Vse o detektivu

3

detektiv_1AFORIZMI.

• Razlogi, ki pripeljejo do zločina, so njegove okoliščine – in nikoli obratno.

• Kot vedno, nas detektivski romani učijo pravega odnosa. Tu je osebnost žrtve važna le, v kolikor nas napotuje na motiv storilca; in subjektivnost morilca nas zanima le, v kolikor nam razkriva njegove motive. Vse ostalo – ves zapleteni svet medčloveških odnosov, ki tvori to, kar za velikansko večino ljudi pomeni »realnost« – je za detektiva postranskega pomena: o tem ne moralizira niti ga ne zanima tako zelo. Važno je, da se razkrinka storilca.

• Detektivski roman je po svojem izvoru žanr viktorijanske dobe in njegova struktura še vedno spominja na njegove korenine. Ozadje klasične detektivke je vedno družba, ki predstavlja kontekst zločina. Zločin je njen simptom. Za zločinom vedno stojijo resni motivi, ki so banalni le iz perspektive detektiva, ki prevzame pozicijo zunanjega, nemara celo ciničnega opazovalca. Za vse ostale, za tiste, ki so potopljeni v družbena razmerja, je zločin vsaj do neke mere razumljiv in za nekatere – za tiste, ki se identificirajo s partikularno pozicijo zločinca, ki torej delijo njegove upe in tesnobe – celo opravičljiv.

• V klasičnem detektivskem romanu je resnični negativni lik žrtev, in ne zločinec. Velikokrat gre za kruto osebo – najpogosteje je to patriarhalni tiran ali kdo drugi, ki zlorablja svojo družbeno moč tako, da dela življenje bližnjih neznosno. Umor je ponavadi akt maščevanja ali pa rešitev v sili. Torej bližnjica. Zločinec se odloči, da bo za trenutek odmislil etične in zakonske norme in stvar rešil na nepravoverni, a nujni način. V kolikor ostane zadeva skrita, lahko družbeni proces normalno teče naprej. Še več: mogoče gre zdaj vse še bolje. Zločinec bi lahko nemara bil celo heroj.

• V klasični detektivki je zločin vedno take narave, da bi večina družbenih akterjev lahko rekla: »Ah, no, pustimo to vnemar in živimo dalje.« Detektiv je tisti, ki je pusti vnemar. Je moteči element, tisti, ki uničuje družbeno homeostazo.

• Detektiv se pogosto sklicuje na pravico. Zlasti na koncu, ko razreši uganko, pogosto rad deli nauke. A dejansko pravica ni njegovo glavno gonilo. Ženejo ga namreč čisto subjektivni, partikularni vzgibi: samovšečnost (»Ali mi bo, geniju, tudi tokrat uspelo ali ne?«), občutek intelektualne večvrednosti, morda tudi zgolj obljuba nagrade. Bolj kot pravica ga zanima resnica: toda ne resnica kot metafizična entiteta, temveč kot tista nema, objektivna struktura dejstev, ki ne podpira, temveč razdira družbene vezi.

• Detektiv zločin rešuje, kot bi reševal križanko. Z enako hladnokrvno strastjo in brezbrižnostjo do družbenih posledic svojega odkritja. S tem pa skrbno, eno za drugo, uničuje družbene vezi, upe, načrte. Ko je njegovo delo končano, pogosto ni razkrinkan le storilec dejanja, temveč še cela vrsta medsebojnih spletk, motivov, struktur medčloveške povezanosti.

• Detektiv, to je vedel že Chesterton, je zelo blizu anarhistu. Anarhist družbo spodjeda z bombami – detektiv z resnico.

• Paradoks detektiva je, da mora razumeti storilčeve motive. Če bi ostal na ravni varnega zunanjega moraliziranja, ne bi mogel prodreti v njegovo razmišljanje in od znotraj analizirati logiko njegovih dejanj.

• Pravi detektiv ne obsoja storilca. To ni njegova naloga. Pogosto se celo zgodi, da mu je storilec pri srcu – med njima se ustvari tekmovalna vez simpatije.

• Iz stališča družbe je detektiv neznosna oseba. Stika po družinskih skrivnostih, mrežah prijateljstev in poslovnih stikov. Uničuje status quo. In kar je najhuje: statusa quo ne uničuje, ker bi mu ne bil pogodu – saj ni revolucionar – temveč, da bi prišel do dna neki čisto postranski zadevi. Vsak »normalni« član družbe bi spričo njegovega obsesivnega početja rekel: »No, pustite to, vendar. Saj so vsi zadovoljni s stvarmi, kot so. Prav lepo lahko živimo s skrivnostjo. Ali z grešnim kozlom. Quieta non movere.« A on se ne pusti prepričati. Hoče resnico – tudi za ceno sveta. Zato ga napačno zamenjujejo z moralistom: nekoga, ki v imenu abstraktnega etičnega kodeksa uničuje konkretno intersubjektivno mrežo dogovorov, paktov. Ki v imenu resnice in pravice uničuje kompromise.

• Detektiv ni moralist. Storilca ne obsoja. Ga zgolj razkrinka in pospremi na sodišče. In od tod na morišče.

• Moralist je človek šibke vere. Ne verjame v absolutnost Dekaloga, ne verjame v končno sodbo. Zato se trudi iskati nadomestke, utrjene otoke pravičnosti na tem svetu. Od tod njegova fanatična vročičnost. Misli, da je od njega sploh kaj odvisno.

• Vsi veliki detektivi so bodisi flegmatiki ali koleriki, vsekakor pa ne fanatiki. Vedo, da od njih ni odvisna usoda sveta. Še usoda zločinca ne. Ve pa, da je od njega odvisno nekaj drugega, nemara važnejšega: usoda svetne pravice. Kajti brez kaznovanja ni pravice. Zato – in zgolj zato, pravzaprav – je treba zločinca pripeljati pred roko pravice.

• Pogosto pozabljamo, da je detektiv razdiralna oseba. Ne zato, ker bi neposredno nastopal proti družbenim normam, temveč zato, ker se nanje požvižga. Jih pozna do obisti, pozna strasti in razloge, ki so gibalo družbenega občevanja, a jih postavi v ozadje; v ospredje pa postavi kršitev zakona.

• Detektivova rigoroznost je abstraktna in torej krivična: ukvarja se z umorom zlobnega lorda – a kje je bil, ko je ta teroriziral svojega nečaka, zlorabljal ženo, onemogočal poroko svojega sina, prevaral poslovnega partnerja? Kje je bil, ko je žrtev širila strahovlado? Kako si drzne priti zdaj in reči – vse to me ne zanima, vse to je zame le okoliščina?

• To, da se kot bralci postavimo na stran detektiva, je velika iluzija, optična prevara, v katero nas zapelje literarna fikcija. Dejansko, kot družbena bitja, smo namreč vedno na strani preiskovancev.

• Spomnimo se Hercula Poirota Agate Christie: na koncu vedno zbere osumljence in preden razkrinka storilca, poskrbi, da poniža tudi vse ostale. Razkrinka njihove slabosti in jih izpostavi kot – potencialne morilce. Pred njim stoji družba v svoji celoti in detektiv – iz pozicije večvrednosti, za katero nima nobene zunanje sankcije – razkrinka vso njeno ničevost in pokvarjenost. Šele nato se obrne k zločincu, edinemu, ki je imel priložnost in pogum, da je storil to, o čemer je večina ostalih sanjala. Lahko bi rekli, da zasači  junaka.

• Detektivski roman je ena največjih mojstrovin sodobne literature. Dosegel je nekaj, kar ni uspelo nobenemu abstraktemu etičnemu imperativu ali moralnemu kodeksu: lik detektiva, ki je v vsaki družbi osovražena oseba, je povzdignil v junaka. Junaka, tistega, »ki se upa«, tistega, ki je ubil osovraženega tirana, pa spremeni v navadnega zločinca. Zato je detektivka krščanski žanr par excellence.

• Detektiv je borec za pravico ravno zato, ker je ne neposredno uteleša. Ker za to nima nobenega pooblastila. Razen tega, da sledi črki Zakona, po kateri je zločin pač zločin.

• Detektivka ne prikazuje boja med dobrim in zlom, temveč med dvema oblikama dobrega, ki pa nista simetrični. Na eni strani je »črni princ«: tisti, ki se proti zlu (tiranu) bojuje z zlom (zločinom). Na drugi strani je »bojevnik svetlobe«: tisti, ki se proti kršitvi etične norme bojuje z resnico. »Princ teme« širi meglo, da bi prikrila dejanske razsežnosti in podrobnosti njegovega dejanja, hkrati pa potihoma govori: »Saj veste, da sem moral to storiti in da je pravzaprav bolje tako …«. Luč »bojevnika svetlobe« pa ni arhetipska luč resnice, temveč navadna, moderna luč preiskovalne svetilke, lupe, mikroskopa – luč, ki razkriva male, nečedne in skrite podrobnosti.

• Detektiv je predvsem demistifikator. Ko je njegovo delo končano, je pravici sicer ugodeno – a družbi ne ostane ničesar, razen grenkega priokusa.

• Detektivka ima velikansko pedagoško funkcijo, ker nas uči, da je vsak zločin potrebno kaznovati in da se vsi zunanji ugovori proti raziskavi in kazni – ugovori družbene, pragmatične ali politične narave – morajo razbliniti kot mehurčki ob steno.

• Ostane pa nam ključno vprašanje: kako lahko prinesemo pravico na svet, če ne prek zločina? Kako se je mogoče znebiti tirana, če ne prek umora? O tem detektivka, žanr, ki govori v imenu klasičnega viktorijanskega liberalizma, ne zna povedati ničesar. Odgovore na to vprašanje, ki je eno osrednjih etičnih in političnih vprašanj, moramo iskati drugje.

Foto: Detektiv Škrabar


3 KOMENTARJI

  1. > Moralist je človek šibke vere. …
    > Misli, da je od njega sploh kaj odvisno.

    He he. Pa ste me razkrinkali. 🙂
    Torej ste vi detektiv. 😉

      • Zelo pogosto res. Kar je, po mojem, vsaj delni razlog, zakaj ta boj nima vselej tiste privlačnosti, ki bi si jo zaslužil. Moralizem je namreč predmet posmeha. Upravičeno, do neke mere. Kdor presoja svetne stvari z merili nadnaravnega, nad-svetnega, je lahko res zagnanec, mistik itd, a vzbuja – v kolikor deluje v zvestobi s svojim naukom – neko magnetično privlačnost (Sveti Frančišek, npr.). Moralist pa, ravno obratno, nadnaravno in nad-svetno meri z vatli svetnosti. Zato pogosto izpade malenkosten, smešen. Sklicuje se na velike, kozmične, božanske zakone, a v njegovem življenju, ravnanju, v njegovih upanjih, je le malo kozmičnega, le malo božanskega (Ted Haggard, npr.)
        Detektiv pa ni ne eno ne drugo: je skromni moteči element, ki kljub ali celo iz svojih malenkostnih vzgibov deluje v imenu zakona. Zato vedno znova žanje dosežke, o katerih si moralist še sanjati ne bi upal.
        Zakaj? Zato, ker se osredotoči na greh (zločin), namesto da bi ostajal na ravni abstraktenega in vedno istega obsojanja grešnikov.

Comments are closed.