Leta 2012 so me predstavniki Civilne družbe za pravično Slovenijo povabili k sodelovanju, naj na javnem shodu v dvorani hotela Union predstavim nekaj najbolj perečih problemov slovenskega šolstva. Kot osnovnošolska učiteljica z več kot tridesetletnimi izkušnjami sem izpostavila predvsem tiste, ki zadevajo osnovno šolo. Po skoraj treh letih od tega dogodka z razočaranjem ugotavljam, da so se razmere v slovenskem šolstvu od takrat samo še zaostrile in naplavile kup problemov, ki se jih vztrajno pometa pod preprogo in jih ne znamo oz. nočemo reševati. Resda so se medtem zamenjale kar tri vlade in s tem tudi trije ministri za šolstvo, toda to ne opravičuje dejstva, da stopicamo na mestu in se nihče ne loti nekaterih korenitih sprememb, ki bi bile nujno potrebne tudi na tem področju. Z zanimanjem smo pričakovali novosti, ki jih je obljubljala »najbolj etična vlada doslej«, a doživeli razočaranje, ki ga je povzročilo po eni strani dodatno varčevanje v šolstvu, na drugi strani pa razkritje ogromnih dodatnih zaslužkov ministrice Setnikarjeve in posledično njen odstop s položaja. V času, ko čakamo na novo ministrsko ekipo, se razmere na tem resorju samo še poslabšujejo in dobesedno kličejo po temeljitih spremembah. V mislih imam predvsem spremembe vrednostnega sistema, ki ga slovensko šolstvo, žal, še nikoli ni doživelo. Domala že vseh 24 let po osamosvojitvi ta sistem obvladuje ista politična opcija, ki je izšla iz skupine za obdelavo šolskega polja pod vodstvom dr. Gabra, ki je kasneje postal tudi šolski minister. Omenjena skupina je dala nastavke za nov šolski koncept, ki se je realiziral z novo šolsko zakonodajo in uvedbo devetletke. Značilnosti tega sistema so permisivnost, poudarjanje zgolj pravic in premalo dolžnosti, skrajni individualizem, pomanjkanje čuta pripadnosti itd.. Kljub nekaterim poskusom ministra dr. Milana Zvera, da bi se šolstvo prevetrilo in ideološko pluraliziralo, do tega ni prišlo. Celotni aparat je ostal nepoškodovan na svojih pozicijah, pri čemer se je kadrovsko še razbohotil in postal odlagališče odsluženih ravnateljev in državnih sekretarjev, ki so z zamenjavo oblasti ostali brez služb.
Edini brez verskega pouka
Zaradi zavestnega ohranjanja status quo in vztrajanja na ideološkem monopolu, je naša država tudi ena redkih držav na svetu, kjer je bilo področje religije in verske izobrazbe v javnih šolah namenoma izpuščeno in na kar naj bi bili celo ponosni. Najbolj se versko neznanje dnevno potrjuje v slovenskem medijskem prostoru. Skrbno gojena ateistična šola je vzgojila versko neizobražene, kristjanofobne, s strahom in predsodki obremenjene novinarje in zato lahko o večinski religiji našega naroda dnevno beremo in slišimo le negativna sporočila. Pri tem prednjači RTV Slovenija, ki si kot državni medij, plačan z naročnino gledalcev in poslušalcev, tega preprosto ne bi smela privoščiti. Brez vsakršnih zavor podpihuje antikatolicizem, ki ga je dr. Gorazd Kocijančič označil za slovensko varianto antisemitizma – enako krivičen, enako primitiven, enako zloben. Nič drugače se odnos do kristjanov ne kaže tudi v ostalih medijih in na spletu. Nestrpnost in sovražni govor sta dobila domovinsko pravico na raznih forumih, moč argumenta ni več pomembna, v ospredju je argument moči. Skromne poganjke ideološkega pluralizma, ki se pojavljajo v obliki 4 srednjih in 4 osnovnih šol (daleč najmanj v Evropi), se ravno v zadnjem času skuša zatreti s pravo ofenzivo. Podpira jo celo sindikat, ki se s tem vzpostavlja kot izrazito politična organizacija. Vlada, ki se ima za napredno, liberalno itd. (in kar je še takih samih-po-sebi-pozitivnih pridevnikov) se tako izkazuje kot najbolj konservativna.
Kako do konsenza?
Dejstvo je, da se nam ni uspelo poenotiti niti o najbolj osnovnih skupnih vrednotah, ki bi morale veljati v vsaki družbi. Očitno je, da niti zadnjih sedem od desetih zapovedi, ki so še vedno univerzalni zakon, niso sprejemljive za celotno družbo, saj jih kot družba razumemo zelo poljubno in pragmatično. Nič čudnega torej ni, da slovenska mladina nima pravega kompasa, saj je od najrosnejših let pahnjena v kaos relativizma in individualizma. Permisivna vzgoja, slabo poznavanje nacionalne zgodovine in enostransko prikazovanje polpretekle zgodovine v šolskih učbenikih, ki so jih pisali samo določeni zgodovinarji, ne pripomore k širjenju narodove zavesti in domoljubja. Občutek pripadnosti narodu je šibek in poglobljena ekonomska kriza samo še stopnjuje težnje po izseljevanju mladih izobraženih ljudi v tujino. Med mladimi se širi nihilizem in občutek nemoči, češ, da se nič ne da spremeniti oz. zakaj bi se sploh trudili. Naši mladini bi morali posredovati jasne vrednote in kvalitetno izobrazbo in to takoj, saj bi bilo škoda izgubiti še eno generacijo. Mladi so namreč upanje, da naša država postane bolj pravična Slovenija. Kljub vztrajnemu ponavljanju predstavnikov šolskega sindikata, da je slovenska osnovna šola dobra in da v nekaterih mednarodnih raziskavah naši učenci dosegajo izrazito dobre rezultate, vseeno menim, da bi nujno morali opraviti temeljito evalvacijo slovenske OŠ.
Kaj bi bilo potrebno spremeniti?
Menim, da bi že nekaj pogumnih sprememb na področju šolske zakonodaje ter popravkov učnih načrtov lahko izboljšalo stanje v šolstvu in našo državo bolj približalo ostalim evropskih državam. V mislih imam nekatere spremembe učnih načrtov, konkretno predmeta zgodovina v OŠ in SŠ, s poudarkom na nacionalni zgodovini. Ta bi morala imeti tako časovno kot vsebinsko prednost pred svetovno zgodovino. Niso redki primeri, ko učenci oz. dijaki o zgodovini samostojne Slovenije v šoli ne slišijo nič, ker se šolsko leto prej zaključi. Seveda bi bila potrebna tudi prevetritev oz. prenova učbenikov za nacionalno zgodovino. Prenovo učbenikov bi morala opraviti ekipa zgodovinarjev, ki bi bila sestavljena pluralno.
Druga pomembna sprememba, ki bi bila nujno potrebna v slovenski šoli, je uvedba predmeta verska vzgoja ali pouk o verstvih. Slovenija bi se na ta način končno pridružila ostalim evropskim državam, ki imajo ta pouk v svojih učnih načrtih. S tem bi učencem omogočila celostno izobrazbo tudi na področju svetovnih religij. Poudarjam, da to ne bi bil verouk in priprava na zakramente, pač pa splošno izobraževalen predmet obvezen za vse. Zavedam se, da bi uvedba tega predmeta povzročila vihar v javnosti, saj trenutna oblast že uveljavljene standarde na področju verske svobode skuša reducirati in napoveduje udar še na druga področja človekovih pravic.
Naslednje področje, ki je bilo v zadnjem času izpostavljeno kot problematično, je delo z otroki s posebnimi potrebami, kamor sodijo tako nadarjeni kot učenci s primanjkljaji na različnih področjih. Menim, da bi bilo potrebno takoj pregledati zakonodajo in njeno izvrševanje v praksi ter preprečiti zlorabe, če so se zgodile. Nenormalno je namreč, da imamo po eni strani v slovenskih OŠ ogromno odličnih učencev, po drugi strani pa množico učencev z odločbami in prilagoditvami ter dodatnimi urami pouka tako imenovane dodatne strokovne pomoči. Dodatna pomoč se pogosto izrablja kot brezplačne inštrukcije nedelavnim učencem.
Ponovno bi bilo smiselno pregledati šolski koledar in razpored počitnic ter ostalih dejavnosti, ki so v slovensko OŠ prišle z uvedbo devetletke. V mislih imam različne dneve dejavnosti, ki so mišljeni kot drugačna oblika pouka. Osebno menim, da je teh dejavnosti preveč in močno posegajo o organizacijo in izvedbo pouka. Šolski koledar je zaradi množice dogodkov in dejavnosti preobremenjen, zaradi tega trpi pouk in pedagoški ritem pouka. Razpored počitnic bi bil lahko podoben kot v sosednjih državah in vsaj delno vezan tudi na cerkvene praznike.
Področje, kjer bi morali nujno izpeljati spremembe, je tudi nacionalno preverjanje znanja v OŠ. Najprej bi morali temeljito premisliti, komu služi in kakšen je njegov namen. Za ta projekt je vsako leto porabljenega veliko časa in denarja, mnogi učitelji pa imamo pomisleke o upravičenosti teh stroškov. Ugotavljamo namreč, da je s spremembo zakonodaje, ki je nacionalnemu preverjanju znanja odvzela vlogo »selekcije« pri vpisu v srednje šole, dosežek na NPZ zgolj informativnega značaja in nima prav nikakršnega vpliva tako na učenčev uspeh kot vpisne pogoje. Temu ustrezna je potem tudi stopnja resnosti reševanja NPZ. Pri tem pa se ukvarjanje z NPZ-ji šteje kot neplačano dodatno delo učiteljev.
Zaradi izrazito storilnostno naravnane slovenske OŠ, mnogo učencev, ki se ukvarjajo s športom ali dosegajo vidnejše dosežke na glasbenem področju, zaprosi za status športnika ali kulturnika in si tem vsaj nekoliko olajša učenje in ocenjevanje znanja. Menim, da bi bilo potrebno preveriti, ali je podeljevanje raznih statusov v OŠ ustrezno in v resnici potrebno. Prepričana sem, da je osnovnošolsko obdobje tisti čas, ko učenci večinoma šele iščejo področje svojega bodočega udejstvovanja in izkušnje kažejo, da je učencev, ki bi imeli že jasno izoblikovan cilj, razmeroma malo. Prilagoditve in olajšave, ki jih imajo učenci s statusom, pogosto ne pripomorejo k njihovi k večji odgovornosti, temveč so zanje kvečjemu neke vrste potuha. Pogosto se zgodi, da takšni učenci ne dosežejo vidnejših rezultatov tako v šoli kot tudi npr. v športu.
Izvajanje vzgojnega načrta
Uveljavitev Pravilnika o pravicah in dolžnostih učencev v OŠ, ki ga je leta 1996 sprejel minister Gaber, je slovenski šoli povzročila veliko škodo. Pravilnik je odpravil oceno iz vedenja učencev, izrazito poudaril učenčeve pravice in zanemaril njihove dolžnosti. V praksi je povzročilo izvajanje pravilnika velike težave, saj smo se učitelji naenkrat znašli v podrejenem položaju. Vzgojno ukrepanje je bilo oteženo, učenci so vsak ukrep razumeli kot napad na njihove pravice. Pravilnik je spodbujal nedelo, neopravičeno izostajanje od pouka, itd. Ob povečani vlogi staršev, ki so z uvedbo devetletke pridobili na pomembnosti, se je povečal tudi pritisk na učitelje. Pojavila sta se izrazito zaščitniško razmišljanje in drža. Avtoriteta učiteljev seje znašla na preizkušnji. Uvedba vzgojnega načrta in ukinitev pravilnika leta 2008 sta zato pomenila upanje, da bi se vzgojne in disciplinske težave po šolah lažje obvladovale. Žal pa se je koncept izrodil in zbirokratiziral do takšne mere, da se sedaj učitelji več ukvarjamo s papirji in zapisniki, kot pa z učenci. Zato menim, da bi se moralo povrniti zaupanje v učitelje in debirokratizirati njihovo delo.
Učiteljevo delo
Nepoznavalci pedagoškega poklica učiteljevo delo ocenjujejo nekako takole: učitelji so predobro plačani, imajo tri mesece počitnic in njihov delovnik traja le 4 ure. Seveda nobena od trditev ne drži in o tem se lahko prepriča vsak, ki vstopi v naš poklic. Ker smo tudi učitelji, tako kot vsi zaposleni v tej državi, podvrženi isti zakonodaji, tudi za učiteljski poklic velja 40-urni delovnik. Tega sestavlja pedagoška obveznost (20-22 ur pouka in priprave na pouk) in ostalo delo, ki je opredeljeno v 119. členu Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI). Zlasti nabor teh opravil se je z uvedbo devetletke zelo povečal in pogosto presega zakonsko opredeljeno dolžino delovnika. Ta presežek opravljenih ur predstavlja neke vrste doprinos za razliko med številom dni letnega dopusta(učitelji nimamo počitnic, ampak dopust) in dejanskim številom prostih dni, ko učencev ni v šoli in smo s tem učitelji prisiljeni biti doma. Zavedamo se, da je naše delo vezano na šolski koledar, ki določa dolžino šolskega pouka, ki traja 10 mesecev. Zato je naše delo skoncentrirano v ta čas in je po dnevih in mesecih dokaj neenakomerno razporejeno. Jezi nas le to, da doslej noben minister ni želel enotno urediti tega t.i. doprinosa, in da so to področje prepustili ravnateljem, ki so organizatorji dela na šolah. Zaradi razlik med šolami in ravnatelji, se različno evidentira tudi ta doprinos, kar povzroča med učitelji nejevoljo, saj so razlike prevelike.
Za konec
Nanizala sem nekaj dilem, ki jih kot učiteljica opažam pri vsakodnevnem delu v OŠ. Morda so to le moji subjektivni občutki in opažanja, morda pa bi se z njimi lahko poistovetil marsikateri slovenski učitelj. Na mnoge probleme opozarjamo na različnih nivojih, a žal nismo slišani. Osebno menim,da bi se morala strokovna vprašanja reševati na strokovnih debatah v okviru Zavoda za šolstvo, študijskih skupin, pedagoške stroke, pa nam to ne uspe. Tudi na nacionalni televiziji pogrešam strokovne debate na temo slovenskega šolstva. Žal se šolske teme na TV pojavijo samo ob kakšnih aferah (spolnost, nasilje), posegih v plače ali honorarjih ministrice. Vsebinskih tem pa se že dolgo časa ne dotika nihče. Morda bi bil čas, da bi tudi v Sloveniji ustanovili učiteljsko zbornico. Zametki že nastajajo in upam, da se bodo razvili v kompetentno in vplivno združenje, ki bo zmoglo enakopravno sooblikovati šolsko prihodnost naše države.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
