Vse-dopuščajoča-škodo-delajoča “krščanska usmiljenost”

Meja, ki bi jo mož postavil svoji tašči, bi bila zdrava meja. Preprosto že zato, ker mu ne bi bilo treba hoditi na psihoterapije.

30
1479

Zadnjič sem se pogovarjal z možem srednjih let. Potožil je, da se je pred davnimi leti v družino z njegovim dovoljenjem preselila tašča. zelo vitalna gospa, brez kakšnega posebnega razloga, samo zaradi osamljenosti. Povedal je, da je tašča kmalu pokomandirala njega, svojo hčerko in tudi otroke. Preprosto je prevzela nadzor nad celotno družino nad vsem dogajanjem. Vse je bilo takoj pod njeno kontrolo.

Še sedaj ureja celotno življenje družine, brez nje ni dovoljeno narediti prav ničesar. Mož nima nobene moči, da bi svoji tašči postavil mejo, da bi zaščitil sebe, svojo ženo in otroke. Ko kdaj zbere malo poguma in rahlo načne to temo, se tašča zjoče, odigra osamljeno staro gospo, krščansko-usmiljeni mož pa takoj popusti. In tašča kraljuje naprej. Na škodo zdravja tega moža, na škodo odnosa med zakoncema in na škodo odnosov v družini.

Kaj je meja?

Meja je pravzaprav črta, ki ločuje – v naravi recimo gozd od travnika, zemljišče enega lastnika od zemljišča drugega, državo od države, … v medosebnih odnosih pa ta “črta” ločuje eno osebo od druge, v medgeneracijskem sobivanju eno družino od druge. Zaradi meje ima tako lahko oseba ali družina svojo identiteto, svoje odgovornosti in tudi svoje pravice. Zaradi meje se v medosebnih odnosih počutimo varne, daje nam občutek, da imamo dovolj “zraka za dihanje”.

Saj sedaj menda vemo, da so zdrave meje dobre, saj vemo, da jih je treba postavljati, jih negovati in pri njih vztrajati. A postaviti meje – reči recimo ‘ne’ otroku – je danes prava drama. Otrokom, dokler so nezreli, se to zdi kot dejanje sovražnosti. Šele kasneje bodo sposobni razumeti, da so bile meje dejanja ljubezni. Zaradi otrok-centričnosti družbe se nam zdi, da je vsak ‘ne’ že nasilje nad otrokom. In zato ga težko izrečemo. Ali pa se nam zdi, da ga moramo tako zapakirati, da skoraj ne zveni kot ‘ne’. In tako se otroci ne naučijo enakovredne dvojnosti: obstaja ‘da’ in obstaja ‘ne’. In odnos do otroka je s strani starša v obeh primerih enak.

Tako težko rečemo ‘ne’ tudi drugim kot tale mož iz uvoda ne zmore reči ‘ne’ svoji tašči. Morda se mu zdi, da je to “nebožje”, četudi racionalno ve, da nam Bog postavlja meje in zahteva, da ostanemo znotraj njih. Nas pa Bog v to ne prisili, pač pa nam iz ljubezni da svobodo, tako, da Njegove meje lahko tudi prestopimo. Seveda ne brez posledic.

Kdo jo postavlja? Vsi.

Meje si lahko in si moramo postaviti sami – najprej sebi in tudi drugim. Prvo je povezano s samokontrolo in disciplino – da sami sebe omejimo, tako, da ne hodimo po drugih, da z njimi ne manipuliramo.

Ker pa vemo, da mnogi samokontrole ne zmore(j)mo, moramo meje postavljati tudi drugim. Da bi sporočili drugemu kaj je dovoljeno – in kaj ni, kaj je pod mojo pristojnostjo in oblastjo, do kje lahko “stopiš” in od kje naprej ne. Tako bi moral mejo postaviti mož iz uvoda svoji tašči, pa ji ne. Sama sebi si je pač noče ali pa si je ne zna. Verjetno zato, ker ji ni nihče nikoli jasno postavil meje.

Zdrave in nezdrave

Meja, ki bi jo mož iz uvoda postavil svoji tašči, bi bila zdrava meja. Preprosto že zato, ker mu ne bi bilo treba hoditi na psihoterapije in ne bi bilo treba jemati antidepresivov – njemu, njegovi ženi in v prihodnosti niti ne otrokom. Z mejo bi pač zaščitil šibkejše – sebe, svojo ženo in otroke.

Če pa bi, pa to ni primer tega moža, postavil mejo le za svoje sebične namene – morda zaradi komoditete, da bi izključil taščo, ki bi bila v stiski kakšne bolezni, pomanjkanja ali zaradi svoje sovražnosti do nje, bi bila pa to nezdrava meja. Ni namen meje, da nam pomaga odstranjevati bližnje iz našega življenja, pač pa da – v primeru uničevanja – zavarujemo sebe in svoje bližnje pred zlom. In to bi moral mož iz uvoda storiti.

A kje naj v svoji šibkosti najde moč?

V Njem, ki nam daje moč (prim. Flp 4,13), iz podpore, ki mu jo nudi žena, pa je ta mož ne izkoristi. Prej pa bi moral še razčistiti s svojo vse-dopuščajočo-škodo-delajočo “krščansko usmiljenostjo”. Tu bi mu lahko pomagal kakšen dober duhovni spremljevalec.

Foto: Christian LangballeUnsplash

30 KOMENTARJI

  1. Sinoči me je negativno presunila oddaja o kulturi na TV POP, ki je bila po Tv dnevniku in je hvalila “umetnost”, ki žali osebno dostojanstvo slovenskih državljank in državljanov.

    Odzval sem se tako, da sem na POP TV posredoval naslednji poziv:

    Glede na vašo sinočnjo oddajo o kulturi, s katero ste kršili osebno dostojanstvo slovenskih državljank in državljanov, ki jim ga zagotavlja slovenska ustava skladno z mednarodnimi pravnimi akti, vas pozivam, da se opravičite vsem gledalcem oziroma slovenskim državljankam in državljanom, ki ste jim kršili osebno dostojanstvo.

    Po vaše je vrhunska umetnost, če pes drži s svojim gobcem prsi ženske in sesa njeno mleko ali če raztrgaš slovensko zastavo. Vse, kar je doslej predstavljalo estetsko umetnost, ki spoštuje osebno dostojanstvo človeka, pa za vas ne velja nič.

    Ker vaše ravnanje predstavlja žalitev osebnega dostojanstva žensk in ostalih državljanov in umetnosti nasploh, vas upravičeno pozivam, da se vsem gledalcem opravičite!

  2. Navedena oddaja je žalila tudi osebno dostojanstvo kristjanov, ki ne podpirajo takšne sprevržene umetnosti.

  3. Usmiljenje je vrlina. Neumnost ni vrlina. Predvsem je treba vedeti, kje se konča prva in začne druga. Tega žal marsikdo ne zmore in izid je negativen, zlasti za tiste, ki so bili deležni usmiljenja, ki je bilo v resnici neumnost.

    • @tine: Hvala lepa za tale dodatek. Dodajam še tole: Usmiljenje je pri Bogu neskončno, pri ljudeh pa ni. Neumnosti pa pri Bogu ni, pri ljudeh gre pa lahko v neskončnost. Saj poznate tole od Einsteina: “Samo dve stvari sta neskončni: vesolje in človeška neumnost, ampak za vesolje nisem povsem prepričan.”
      Vse dobro.

  4. V duhu državljanske suverenosti in krščanske aleluje smo kristjani dolžni zavzemati jasna in odločna stališča do predrznosti liberalnih umetnosti, ki žalijo dostojanstvo osebe.
    Pridružujem se komentarju Svitase, ki je utemeljeno in potrebno. Še več potreben je protest in zahteva, da ni dopustno in dovoljeno vse kar ni etično in razumno. Umetnost je lahko provokativna, če pa je žaljiva pa to ni več. Nacionalna RTV si to ne bi smela dopuščati.
    Ker sem užaljen protestiram in zahtevam ustrezno reagiranje v dostojanstvo umetnosti in človeka.

  5. Tale mož je navaden mehkužnec, ki je v obup spravil celotno družino. Včasih so moški imeli bratovščine , kjer so se pogovorili o moških težavah. Danes je potrošniški individualizem odnesel to obliko druženja med moškimi. Ta primer samo kaže kako je potrebno spet obnoviti druženja med moškimi.

  6. Se strinjam z avtorjem, da je nujno prebujenje moških po komunikaciji in uveljavitvi normalne družbene vloge moških , saj moški ne smemo biti odrinjeni od družbenih dogajanj in razvoja.

  7. Odpustiti – da.
    Ampak to ne pomeni, ponovno mu zaupati blagajno.
    Ampak to ne pomeni, da mu ne bomo sodili.

  8. Bravo, g. Čerin, se povsem strinjam s člankom… no, saj verjetno se vsi, meje med resnično ljubeznijo in mehkužnostjo/neumnostjo/lažno ljubeznijo so v tem primeru tako jasno postavljene, da bi jih videl še slepec.

    Nekoliko več truda pa zahteva aplikacija istih vodil na nekatera druga pereča področja, s katerimi se dandanes sooča Katoliška cerkev (vprašanje migracij, zakramentalna disciplina itd.). Problem je tudi tam pravzaprav isti, le bolj zamegljen, zato moramo natančneje pogledati.

    • @demaistre: Hvala. Ja, res sem se osredotočil na moža – posameznika. Njegova šibkost je res v-nebo-vpijoča. In takih moških je danes mnogo. Zato toliko negotovosti v družinah. Zadnjič je prijatelj uporabil dober, zelo sočen izraz – smo “objajčeni” moški (moški, ki so prišli “ob jajca”). In takih je povsod dovolj – tudi na vodilnih položajih v politiki in seveda tudi v Cerkvi. Isti simptom, iste težave, ista vse-odpuščajoča-škodo-delajoča krščanska usmiljenost, brez pravičnosti, … le na višjem družbenem nivoju. Ker je na videz lažje biti usmiljen kot pravičen, a na koncu boli glava.

      Niti ni treba pogledati bolj natančno, ker se vidi “z aviona”.

      Hvala za odziv in vse dobro.

  9. Mož trpi za sindromom pridnega fanta (ang.nice guy-a).
    Precej pogost pojav v zahodnem svetu.
    Njegova fasada se vleče že iz otroštva in sedaj so se pokazale posledice.
    Ženske postanejo glavne v družini in vzgajajo moške potomce.
    Očetje so šibki ali pa jih sploh ni. Tako se iz generacije v generacijo
    vleče isti vzorec.
    Dr. Robert Glover v kultni knjigi No more mr.nice guy pravi
    da imamo že tretjo generacijo pridnih fantov.
    Vzporedno z njimi pa dobimo nezadovoljene ženske,
    ki s svojo nebesedno pasivno agresivnostjo sovražijo moškega/očeta, ki ni voditelj
    ampak samo izpolnjevalec njihovih želja.Drugače povedano ne dojame kdaj ga ona
    testira, da on prevzame vajeti v svoje roke.
    Samo tako si pridobi in zasluži spoštovanje v njenih očeh.

  10. Resnično usmiljenje nikoli ne izključuje pravičnosti.Dilema ljubezen ali pravičnost je v bistvu in resnici lažna:ljubezni ni brez pravičnosti le-te pa ne brez ljubezni.Podobno že vso zgodovino vsiljuje človeku zavistna kača s prefriganim in na videz ćisto drobcenim enobesednim zavajanjem…

    • @baubau: O tej temi – povezanosti kreposti – odlično govori Fabrice Hadjadj v knjigi Vera demonov. Res nas je hudič dobil tako, da je ločil kreposti, ki same “tavajo okoli” in delajo škodo. In težko jih je zavrniti, ker so pač – kreposti.

  11. Zlizana tema,pa vendar. Otrokom reči ne ni težko, če sta jih vzgojila tako, da vama zaupajo. “Tega ne bo, tega ne smeš, tam ne boš šel (šla )…, ker meniva, da to ni dobro zate in ti zato ne dovoliva, saj te imava rada”. To je pri najini vzgoji vedno delovalo, seveda pa je pogoj, da imate z ženo enako mnenje o tem, kdaj da in kdaj ne. Če ga še nimate ga uskladite, preden ga poveste otroku.
    Tudi o vlogi tašče v družini je potreben najprej konsenz med zakoncema. Če imata razčiščene pojme o vlogi vsakega člana v družini, potem niso potrebna “moška združenja za zaščito pred taščami”. Če pa tega ni, potem tudi takšna in drugačna modrovanj in nasveti drugih izven družine, kar je danes tako moderno, nič ne pomagajo. Res pa da eni s tem dobro služijo.
    Ljubezen, prijateljstvo, zaupanje v Božjo previdnost in prava mera pameti v zakonu odžene vse težave stran.

    • Zelo se strinjam, da če imata mož in žena razčiščene odnose, tudi tašča ne pride do živega.

  12. Sodim, da primer s taščo ni posrečen. Prostor bi moralo dobiti tudi stališče tašče. Pa tudi opis njihovega družinskega izvajanja praktične vere, ki morda počasi vodi k izboljšanju odnosov.
    Sam naslov pa je zanimiv: Kajti odpuščanje povzroča škodo povsod tam, kjer se vse-odpušča antiteistu, morilcu ali zločincu.
    Da ne govorimo, da izraz »odpuščanje« (stvar notranjosti) pa sploh ni ta pravi. Bolj gre za spravo (stvar zunanjih postopkov): Spravo s taščinim ravnanjem (če bi bila hudičevo dekle), ali pa spravo s krivičnim sistemom.

    • Po moje za stališče tašče tukaj ni prostora. Družina nastopa samostojno, kot celota. Sicer ima tašča pravico do svojega mnenja, ne sme pa se vmešavat.
      Problem vidim v tem, ker se tašča niti ne zaveda, da nadzira in vodi. Kot razumem, je prevzela vlogo svojega zeta.

    • @veronika: Nisem mogel govoriti s taščo in nisem imel prilike spoznati družine v podrobnosti. Pa tudi ni najbolj pomembno orisati prav vse, da se lotim sporočila glede postavljanja zdravih meja. Mi je všeč mnenje @Amelie, ki pravi: “Problem vidim v tem, ker se tašča niti ne zaveda, da nadzira in vodi. Kot razumem, je prevzela vlogo svojega zeta.” Ja, tašča je prevzela vlogo zeta. Zakaj pa? Ker je lahko, ker je slabič, ker je – morda – vzgojen v napačnem razumevanju krščanskega usmiljenja. Problem je torej v zetu, ne v tašči. Ker je vse DOpuščajoč, kot pravi spodaj v komentarju @Aleksios.
      Vse dobro želim.

  13. Mislim, da bi bil naslov Vse-DOpuščajoča-škodo-delajoča “krščanska usmiljenost” veliko boljši (menjava vrstnega reda črk D in O ter dodani narekovaji). Odpuščam tukaj in zdaj za nazaj. Dopuščam tukaj in zdaj za naprej.

    Reči “ne” nečemu, kar se je dejansko zgodilo, me druži z lažjo. Reči da nečemu slabemu v prihodnosti, prav tako. Usmiljenje pa reče da vsakršni preteklosti (v primeru slabe je to ODpuščanje) in jo vključi (in iz nje naredi nekaj novega), hkrati pa reče dobremu delu prihodnosti da (kar je usklajeno z Božjo voljo) in ga vključi, slabemu pa ne (kar nasprotje Božji volji) in ga izključi (razločevanje – molitveni namen tega meseca).

  14. Pred leti, pozabil sem v katerem tedniku že, sem bral kolumno Mojce Mavec, ki je opisovala reševanje sorodnih snahinih težav s taščo. Mislim, da je tej tašči rekla kolomajsarica ampak nisem povsem prepričan saj Google nikjer ne najde te besede.

    Jaz svetujem, da tašči pomagajo najti kakšen nov hobi, kaj boljšega od komandiranja po hiši. Mogoče kakšno aktivnost izven hiše, če je možno. Mogoče ji najti več družbe njenih let. Morebiti ima tašča demenco, v tem primeru kakršno koli nasprotovanje ne bo pomagalo, bo pa pomagalo se poučiti o tej bolezni. Kot omenjeno, demenca poleg pozabljivosti s sabo prinese tako večjo konfliktnost kot še druge težave.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite