Vse-dopuščajoča-škodo-delajoča “krščanska usmiljenost”

Meja, ki bi jo mož postavil svoji tašči, bi bila zdrava meja. Preprosto že zato, ker mu ne bi bilo treba hoditi na psihoterapije.

59
2445

Zadnjič sem se pogovarjal z možem srednjih let. Potožil je, da se je pred davnimi leti v družino z njegovim dovoljenjem preselila tašča. zelo vitalna gospa, brez kakšnega posebnega razloga, samo zaradi osamljenosti. Povedal je, da je tašča kmalu pokomandirala njega, svojo hčerko in tudi otroke. Preprosto je prevzela nadzor nad celotno družino nad vsem dogajanjem. Vse je bilo takoj pod njeno kontrolo.

Še sedaj ureja celotno življenje družine, brez nje ni dovoljeno narediti prav ničesar. Mož nima nobene moči, da bi svoji tašči postavil mejo, da bi zaščitil sebe, svojo ženo in otroke. Ko kdaj zbere malo poguma in rahlo načne to temo, se tašča zjoče, odigra osamljeno staro gospo, krščansko-usmiljeni mož pa takoj popusti. In tašča kraljuje naprej. Na škodo zdravja tega moža, na škodo odnosa med zakoncema in na škodo odnosov v družini.

Kaj je meja?

Meja je pravzaprav črta, ki ločuje – v naravi recimo gozd od travnika, zemljišče enega lastnika od zemljišča drugega, državo od države, … v medosebnih odnosih pa ta “črta” ločuje eno osebo od druge, v medgeneracijskem sobivanju eno družino od druge. Zaradi meje ima tako lahko oseba ali družina svojo identiteto, svoje odgovornosti in tudi svoje pravice. Zaradi meje se v medosebnih odnosih počutimo varne, daje nam občutek, da imamo dovolj “zraka za dihanje”.

Saj sedaj menda vemo, da so zdrave meje dobre, saj vemo, da jih je treba postavljati, jih negovati in pri njih vztrajati. A postaviti meje – reči recimo ‘ne’ otroku – je danes prava drama. Otrokom, dokler so nezreli, se to zdi kot dejanje sovražnosti. Šele kasneje bodo sposobni razumeti, da so bile meje dejanja ljubezni. Zaradi otrok-centričnosti družbe se nam zdi, da je vsak ‘ne’ že nasilje nad otrokom. In zato ga težko izrečemo. Ali pa se nam zdi, da ga moramo tako zapakirati, da skoraj ne zveni kot ‘ne’. In tako se otroci ne naučijo enakovredne dvojnosti: obstaja ‘da’ in obstaja ‘ne’. In odnos do otroka je s strani starša v obeh primerih enak.

Tako težko rečemo ‘ne’ tudi drugim kot tale mož iz uvoda ne zmore reči ‘ne’ svoji tašči. Morda se mu zdi, da je to “nebožje”, četudi racionalno ve, da nam Bog postavlja meje in zahteva, da ostanemo znotraj njih. Nas pa Bog v to ne prisili, pač pa nam iz ljubezni da svobodo, tako, da Njegove meje lahko tudi prestopimo. Seveda ne brez posledic.

Kdo jo postavlja? Vsi.

Meje si lahko in si moramo postaviti sami – najprej sebi in tudi drugim. Prvo je povezano s samokontrolo in disciplino – da sami sebe omejimo, tako, da ne hodimo po drugih, da z njimi ne manipuliramo.

Ker pa vemo, da mnogi samokontrole ne zmore(j)mo, moramo meje postavljati tudi drugim. Da bi sporočili drugemu kaj je dovoljeno – in kaj ni, kaj je pod mojo pristojnostjo in oblastjo, do kje lahko “stopiš” in od kje naprej ne. Tako bi moral mejo postaviti mož iz uvoda svoji tašči, pa ji ne. Sama sebi si je pač noče ali pa si je ne zna. Verjetno zato, ker ji ni nihče nikoli jasno postavil meje.

Zdrave in nezdrave

Meja, ki bi jo mož iz uvoda postavil svoji tašči, bi bila zdrava meja. Preprosto že zato, ker mu ne bi bilo treba hoditi na psihoterapije in ne bi bilo treba jemati antidepresivov – njemu, njegovi ženi in v prihodnosti niti ne otrokom. Z mejo bi pač zaščitil šibkejše – sebe, svojo ženo in otroke.

Če pa bi, pa to ni primer tega moža, postavil mejo le za svoje sebične namene – morda zaradi komoditete, da bi izključil taščo, ki bi bila v stiski kakšne bolezni, pomanjkanja ali zaradi svoje sovražnosti do nje, bi bila pa to nezdrava meja. Ni namen meje, da nam pomaga odstranjevati bližnje iz našega življenja, pač pa da – v primeru uničevanja – zavarujemo sebe in svoje bližnje pred zlom. In to bi moral mož iz uvoda storiti.

A kje naj v svoji šibkosti najde moč?

V Njem, ki nam daje moč (prim. Flp 4,13), iz podpore, ki mu jo nudi žena, pa je ta mož ne izkoristi. Prej pa bi moral še razčistiti s svojo vse-dopuščajočo-škodo-delajočo “krščansko usmiljenostjo”. Tu bi mu lahko pomagal kakšen dober duhovni spremljevalec.

Foto: Christian LangballeUnsplash

59 KOMENTARJI

  1. Sinoči me je negativno presunila oddaja o kulturi na TV POP, ki je bila po Tv dnevniku in je hvalila “umetnost”, ki žali osebno dostojanstvo slovenskih državljank in državljanov.

    Odzval sem se tako, da sem na POP TV posredoval naslednji poziv:

    Glede na vašo sinočnjo oddajo o kulturi, s katero ste kršili osebno dostojanstvo slovenskih državljank in državljanov, ki jim ga zagotavlja slovenska ustava skladno z mednarodnimi pravnimi akti, vas pozivam, da se opravičite vsem gledalcem oziroma slovenskim državljankam in državljanom, ki ste jim kršili osebno dostojanstvo.

    Po vaše je vrhunska umetnost, če pes drži s svojim gobcem prsi ženske in sesa njeno mleko ali če raztrgaš slovensko zastavo. Vse, kar je doslej predstavljalo estetsko umetnost, ki spoštuje osebno dostojanstvo človeka, pa za vas ne velja nič.

    Ker vaše ravnanje predstavlja žalitev osebnega dostojanstva žensk in ostalih državljanov in umetnosti nasploh, vas upravičeno pozivam, da se vsem gledalcem opravičite!

  2. Navedena oddaja je žalila tudi osebno dostojanstvo kristjanov, ki ne podpirajo takšne sprevržene umetnosti.

  3. Usmiljenje je vrlina. Neumnost ni vrlina. Predvsem je treba vedeti, kje se konča prva in začne druga. Tega žal marsikdo ne zmore in izid je negativen, zlasti za tiste, ki so bili deležni usmiljenja, ki je bilo v resnici neumnost.

    • @tine: Hvala lepa za tale dodatek. Dodajam še tole: Usmiljenje je pri Bogu neskončno, pri ljudeh pa ni. Neumnosti pa pri Bogu ni, pri ljudeh gre pa lahko v neskončnost. Saj poznate tole od Einsteina: “Samo dve stvari sta neskončni: vesolje in človeška neumnost, ampak za vesolje nisem povsem prepričan.”
      Vse dobro.

  4. V duhu državljanske suverenosti in krščanske aleluje smo kristjani dolžni zavzemati jasna in odločna stališča do predrznosti liberalnih umetnosti, ki žalijo dostojanstvo osebe.
    Pridružujem se komentarju Svitase, ki je utemeljeno in potrebno. Še več potreben je protest in zahteva, da ni dopustno in dovoljeno vse kar ni etično in razumno. Umetnost je lahko provokativna, če pa je žaljiva pa to ni več. Nacionalna RTV si to ne bi smela dopuščati.
    Ker sem užaljen protestiram in zahtevam ustrezno reagiranje v dostojanstvo umetnosti in človeka.

  5. Tale mož je navaden mehkužnec, ki je v obup spravil celotno družino. Včasih so moški imeli bratovščine , kjer so se pogovorili o moških težavah. Danes je potrošniški individualizem odnesel to obliko druženja med moškimi. Ta primer samo kaže kako je potrebno spet obnoviti druženja med moškimi.

  6. Se strinjam z avtorjem, da je nujno prebujenje moških po komunikaciji in uveljavitvi normalne družbene vloge moških , saj moški ne smemo biti odrinjeni od družbenih dogajanj in razvoja.

  7. Odpustiti – da.
    Ampak to ne pomeni, ponovno mu zaupati blagajno.
    Ampak to ne pomeni, da mu ne bomo sodili.

  8. Bravo, g. Čerin, se povsem strinjam s člankom… no, saj verjetno se vsi, meje med resnično ljubeznijo in mehkužnostjo/neumnostjo/lažno ljubeznijo so v tem primeru tako jasno postavljene, da bi jih videl še slepec.

    Nekoliko več truda pa zahteva aplikacija istih vodil na nekatera druga pereča področja, s katerimi se dandanes sooča Katoliška cerkev (vprašanje migracij, zakramentalna disciplina itd.). Problem je tudi tam pravzaprav isti, le bolj zamegljen, zato moramo natančneje pogledati.

    • @demaistre: Hvala. Ja, res sem se osredotočil na moža – posameznika. Njegova šibkost je res v-nebo-vpijoča. In takih moških je danes mnogo. Zato toliko negotovosti v družinah. Zadnjič je prijatelj uporabil dober, zelo sočen izraz – smo “objajčeni” moški (moški, ki so prišli “ob jajca”). In takih je povsod dovolj – tudi na vodilnih položajih v politiki in seveda tudi v Cerkvi. Isti simptom, iste težave, ista vse-odpuščajoča-škodo-delajoča krščanska usmiljenost, brez pravičnosti, … le na višjem družbenem nivoju. Ker je na videz lažje biti usmiljen kot pravičen, a na koncu boli glava.

      Niti ni treba pogledati bolj natančno, ker se vidi “z aviona”.

      Hvala za odziv in vse dobro.

  9. Mož trpi za sindromom pridnega fanta (ang.nice guy-a).
    Precej pogost pojav v zahodnem svetu.
    Njegova fasada se vleče že iz otroštva in sedaj so se pokazale posledice.
    Ženske postanejo glavne v družini in vzgajajo moške potomce.
    Očetje so šibki ali pa jih sploh ni. Tako se iz generacije v generacijo
    vleče isti vzorec.
    Dr. Robert Glover v kultni knjigi No more mr.nice guy pravi
    da imamo že tretjo generacijo pridnih fantov.
    Vzporedno z njimi pa dobimo nezadovoljene ženske,
    ki s svojo nebesedno pasivno agresivnostjo sovražijo moškega/očeta, ki ni voditelj
    ampak samo izpolnjevalec njihovih želja.Drugače povedano ne dojame kdaj ga ona
    testira, da on prevzame vajeti v svoje roke.
    Samo tako si pridobi in zasluži spoštovanje v njenih očeh.

  10. Resnično usmiljenje nikoli ne izključuje pravičnosti.Dilema ljubezen ali pravičnost je v bistvu in resnici lažna:ljubezni ni brez pravičnosti le-te pa ne brez ljubezni.Podobno že vso zgodovino vsiljuje človeku zavistna kača s prefriganim in na videz ćisto drobcenim enobesednim zavajanjem…

    • @baubau: O tej temi – povezanosti kreposti – odlično govori Fabrice Hadjadj v knjigi Vera demonov. Res nas je hudič dobil tako, da je ločil kreposti, ki same “tavajo okoli” in delajo škodo. In težko jih je zavrniti, ker so pač – kreposti.

  11. Zlizana tema,pa vendar. Otrokom reči ne ni težko, če sta jih vzgojila tako, da vama zaupajo. “Tega ne bo, tega ne smeš, tam ne boš šel (šla )…, ker meniva, da to ni dobro zate in ti zato ne dovoliva, saj te imava rada”. To je pri najini vzgoji vedno delovalo, seveda pa je pogoj, da imate z ženo enako mnenje o tem, kdaj da in kdaj ne. Če ga še nimate ga uskladite, preden ga poveste otroku.
    Tudi o vlogi tašče v družini je potreben najprej konsenz med zakoncema. Če imata razčiščene pojme o vlogi vsakega člana v družini, potem niso potrebna “moška združenja za zaščito pred taščami”. Če pa tega ni, potem tudi takšna in drugačna modrovanj in nasveti drugih izven družine, kar je danes tako moderno, nič ne pomagajo. Res pa da eni s tem dobro služijo.
    Ljubezen, prijateljstvo, zaupanje v Božjo previdnost in prava mera pameti v zakonu odžene vse težave stran.

    • Zelo se strinjam, da če imata mož in žena razčiščene odnose, tudi tašča ne pride do živega.

  12. Sodim, da primer s taščo ni posrečen. Prostor bi moralo dobiti tudi stališče tašče. Pa tudi opis njihovega družinskega izvajanja praktične vere, ki morda počasi vodi k izboljšanju odnosov.
    Sam naslov pa je zanimiv: Kajti odpuščanje povzroča škodo povsod tam, kjer se vse-odpušča antiteistu, morilcu ali zločincu.
    Da ne govorimo, da izraz »odpuščanje« (stvar notranjosti) pa sploh ni ta pravi. Bolj gre za spravo (stvar zunanjih postopkov): Spravo s taščinim ravnanjem (če bi bila hudičevo dekle), ali pa spravo s krivičnim sistemom.

    • Po moje za stališče tašče tukaj ni prostora. Družina nastopa samostojno, kot celota. Sicer ima tašča pravico do svojega mnenja, ne sme pa se vmešavat.
      Problem vidim v tem, ker se tašča niti ne zaveda, da nadzira in vodi. Kot razumem, je prevzela vlogo svojega zeta.

    • @veronika: Nisem mogel govoriti s taščo in nisem imel prilike spoznati družine v podrobnosti. Pa tudi ni najbolj pomembno orisati prav vse, da se lotim sporočila glede postavljanja zdravih meja. Mi je všeč mnenje @Amelie, ki pravi: “Problem vidim v tem, ker se tašča niti ne zaveda, da nadzira in vodi. Kot razumem, je prevzela vlogo svojega zeta.” Ja, tašča je prevzela vlogo zeta. Zakaj pa? Ker je lahko, ker je slabič, ker je – morda – vzgojen v napačnem razumevanju krščanskega usmiljenja. Problem je torej v zetu, ne v tašči. Ker je vse DOpuščajoč, kot pravi spodaj v komentarju @Aleksios.
      Vse dobro želim.

  13. Mislim, da bi bil naslov Vse-DOpuščajoča-škodo-delajoča “krščanska usmiljenost” veliko boljši (menjava vrstnega reda črk D in O ter dodani narekovaji). Odpuščam tukaj in zdaj za nazaj. Dopuščam tukaj in zdaj za naprej.

    Reči “ne” nečemu, kar se je dejansko zgodilo, me druži z lažjo. Reči da nečemu slabemu v prihodnosti, prav tako. Usmiljenje pa reče da vsakršni preteklosti (v primeru slabe je to ODpuščanje) in jo vključi (in iz nje naredi nekaj novega), hkrati pa reče dobremu delu prihodnosti da (kar je usklajeno z Božjo voljo) in ga vključi, slabemu pa ne (kar nasprotje Božji volji) in ga izključi (razločevanje – molitveni namen tega meseca).

  14. Pred leti, pozabil sem v katerem tedniku že, sem bral kolumno Mojce Mavec, ki je opisovala reševanje sorodnih snahinih težav s taščo. Mislim, da je tej tašči rekla kolomajsarica ampak nisem povsem prepričan saj Google nikjer ne najde te besede.

    Jaz svetujem, da tašči pomagajo najti kakšen nov hobi, kaj boljšega od komandiranja po hiši. Mogoče kakšno aktivnost izven hiše, če je možno. Mogoče ji najti več družbe njenih let. Morebiti ima tašča demenco, v tem primeru kakršno koli nasprotovanje ne bo pomagalo, bo pa pomagalo se poučiti o tej bolezni. Kot omenjeno, demenca poleg pozabljivosti s sabo prinese tako večjo konfliktnost kot še druge težave.

  15. Če je zgodba resnična – globoko upam, da ni – lahko za tega “možakarja” rečem edino: sirotek.
    Z že zdavnaj zlomljeno hrbtenico in kastrirano moškostjo. Očitno je že njegova mati opravila časti vredno delo: razvrednotila in odrinila lastnega moža, sinovega očeta in sinu vsilila vlogo njenega čustvenega partnerja. Vse ostalo je predvidljivo.

    • @Bac: Žal je resnična. Dobro ste ugotovili: “Mož z že zdavnaj zlomljeno hrbtenico in kastrirano moškostjo.” Najbrž je res mati opravila svoj “posel”.
      Kar se mi zdi najhuje: to bodo tudi otroci ponesli naprej. Če ne bo ozavestil in pustil, da Bog odreši vse te odnose.

  16. Možakarja samo pomilujem.To ni možakar. Nasvetov nočem talati.
    Naivnež sploh ni vedel kaj naj pričakuje, saj bi moral postaviti jasne pogoje preden se je baba vselila.
    O zadevi bi moral imeti soglasje žene k vsemu programu. Druge ni-razen naivnosti in neumnosti!
    Najmanj ,kar je, je to, da bi salamensko baburo moral vprašati kje ima pamet in kje krščansko usmiljenje nje do vseh njih, ki jim krade družinsko svobodno solidno življenje! Te pravice ženšna nima niti slučajno.
    Če se ne bi dalo bi potem z eno lajšto usekal po mizi, da bi fajn počilo in bi jo nagnal v njeno kamro, čez en teden, če se nebi strinjala o tem kdo je boss v bajti, pa ven iz bajte!

    • Seveda bi strokovnjak – terapevt za družinske probleme čisto drugače opisal zadevo, kot jo je gospod Aleš Čerin. Verjetno bi zadeva res šla v vašo smer, ampak zaradi pomanjkanja informacij ne napravimo dokončne sodbe.

  17. Spet eden takih, ki misli, da bo namesto njega kdo drug uredil stanje v hiši. To je pa zato, ker vse preveč ljudi prelaga svoje odločitve in obveznosti v “božje roke”. Treba mu je prebrati tale stavek iz sv. pisma
    “Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso.” Pa mu dati potem to sv. pismo z trdimi platnicami… Ker če ne bo razumel tega stavka, naj uporabi tudi trde platnice… se ve na kakšen način…

  18. Opisana tašča je primer iz učbenika odvrženega dela katoliškega nauka, zgodbe o demonih. Na tak način je namreč opisano delovanje demonke Jezabele. Ko takšna prevzame komando v župnišču (družini, poslu, portalu, društvu, kjerkoli), je s faro bolj kot ne konec: župnik (mož ipd) je povsem odvisen od nje, k hiši pa ne more nihče, če ga ona ne spusti. Samo še v posteljo ga mora spraviti in fara je uničena.

    Sveti Pavel pa je vedel, kar krščeni možaki zaradi svoje mezgavosti nočejo vedeti. 1 Tim 2:

    “Ženska naj se da poučiti tiho in z vso vdanostjo. Ne dovolim pa, da bi ženska poučevala, tudi ne, da bi gospodovala nad moškim. Tiho naj bo. Prvi je bil namreč izoblikovan Adam, potem Eva. In Adam ni bil zapeljan, žena pa se je pregrešila, ker se je dala zapeljati. Rešila pa se bo s tem, da bo rojevala otroke, če bodo vztrajali v veri, ljubezni in svetosti, združeni z razumnostjo.”

    Moški brez postavljenih meja, tako pri samem sebi, družini kot na Kolpi, je le Jezabelin klon, objajčeni osebek, ki služi demonom. In taka je danes tudi naša politika.

    • Na tem portalu smo imeli debato o generalissimi Ermenčevi, ko je bila ustoličena. Veliko dejstev sem natrosil, kakšno škodo bo imela vojska na ta račun, in zakaj. A so bili vsi pametni, najbolj pa Pahor, Erjavec in Šarec. Zdaj pa se je narava takšne ženske pokazala v polni luči, vojska pa je v razsulu. Kajti ko pride Jezabela, sta možna samo dva izhoda: konfrontacija, ki bo zelo krvava (večina pa bo sekala po pravičnemu, ker so že hipnotizirani od njene “pomoči”), ali pa pobeg. Pametni moški v situacijah, ko zmaga (ekzorcizem) zaradi bolne okolice ni možna, se morajo umakniti, sicer tudi sami postanejo okuženi. Tole je še čisto sveže, generali bežijo, vojska gnije:

      http://pozareport.si/post/483652/izgubljena-alenka-ermenc-neodlocna-zajedljiva-mascevalna-in-za-dobro-slovenske-vojske-bo-poveljnico-treba-zamenjati

      Ne pozabimo pa, da je tudi papež Frančišek tisti, ki gazi po zdravih mejah, ki so v domeni zdravih moških, in vabi demone islama v naše druženje in prijateljstvo.

    • Gospod David,
      po mojem mnenju ste zadelo v bistvo problema SLO domorodcev: cankarjevska mati. To je žena, ki svojo čustveno premoč izrablja, da uživa v vlogi žene-rešiteljice, matere-rešiteljice. Dejansko pa pohabi in kastrira tako moža kot sinove.

      • Res je. A rad bi rekel, da mati ni kriva, kriv je moški, oče. A ker so ti že od vrtca naprej vzgajani punčkasto, njih očetje pa so že hudo potolčeni, sploh ni možnosti, da bi prišlo do razvoja pravih moških, katerih jedro je, da uspejo ponotranjiti moralne norme in s tem rešiti družbo perverznosti. Danes pa že bogoslovci in duhovniki teh norm ne ponotranjajo več. Vse jim je OK. Kdo je kriv? Mati? Oče, ki je simbolno kastriran? Poboji sposobnih moških pred desetletji in uničenje obrtniško-tovarniškega stanu? V tej atmosferi ženske pač dajejo vse od sebe, da bi kaj popravile, a če jih prevlada Jezabela, je stanje samo še hujše, ker pri tem vzgojijo armado svojih moških sledilcev. Katerih značilnost je moralna jeguljavost, podrejenost ženskemu telesu in psihična kastracija.

        Pa Bog pomagaj, kajti danes smo tu.

        • Ja, samo se je res treba takoj pogovarjati o krivcu, krivdi? Jaz trdim, da je zadeva sistemsko zapeljana.

  19. Spoštovani bralci,

    Na abstraktni ravni in v tujih zadevah je lahko “biti pameten”. Vam bom predstavil svojo življenjsko izkušnjo. Sem sredi štiridestih, pročen, oče treh otrok, izobražen, z (zelo) dobrimi prihodki, imam že kar nekaj akumiliranega premoženja; 99% ljudi, ki me pozna, meni, da sem alfa in mega v svoji družini; še več – da sem celo pretirano dominanten in agresiven; v družbi in službi sem pogosto označen kot strah in trepet ter oseba, ki se ji ni za zameriti (čeprav se trudim, da nikoli ne zlorabljam svoje moči in sem kolikor je le mogoče fair). Naj pa že na začetku pudarim, da moja zgodba resnično ni izmišljena, pristranska ali provokacija – med branjem si bo marsikdo mislil, da si izmišljujem/pretiravam, vendar vse napisano (pa še marsikaj povrh) drži.

    Moja zasebna/družinska realnost je takšna, da sem se priženil k ženi in njenim staršem, ker sem sam pri sebi vedel, da če ne bom tega storil, bo razpadla najina zveza (seveda je bila to moja svobodna odločitev in za to nikogar ne krivim). Še več – brez kakršnega koli problema si bi lahko kupila (ali najela) primerno hišo ali stanovanje in v bistvu nismo iz ekonomskih razlogov (kot marsikdo drugi) prisiljeni bivati skupaj s starši enega od zakoncev. Žena je na začetku obljubila, da bo jasna delitev med najinim gospodinjstvom in gospodinjstvom njenih staršev, ampak tega ni nikoli bilo – ravno nasprotno, obstaja totalna skupnost (celo zgolj z enim TV), kjer sem jaz “malo več kot gost”. Dokler nisva imela otrok (kar je žal trajalo kar precej časa), sta bila tudi tast in tašča korektna in v bistvu ni bilo nobenih večjih problemov. Sem pa ženo večkrat prosil za selitev v najino gospodinjstvo, ki bo tudi bistveno bližje najinem kraju dela – seveda vedno brezuspešno. Vedno je rekla, da to počnem pod vplivom svojih staršev, kar pa ni bilo res.

    Moja nočna mora pa se je začela, ko se je rodil prvi in nato kmalu za tem še naslednja dva otroka. Tedaj je pri tašči (in deloma tudi pri ženi) popustil strah, da bom pustil svojo ženo in jih tako “osramotil” ter spravil v (ekonomsko) stisko + žena je zaradi nosečnosti in porodniških popolnoma padla pod vpliv svoje mame + otroke so začeli vzgajati povsem po svojih družinskih mentalnih vzorcih. Še najhujše pri vsem tem pa je, da so pri ženi prišli na dan vzorci, ki ji jih je v otroštvu in mladosti dobesedno vcepila njena stara mati, ki pa je bila v vseh pogledih resnično “mater familias” (v najbolj negativnem pomenu te besede) in je šlo dejansko za evidentno patološko narcisoidno dominantno osebnost. Po njeni smrti, je to vlogo prevzela moja tašča (svoji materi ne sega niti do kolen, kar jo zelo frustrira in deprimira), ki na to vlogo sedaj pripravlja tudi svojo hči. Moški so bili v tisti družini že tri generacije zgolj za to, da služijo denar, da delajo in da so tiho. Ženina stara mama je imela totalno podrejenega moža (tudi psihično in fizično je bil on podrjen osebnostni tip in zelo drobčken, ona pa kot grizli; tašča ima tudi popolnoma podrejenega moža, ki je itak bil celo življenje takšen; moja žena pa ima nesrečo, da je k hiši pripeljala “svojeglavega” moža). Gre pa definitivno za globoko družinsko patologijo, ki je bila v mojo ženo na podzavestni nivo dobesedno vcepljena že s strani njene stare matere – in sicer tako hudo patologijo, da moja žena dobesedno nič ne sliši in nič ne razume, ko ji ob svetlih trenutkih poskusim vsaj malo odpreti oči. Ravno nasprotno, tedaj dobesedno začne noreti in sicer vedno po istem vzorcu: “Najprej poglej sebe in svojo žlahto, šele potem se bova lahko začela pogovarjali o meni.” Res je moja žlahta še bolj nenormalna – ampak pri nas se to na zelo daleč navzven vidi in še bolj sliši ter to ni bil v naši okolici nikoli noben tabu. Poleg tega mi je žena skoraj v celoti prekinila moje stike z mojimi starši – npr. na leto jih grem 1x do 2x obiskat, pa še tedaj je nato huda “nevihta”, ko se vrnem domov. Najstarejši sin je 2x v življenju videl moja starša, mlajša dva otroka nobenkrat. Še, če jih pokličem (ali vidi, da sem jih poklical), je vsa furjasta. O mojih starših in mojih sorodnikih vedno negativno govori pred najinimi otroci – ko se malo bolj težavno ali neprimerno obnašajo, zelo pogosto reče npr.: “Si pa natanko takšen kot Tvoja “babi”.” ali pa “Ti boš (odrastel) v takšnega kot je tvoja “babi”/”dedi”/”teta X” …. “.

    Še najhujše od vsega pa je, ker želijo in tudi dejansko vzgajajo otroke (tudi) v skladu s svojimi (patološkimi) vedenjskimi miselnimi, čustvenimi in vedenjskimi vzorci, kjer skoraj ne zamudijo prilike, da me v pričo otrok zabijejo oz. ponižajo. (Sedaj se je temu pridružil še tast.)

    Absurdno pri vsem tem pa je, da bi 99% ljudi, ki nas poznajo mojo ženo opisalo kot: “prijazno, mirno, razumevajočo, podrejeno, razumno, inteligentno, ….” – pa, da ne bo pomote, ne gre za nobenega psihopata ali beštijo ter generalno gledano izredno lepo skrbi za otroke, AMPAK na način, da se zna, da sem jaz pri “njihovi” hiši “niko i ništa”.

    Pa še o psihoterapiji ali družinski terapiji: (a) ni šans, da bi se je žena zlepa udeležila; (b) četudi se je bi udeležila, bi zagotovo velika večina terapevtov podlegla videzu in svojim predsodkom/predstavam ter bi zelo relativizirali in popačili dejansko stanje. Pogovor z ženo – vedno se je končal s hudim perpirom in brez kakršnega koli učinka, zato sem “umolknil”.

    Kaj narediti? Karkoli odločnega bom ukrenil, bo zagotovo samo ena reakcija – če Ti ni prav, lahko greš. Seveda bi lahko šel; lahko si bi zelo hitro ustvaril zvezo in če bi Bog dal tudi novo družino, AMPAK tega ne bom naredil izključno zaradi svojih otrok, ker jih imam preveč rad. Poskušam jih zaščititi, jih po svoji najboljši moči vzgajati ter učiti razmišljati s svojo glavo. Ali je takšen pristop pravilen se bo videlo čez 30 oz. 60 let. Ampak to je po moji oceni najboljša med vsemi slabimi opcijami.

    Zato ne sodite prehitro o tem, kaj je potrebno narediti z dominantnimi taščami. Niti ne imejte predsodkov o tem, kako izgledajo zeti-copate in zakaj so takši kot so. Na jaz imam vsaj to srečo in privilegij med zeti-copatami, da marsikdo, ki me pozna, se celo kdaj spoazbi in na glas reče ter tudi povsem resno: “Uboga njegova žena. Z njim pa mora res veliko potrpeti.” :))))))))

    • Po mojem mnenju domačo podrejenost podzavestno skušate nadomestiti zunaj doma. Za vašo okolico je to enako pretirano in moteče, kot to sami v drugi smeri občutite doma.

      Mislim, da bi bilo dobro, če bi se doma nehali podrejati. Da bi postali mož in oče z avtoriteto. Toda ne nasilno. Kako to storiti, boste morali ugotoviti sami. Vsekakor bo vaša družina prej ali slej morala iti na svoje.

      Imate prav. Lažje je nasvete deliti, kot to storiti. Toda, ali vam kaj drugega preostane, razen odselitve ali ohranjanja stanja. Govorim iz življenskih izkušenj. Nisem psihoterapevt.

      • Hvala za mnenje in nasvet. Mnenje glede kompenzacije ne drži, ker sem bil izrazito dominantna osebnost še preden sem spoznal svojo ženo – v zadnjih 15 letih sem se kvečjemu nekoliko “obrusil” in ugladil. Če je kje prišlo do kompenziranja, je v tem, da sedaj še mnogo težje v službi in v družbi prenašam dvoličnost in “zarukanost.

        Glede tega, da bom kot mož vzpostavil avtoriteto, sem se že pred leti dokončno poslovil – predpogoj bi bil, da si bi žena predhodno iskreno želela “pucanja” njene greznice, ampak to je misija nemogoče (imam tudi jaz zelo prostorno greznico, ampak se tega vsaj zavedam in jo vsakega toliko časa po svojih močeh pucam, ona pa znori, ko ji omenim že možnost, da bi vsaj malo pogledala v svojo greznico).

        Avtoriteto se trudim pri otrocih vzpostavljati na nek razumen in pošten način – kot zapisano pa se bo to videlo v kolikšni meri mi bo uspelo šele čez 30 oz. 60 let.

        Genetsko imam zelo visok potencial za agresijo, nasilen pa nisem bil nikoli.

        Žal moja družina ne bo NIKOLI šla na svoje. To je objektivno dejstvo.

        Res pa je tudi, d so moji predniki (in predniki velike večine ostalih Slovencev) v preteklih zaporednih nekaj 10 generacijah morali zelo veliko potrpeti in požreti v zakonu, družini in življenju. Če je njim v neprimerno težjih situacijah ta evolucvijska naloga uspela, mora tudi meni, ki imam glede njih dobesedno “nebeške” življenjske pogoje in bi se v grobu obračali, če bi zapustil svoje otroke.

        • “predpogoj bi bil, da bi si žena predhodno iskreno želela “pucanja””

          Vendar je ona tako globoko v teh vzorcih, da ne čuti potrebe po spremembi. Prepričana je, da je v redu taka kot je.

  20. @dragi Slovenec: Hvala za vašo odkritost in za vaše pričevanje. Težko vama je in tudi vajinim otrokom ne bo lahko, če ne bo pri vama prišlo do spreobrnjenja. Namerno govorim v dvojini.

    Nista naredila tega, kar je 4x zapisano v Svetem pismu – zato, ker je tako pomembno: Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso. (1 Mz 2,24). Nobene od teh treh nalog nista opravila: zapustiti starše – se pridružiti – postati eno.

    A ni za obupati.

    • Res je. Vsega tega se zavedam.

      Upanje pa je dvorezen meč – če ni objektivnih možnosti za uresničitev upanja, se je bistveno bolj modro sprijazniti z danimi okoliščinami in v njih poskusiti kar se le da kakovostno živeti.

      Kot že zapisano – nekaj deset zaporednih generacij naših prednikov se s tem sploh ni nič obremenjevalo, pa so kljub temu nadaljevali svoj rod, danes pa je vse drugače. Ko dam na tehtnico “razpad družine” ali “potrpeti”, za mene ni dileme. Vidim preveč razpadlih družin in zaradi tega dejansko zelo nesrečnih ter “izgubljenih” otrok, zgolj iz razloga, ker oba ali vsaj eden od staršev hrepeni po svoji sreči. Seveda je lepo in idealno, da sta zakonca eno in srečna, ampak to žal vedno ni mogoče. Pa da ne bo pomote, moja žena je (izvzemši njen odnos do svojih staršev in do mene kot svojega moža) zelo dobra in skrbna žena ter mati. Poleg tega sem jaz sem vsaj ekonomsko svoboden, veliko žena (in tudi mož) pa trpi, zato ker jim že iz samih socialno ekonoskih razlogov ne preostane prav nič drugega – kako se šele oni počutijo ponižane in nesvobodne. Tudi zaradi slednjega nočem o teh stvareh z nikomer govoriti, saj bi izpadel kot zelo razvajen in domišljav. Enkrat sta mi ženin bratranec ubesedil, kar si misli velika večina ljudi: “Tebi pa je res padla žlica v med, ko si se priženil k takšnemu tastu in tašči ter imaš takšno ženo.” :((((( Sem mu mislil odvrniti, ali se ni nikoli vprašal, zakaj se je med 15-letnim bivanjem svoje družine pod isto streho s svojo materjo (sestro moje tašče) zelo pogosto boril z epizodami depreesije, pa sem bil raje tiho. Naj se sliši še tako kruto ali neumno, je velikokrat v življenju najbolj pametno biti tiho – in to napiše človek, ki je imeč še pred 20. leti jezik ostrejši od diamanta.

      Je pa veliko olajšanje, da sem vsaj anonimno na internetu lahko to dal iz sebe.

      Za mene je sreča, da mi je Bog zaupal tri zdrave, pametne, trpežne in srčne otroke. Se pa bodo na žalost (ali na srečo) morali naučiti, da v zakonu in družini ni vse idealno ter da je potrebno za obstoj družine pogosto tudi potrpeti in se ugrizniti za jezik.

      • Absolutno preveč govora o nekih vzorcih in podobnih terapevtskih neumnostih. Ne ozirajte se na to.
        Mož mora imeti svojo pot. Ženske to vidijo. Vi ste izgubili pot in samo še mešate meglo okoli sebe.

      • Kakšnega pucanja neki. Kakšne greznice! Kot da nimate svoje…
        Nobenega psiho-maltretiranja. Le pogum.

  21. Mislim, da bi moral tvegati in narediti vse, da od zene dosezes, da se preselite vsaj 3 km stran. Ji razloziti, da te tako sobivanje ponizuje in unicuje. V skrajnem primeru se sam preseliti na nacin, da bo zena vedela, da si ne isces druge zenske in da zelis biti vnaprej dober oce v vsakodnevnem stiku z otroci.

    Narobe je, da si dopustil uveljavitev taksnih vzorcev z elementi psiholoskega sadomazohizma. Kot moski bi se pac moral postaviti zase in na nek nacin udariti po mizi. Se vedno je cas za to. Vprasanje tudi, ce dobi zena dovolj custveno od tebe, da je ne zmores odvrniti od patoloske navezanosti na starse in njihove vzorce.

  22. Slovenec: možnosti so različne, vse je odvisno od tega, kakšno nalogo ima kdo globoko v svoji duši. Tisti, ki imajo nalogo, da osebno najdejo in potem oznanijo Gospoda, “pustijo vse, in gredo na Njim”. Ti se držijo Jezusovega naročila, da kdor ljubi svojo družino, ne more biti njegov učenec.

    Spet drugi ne zdržijo “biti po svoji volji skopljeni zaradi nebeškega kraljestva”, zato se poparčkajo, in Aleš Č je citiral, kaj velja za njih: “Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso. (1 Mz 2,24). Nobene od teh treh nalog nista opravila: zapustiti starše – se pridružiti – postati eno.” A je izvedba tega mogoča le, če je mož navdahnjen, žena pa poslušna. Kar pa je hčeri take matere skorajda nemogoče.

    Tretji pa, kot je bilo to v praksi na Vzhodu, garajo za družino do 50. leta starosti, potem pa ji zapustijo kar imajo, 25% pa vzamejo s seboj in gredo iskat Boga. Če ga najdejo, je tako preko duha rešena tudi družina. Iščejo ga najprej v samostanu ali pri božjem človeku, potem pa v osami. Seveda pa so morali že vse življenje pred tem vaditi trdno voljo, kajti ta je pogoja za vse božje stvari. Brez volje so namreč vse dober ideje in načrti samo iluzija.

    Nekatere pa Bog pokliče jasno in glasno in nikoli več ne razmišljajo o novem partnerstvu, kajti v Gospodu najdejo vse. Tak odhod, če je res iskren, naredi velik pečat na duše otrok.

    In nenazadnje, vsak odhod iz patološke družbe, pod pogojem, da se ves predaš Bogu, je dolgoročno VEDNO blagoslovljen tudi za tiste, ki se jih zapusti. Kajti kdor najde Boga in njegov mir v svojem srcu, samo z mislijo blagoslavlja vsakogar, na kogar le pomisli. In ljudje vidijo, da obstaja nekaj, kar je večje od nas samih.

    Nenazadnje je Jezus vse to potrdil. Zakaj ga ignorirati, ko je dejal:

    “Resnično, povem vam: Nikogar ni, ki bi zaradi mene in zaradi evangelija zapustil hišo ali brate ali sestre ali mater ali očeta ali otroke ali njive in ne bi zdaj, v tem času, skupaj s preganjanji, prejel stokrat toliko hiš, bratov, sester, mater, otrok in njiv, v prihodnjem veku pa večno življenje. Toda mnogi prvi bodo zadnji in zadnji prvi.”

    Spet drugi pa pač vztrajajo tudi v nesrečnih okoliščinah, kar pa ni dobro za otroke, ki to gledajo – nobene šanse nimajo, da ne podedujejo tega vzorca. Boljši je umik, da te lahko pridejo obiskat in tam naletijo na zdravo atmosfero. Ta pa bo zdrava le, če bo v njej veliko Boga, torej veselja.

    Vsakdo je torej drugačen. In ne pozabimo: VSE, kar se nam dogaja, je posledica naših globokih zavednih in nezavednih prepričanj, vere torej. Nič ni izven tega, celo dolgost in kvaliteta našega življenja ne. Gospod pa nam pomaga uresničevati tisto, kamor najbolj rinemo. Zato je dobro biti pazljiv, kadar vztrajamo tja, kamor Jezus in svetniki niso šli. Jezus je še za svojo mati dejal. “Kdo je moja mati …” Kaj bi šele za težavno taščo rekel.

    • Zakaj so cerkve prazne? Posebej mladih moških od 18-40 let? Ker je moškemu dan boj. Boj proti zlu. Ker pa Cerkev pridiga skorajda nujno prostitucijo do vsega, kar prihaja, moški zapuščajo svoj stan in gredo raje gledat boj Toura de France in nogometne tekme. Gredo se borit sami s sabo na bicikel in v klanec.

      Cerkev, ki ne razume apostolov in boja proti nevidnemu satanu, ki ne propagira boja za lastno vzdržnost, trdno voljo in vizijo, ki je polna punčkastega klera, ki ne razume, zakaj je Jezus vsaj dvakrat omenjal meč in se boril proti teološki zmedi in bolanosti, potem proizvaja moške brez trdnega nadjaza, ker jim je od malega brisana meja in je zdaj ne znajo postaviti.

      Kdor dobro pozna evangelij, ve, kje je meja, JO POVLEČE, IN JE PRIPRAVLJEN DATI ŽIVLJENJE. To so bili mučenci-svetniki. In tudi Jezus je bil mučenec. Bog Oče tako držo tisočkratno nagradi: SVOBODA BREZ BOJA NE OBSTAJA!!! Zato je pri današnji duhovščini tudi ne boste videli.

      • Spoštovani gospod David!

        Vaša razmišljanja so vsa odlična (v zvezi s tem in tudi ostalimi članki).

        V konkretni zadevi pa gre žal za primer “crno-bijelo u boji”.

        V bistvu sploh nisem jezen (še manj pa sovražen) do žene ali tašče. Sem pa že dolga leta jezen na pokojno staro mamo od tašče (vem, da je to iracionalno), ker ta stara še več kot deset let dobesedno iz groba usodno gospodari nad našimi življenji. Med svojimi potomci (in tudi širše) ima dobesedno pol-božanski status. V resnici pa je bila (medicinsko gledano) patološki manipulativni narcisoid, ki je veliko večino svojega življenja posvečala utrjevanju svoje moči v družini, svoje javne podobe in manipuliranju in se v življenju ni nikoli ravno “pretegnila”. Če pa sem kdaj ženini žlahti zgolj diskretno namignil, da je imela pokojnica določene patološke poteze, je bil odziv podoben, kot če bi v kakšni zakotni pakistanski vasici preklinjal njihovega preroka. Pa človek ne bi verjel, da lahko en takšen človek (v bistvu je bila celo življenje zgolj gospodinja) lahko tako dolgo in tako močno upravlja tuja življenja.

        Je pa bilo zanimivo opazovati družinsko dinamiko ob rojstvih otrok – prvega so se vsi iskreno in neskončno razveselili (ker so potrebovali nekoga, ki bo bodoči “gospodar”); pri drugem je bila zmeda, saj jim je bilo jasno, da bodo dva bolj težko tako dosledno (v skladu z vizijo pokojnice) zdresirali + niso jih smeli tepsti, ker sem to odločno prepovedal; pri tretjem otroku pa je nastala čista norišnica, saj jim je bilo jasno, da so izgubili kontrolo nad prenašanjem “zapovedanih jim vzorcev” na naslednjo generacijo + otroke sem še v pleničkah naučil, da kritično razmišljajo, ali imajo odrasli prav ali ne. In tako sem postal taščin največji sovražnik, saj sem jo onemogočil glede tega, kar smatra ona kot svojo temeljno dožnost in ideal (da bodo njeni vnuki takšni, kot je bila njena mati).

        Je pa bilo za mene prečudovito spoznanje, kako kakovostno so otroci že od 2,5 leta dalje sposobni sami ločevati “zrnje od plevela” pri ravnanju odraslih + ker vidijo, da sem pošten do njih, to svojo svobodo ne zlorabljajo (oziroma se zavedajo, če kdaj poskušajo manipulirati in se takoj, ko jih opozorim, vrnejo na pozicijo “pravičnosti”).

        Moj zaključek: “Odraščanje otrok v večgeneracijski družini je za otroke pravi luksuz – dejstvo je, da tudi vrtec v določenem segmentu predstavlja “načrtno in organizirano kolektivno pranje možganov ter kolektivistično poneumljanje otrok” ter gre za družbeni eksperiment, ki ga nikoli v zadnjih 130.000 letih človeškega razvoja nismo še doživeli. Po drugi strani pa se v večgeneracijskih družinah na otroke s starih staršev (oziroma prastaršev) prenaša ogromno patoloških vedenjskih in čustvenih vzorcev – katerih roko na srce v naši preteklosti kar mrgoli. Zato kljub vsemu je moja ocena, da je bistveno bolj zdravo, da različne generacije živijo ločeno in samostojno. Večgeneracijsko življenje funkcionira tam, kjer pride mož/žena, ki je izrazito podrejen tip osebnosti (ali pa podpovprečno intelektualno razvit) – posledica tega pa so “skopljeni” otroci in skoraj zagotov propada tega rodu v naslednjih dveh generacijah (to ugotavljam na podlagi svojega opazovanja). Kjer pa v družino pride “svojeglav” partner,, pa bodisi zveza razpade, bodisi prihaja do otrkitih ali skritih konfliktov ali pa odide mlada družina na svoje. Če pa kdo misli, da bo spremenil in sinhroniziral izgrajene osebnosti pri 60/70 oz. 20-40 letih, pa je zelo naiven ali pa manipulator (pa naj to počne bodisi z biblijo s trdnimi platnicami, lato, psihoterapijo ali družinsko terapijo – odraslega vola ne moreš naučiti orati !!!). Seveda je v moji situaciji prilačna misel na soočenje/boj, ampak iskreno povedano je 50% žensk “napsihiranih”, kako moajo biti v zvezi srečne, ok in sploh. Če bi poslušal komentatorje, bi radi tudi oni “napsihirali” 50% moških, kako mora biti zakonska zveza (seveda z moškega zornega kota) oh in sploh. Po tem receptu bo na koncu ostalo skupaj največ 1/3 družin, ker pa tudi ni normalno. Pa daleč od tega, da imam kakršna koli “sadomazohistična” nagnjenja, ampak sem še vedno prepričan, da je v zvezi potrebno potrpeti in znati trpeti.

  23. In navsezadnje ne pozabimo, da 3/4 rakastih bolezni izvira iz dolgotrajnega vztrajanja v nekem vozlu zapletenih in bolnih čustvenih odnosov V OŽJI DRUŽINI, sosedstvu ali službi.

      • Naj te ne skrbi. Odloči se za SPREMEMBO, z Bogom navezuj tesnejši stik, skrivaj pripravljaj teren, ČAKAJ, in Gospod bo pomagal: ali se bo doma nekaj spremenilo ali pa se bo tvoje življenje. prej kot slej. Kaj pa je počakati leto, tri ali pet?

        Vsak strah, vsaka skrb je VERA! Mar ni Job skrbel kot hudič, da mu je hudič vse odnesel? Je bil hudič kriv? Ne, Jobova skrb. SKRBENJE = VERA. In po veri se ti godi. Kar se ti dogaja je rezultat TVOJIH nezavednih prepričanj, manj zavednih.

        Potrebuješ pomoč. Dobil si jo tukaj od nas, sprejmi jo. Nadaljuj. Gospod sčasoma vse obrne v dobro, če mu zaupaš in si potrpežljiv, medtem pa delaš na sebi. Kaj sploh želiš, si razčisti. Srečno družino? Tega ni. Družina ni naša resnična družina, resnična družina je druženje z Gospodom in njegovimi svetimi. To je naš DOM. Ko boš zavzel ta stav, odločno, bo Gospod uredil ostalo: okoliščine se bodo spremenile, da boš lahko rasel v Bogu.

        In ko boš trden v Bogu, bodo glede žene dve opciji: ali te bo sledila ali pa hitro zapustila. Karkoli bo OK.

        Zato NE SKRBI, le zvest bodi. Besedi. Božji In vse bo OK.

  24. BAZA ZA MOŠKOST, V MORALNEM POMENU BESEDE

    Pa naj povem še to, ker najbrž berejo mnogi moški v stiski. Pol življenja sem občasno prebil v divjini, gozdovih. Nekoč sva s kolegom, tudi alpinistom, vedrila v snegu dan ali dva, brez šotora. Imel je neke probleme v zakonu takrat, in ko je povedal svoje, sem ga vprašal: “Kaj ti danes tukaj manjka? Sneg, ogenj, skale, tema, mraz, medvedje stopinje: ti kaj manjka?” Dejal je: NIČ.

    Tišina.

    Potem pove: “Zdaj mi je jasno. Kaj pa človek potrebuje, če mu vse drugo pade v vodo? Nahrbtnik, nekaj hrane, spalko, vžigalnik in vodo. Tako gre, in začne nanovo.”

    Točno tako. PLUS GOSPODA potrebuje, da ne bo žival. Kolega torej, ki ima rad Božjo pot. Potem se vse stvari rade uredijo.

    Vse skupine za moško pomoč: pojdite v divje gozdove, za tri ali sedem dni, molčite vse te dni razen zjutraj in zvečer po en pogovor in molitev. Molk je ključ do ODLOČENOSTI, potem pa pogovor med seboj. skupinska čvekanja v nedogled pa so recept za še večjo norost.

    Rabite: armič, ruzak, pipec, wc papir, vodo, hrano in morda šotorček. in divjino.

    Ko je mož prišel domov, spremenjen, je bila tudi žena drugačna. Zanimivo, kajne? Skupaj sta že 30 let. Otroci gredo že v svet. Uspešen je, kljub temu, da Boga še ni sprejel. je pa doumel tisto LINIJO, ki jo postavi Mož:

    Nahrbtnik in nov začetek, če bo potrebno.

    To je pogum. Ki ga ostali začutijo. In pride do spremembe. Zato moški potrebujemo BOJ. Najboljši boj je biti sam v divjini, ko si šel skozi šolo. Le tak moški je potem poln samozaupanja in zaupanja v “nekaj višjega”, ima veselje do nenehnega ustvarjanja, je potrpežljiv z mečkači, če pa so vztrajno nesramni, se jih znebi po nekaj opozorilih. Kajti noben šampion v čemerkoli se ne druži z razdiralci. Še najmanj pa to dopušča v svoji družini. Če je tašča pokvarjana – adijo tašča! Naj gre v cerkev in tam najeda njihove božanske živce 🙂 Naj jo župnik popedena, saj je menda poln Jezusovih moči in karizem.

    Pameten pa se slabih ljudi ogiba in gre naprej. To bistven del sreče. Tudi molitev govori: “Gospod, odženi od nas vse zle moči, DA SE BOMO DOBRO POČUTILI in bomo lahko delali dobro.”

    Dobro počutje je dokaz, da smo z Bogom. In šele če se tako počutimo, lahko kaj dobrega naredimo. Ajde možakarji, meče v roke!

    • Brez borbenega duha je moški driska. Kdor je v stiski, naj gre tudi na boks, karate, sicer ne bo rešil ničesar, saj ne zna iz sebe povleči vseh moči, ki jih je sposoben. Takrat se podreja neki ženski in gnije v duši. In misli, da je to božja pot? To je nesmisel!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite