in Pilatom na čelu. Kristus je bil poražen. Paradoks zgodovine je, da on še vedno živi, zmagovalci nad njim pa so ostali zapisani v zgodovino kot prevaranti, nasilneži in krivični sodniki.

Komunistične šole so prale možgane tudi kristjanom

Obnavljanju revolucionarnih metod, parol in groženj smo priče vedno, ko po Ljubljani in Mariboru zakolesarijo otroci revolucije. Njihov praznik je postal 27. april, ker se borijo proti zahodnemu imperializmu, ki ga imenujejo liberalni kapitalizem, in proti Janezu Janši, ki ga razglašajo za fašista. Deset tisoč protestnikov v Ljubljani je približno takšen procent, kot je bilo komunistov pred drugo svetovno vojno. Po SD-jevskem poslancu Matjažu Hanu so med njimi tudi volivci desnih strank, kar očitno diši po OF, kot jo je razlagal Mikuž. Sam Hanove trditve niti ne bi povsem izključil, saj je med kristjani vedno kdo, ki sledi Mikuževim ali Kocbekovim idejam. Končno so komunistične šole prale možgane tudi kristjanom.

Če novodobnim revolucionarjem dodamo še odlično medijsko pokritost in mednarodno podporo, tako medijsko kot protestniško, nismo daleč od ponovitve že videnega. Morda koronačas ni najbolj primeren za revolucije, lahko pa se sprožijo popolnoma drugačni mednarodni konflikti, ki ustvarijo ustrezne razmere za revolucionarne prevrate.

Dokler v slovenski zavesti ne zavržemo sleherne oblike revolucionarnega in drugega nasilja, smo stalno ogroženi, da se nam zgodovina ponovi, ker je preteklost treba pozabiti.

Duh kulturnega marksizma bo razkrojil Evropo

Tako imenovana nova levica je na pohodu na globalni ravni. Kulturni marksizem odlično deluje po medijskih hišah, ki so demonizirale vse, od Trampa prek Orbana in sedaj Janšo, ker bo prevzel vodenje EZ. Očitno so svoje celice utrdili tudi v bruseljski birokraciji. Duh kulturnega marksizma bo razkrojil Evropo, ker se ta duh ne da voditi solidarnosti, ampak revolucionarnosti. V tem duhu del slovenske javnosti podpira mariborsko dijaštvo, ki je kršilo pravila, postavljena za to, da varujemo zdravje in življenje ljudi. Niso tudi cestnoprometni predpisi za to? Pa se kdo zgraža, če osemnajstletnik krši te predpise in pride pred sodišče? Nihče, ker ga imamo za dovolj starega, da razume, zakaj je treba te predpise upoštevati. Logično, v primeru protestnikov pa gre za nekaj drugega, gre za instrumentalizacijo dijaštva v politične namene. Tudi to je sestavni del revolucionarne agende.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Vse revolucije so uporabile psihopate za najbolj umazana dejanja

Za slovensko miselnost naj bi veljalo, da smo introvertirani, da raje posežemo po samomorilskih metodah kot po umoru in uboju. Začenši s poboji med drugo svetovno vojno in po njej, to ne drži. Takrat so si nekateri dali duška. Res jih je večina kasneje tudi naredila samomor. Zadnje čase smo tudi priče pogostim družinskim tragedijam zaradi nasilja. Grožnje s smrtjo in genocidom določenih skupin, kot smo kristjani ali kakšna politična opcija oziroma politik, so postale del vsakdanja folklora paranoikov in drugih psihičev, ki jih kamere delajo za enodnevne junake družbenega stanja v državi.

Kdo ve, koliko mladeničev in mladenk iz slovenskih Krop, nabavlja orožje in se pripravlja za dan D?

Ne samo, da jih mediji skozi celotno mladost vzgajajo v nasilju, nasilje kot metoda se tolerira tudi v javnosti. Čas, kot je koronačas, samo potencira okoliščine, ki so ugodne za sproščanje agresije, ki ni od včeraj, ampak ima vedno dolgo brado in nerazrešene konflikte, ki jih ljudje nosijo v sebi.

Ne pozabimo: vse revolucije so uporabile psihopate za najbolj umazana dejanja. Gospodje ideologi pa so sedeli ali na akademijah ali na univerzah, v času vojne pa v svojih dobro zavarovanih skrivališčih, kot je bilo v primeru naši partijskih šefov v Kočevskem Rogu.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

8 KOMENTARJI

  1. G. Štuhec. 26. decembra 1990 se ni zgodil plebiscit, ampak je bil plebiscit dne 23. decembra 1990. Dne 26. decembra 1990 je skuščina razglasila rezultate plebiscita in ker je 26. december en dan za Božičem, so pametnjakoviči razglasili 26. december za dan državnosti ali nekaj takega in danes tudi g. Štuhec trdi, da je bil plebiscit 26. decembra in ne 23. decembra, pri čemer je potrebno povedati, da so se torej komunisti zmotili pri dnevu OF, pardon PIF, za en dan, demokrati pa pri dnevu državnosti ( čeprav je državnost dosežena z dejansko odcepitvijo ali razdružitvijo, ne pa z nekim glasovanjem, pa čeprav naroda; ne 23.12.1990 ne 26.12.1990 Slovenija ni postala v ničemer država ) za tri dni. So nam pa demokrati s tem nekako odvzeli praznik Sv. Štefana, ki pa je na 26. decembra. Torej žrtvovali smo praznik prvega mučenca, da smo dobili ”dan državnosti”.

    • Drži. Za spremembe je bistveno vsaj dvoje: čas mora dozoreti in morajo se pojaviti voditelji. Gospod Štuhec to ni, saj dela preveč logičnih napak. Ne, v telesu se na sedem let ne zamenjajo vse celice. Možganske obdržimo do smrti.

      A je po drugi strani res, da se z vsako spremembo, ki zamuja, kuha revolucija. Tako smo Zahodnjaki le s težavo dvignili lene riti in vendarle začeli uporabljati računalniška orodja še za kaj drugega kot video igrice in objavljanje kosil na družbenih medijih. Zato smo ob koroni doživeli šoke in velike krize namesto, da bi naš odgovor bil rutiniran in poceni.

      Ima pa gospod Štuhec prav glede umazanega dela pri revoluciji. S tem da je pri tem preveč skromen. Dejansko je sociologom in drugim sorodnim znanostim dobro znano, da ob revolucijah vseh vrst pravila ne veljajo, kar pomeni, da tudi vodilne položaje prevzamejo sociopati (oziroma psihopati). Ni mi všeč pa, da uporablja besedo psihiči, ki se pogosteje uporablja tudi za razne pesniške dušice, ki izgubijo stik z realnostjo in ne z moralnim kompasom.

    • Janez123,
      če že hočete druge poučevati o slovenskih državnih praznikih, bi se morali najprej sami dobro poučiti o tej temi – da ne bi zavajali bralstva!

      Slovenci praznujemo dan državnosti 25. junija. Ta dan obeležujemo spomin na 25. junij 1991, ko sta bili sprejeti Deklaracija o neodvisnosti Slovenije in Temeljna ustavna listina o samostojnosti  neodvisnosti Slovenije in je Slovenija formalno postala neodvisna država.

      Dneva državnosti ne smemo zamenjevati z dnevom samostojnosti in enotnosti, ki ga praznujemo 26. decembra, v spomin na 26. december 1990, ko so bili razglašeni rezultati plebiscita.

      Vaše mešetarjenje s pojmom državnosti, ki da je nismo dosegli z “nekim glasovanjem”, je torej usekalo totalno mimo.
      Tudi vaša trditev, da so “nam demokrati nekako odvzeli praznik sv. Štefana” (26. december) in tako žrtvovali praznik prvega mučenca, da smo dobili ”dan državnosti”, je popolnoma neumestna. Čisto nič nam ni odvzeto, sploh pa ne dan državnosti, ki ga Slovenci praznujemo 25. junija.

      Slovenski kristjani se vsakega 26. decembra, na god sv. Štefana, ki je hkrati slovenski državni praznik samostojnosti in enotnosti, lahko še posebej zavzeto obračamo k mogočnemu svetniku s priprošnjo za krepitev enotnosti slovenskega naroda.
      Torej je državni praznik, ki sovpada z godom vélikega krščanskega svetnika, kvečjemu velikanska pridobitev za vse kristjane, ki se čutimo Slovenci.

  2. Ivan Štuhec navaja dejstva, ki jim ni mogoče oporekati. Za vse nas pa ostaja kljub temu edina možna rešitev to, da postanemo hvaležni tudi za vse tisto hudo, ki se je dogodilo nam in našim bližnjim. Iz lastne izkušnje vem, da je to neznosno težko dojeti, razumeti in sprejeti, a je edina možna pot, ki vodi k spreobrnitvi v temelju in odpira možnost rešitve.

  3. Da je nasilje danes pri mnogih modno, je kriva v veliki meri dirigirana klima češ, da je skrajni adrenalin danes sveta stvar za človeka, ki je v resnici strup za dušo in telo.

    Zakaj nasilna adrenalinska skrajnost človeka, zakaj ne uravnotežena plemenitost človeka?

    Tu stoji temeljni kamen mišljenja in ravnanja. Kakšen temeljni kamen postavljamo?!

    • Se strinjam. V hotenem postavljanju v situacije, ki zvišujejo sproščanja adrenalina in kortizola, je patologija in avtodestruktivnost. Enako v izražanju, ki besedama “adrenalinski” ali pa “hudo” pripisuje privlačno oz.pozitivno konotacijo.

  4. Človekova in medijska kultura kot bistven del človekove plemenitosti, je pogosto zapostavljena.

  5. Z avtentičnimi dejstvi, ki jih navaja g Štuhec se lahko povsem strinjamo, da je pa ta revolucionarni duh marksističnega kulturnega boja preko psihopatov oziroma sociopatov prevzel po osamosvojitvi rojeno generacijo je pa iz psiho-analitičnega stališča povsem nedouemljivo…bolj podobno množični navijaški ekstazi kake nogometne tekme?Da so po 2.svetovni vojni rojene generacije padle v čaščenje kulta osebnosti v SFRJ denimo z nošenjem štafete TITU je s strani poveličevanja Marx ideologije povsem razumljivo, da pa sodnice danes v demokratični RS nosijo pionirske kape in rdeče rutice in v Stožicah politiki in javni tožilci-sodniki, akademiki, novinarji itd pojejo socialistično internacionalo “Pariške kominterne-komune”,mimogrede tudi 10 000 glave množice protestnikov brez slovenskih zastav… je pa v 21stoletju povsem nerazumljivo ob tem da smo svobodni in da imamo svojo državo?

Comments are closed.