Vse moje vojne

5
60

Avtor: Ana Kos.

Posredovala Vam bom nekaj citatov iz knjige Vse moje vojne, avtorice Maruše Krese. Sprašujem se koliko vojn je zaznamovalo 20. stoletje, samo čas, v katerem je živela avtorica te knjige? In na nek način so te vojne zaznamovale tudi njo. Vietnam, Bosna, Kambodža, Mozambik, Afganistan, Iran, Irak, Eritreja, Angola, Sudan, Ruanda, Izrael, Palestina …

…….

V Ljubljani se ustavim pri mami. Naj ji povem, da grem v Sarajevo? Naj ji ne povem? Če se mi kaj zgodi? Mati, stara partizanka, se razburja: “Saj ne veš, kaj je vojna.” “Tudi ti nisi nekoč vedela,” ji odgovarjam. Sestra miri. /…/ Mati plete. Plete volnene nogavice za Sarajevo. Mati pripoveduje: “V moji brigadi. Hodili smo skozi sneg. Hladno je bilo. Vodja kolone je bil lep moški, in ker je bil dober vojak, mu je komandant ukazal: ‘Ti boš vodil napad na Temenice.’ Tako žalostno me je pogledal. Oh, bog, sem pomislila, danes ponoči bo padel. Tolikokrat se mi je zgodilo, da sem soborcem videla smrt v očeh …”

……

Le kako naj najdem prave besede sredi zimskega Sarajeva v kinu Sloga na koncertu najnovejših sarajevskih rock skupin, ko poslušam mladega pevca skupine Graffiti. Deset dni pred koncertom so mu ostrostrelci ubili ženo. “Nekaj mi je še hotela reči, ampak sem prišel prepozno.” Poje … ne vem, ali ima že dvaindvajset let …

……..

V kavarni pet Palestincev z eno samo puško. Nosi jo najstarejši. Ostali so ponosni nanjo. Za vogalom dečki s kamni v rokah. Novinar BBC-ja je z njimi. Izraelci, ki nanje streljajo. Anglež, ki vrže kamero na tla, skuša braniti dečke s svojim telesom in vpije: “Saj ste nacisti!”

……..

Že tretji dan sedimo na radiu Zid v Sarajevu. Poslušamo klice na pomoč radiotelegrafista iz Srebrenice. Kakih petdeset ljudi v malem radijskem studiu molči. Kako se že reče? Če bi padla šivanka, bi jo slišali. “Pred Srebrenico so” Storite kaj! Me kdo sliši?” /…/ “Prezgodaj je še, da bi jih napadli. Postavili smo jim ultimat.” Koliko ultimatov je bilo postavljeno v vseh teh letih in ne spomnim se niti enega, ki bi prinesel kaj dobrega. /…/ “V mestu so! Konec je,” vpije radiotelegrafist. In predstavnik Nata ali OZN z mirnim glasom razloži, da sedaj Nato ne bo napadel, ker je srbska vojska v mestu in so Natove bombe prenevarne za civiliste. /…/ Vso noč sedimo v studiu. Radiotelegrafist se ni več oglasil. … Mesec pozneje v Berlinu. Habiba … Ne ve, kaj je z njenim očetom, štirimi brati … v Srebrenici. In mož … prišel je v Berlin prek Rdečega križa … Združitev družine se temu reče uradno … bil je eden od tistih, ki jim je uspelo v noči, ko so bili Srbi že v mestu, na skrivaj oditi po pomoč … v gozdu so zašli … tavali so dneve in dneve in on je za šest tednov izgubil spomin … Stisne mi roko. Močno. “Sami smo ostali. Najprej so nam že pred dvema letoma pobrali še tisto malo orožja, ki smo ga imeli, češ da bo Srebrenica postala varno ozemlje pod zaščito vojakov OZN. Save heaven se temu reče uradno. Vsi funkcionarji so kraj zapustili, češ da gredo po pomoč. Nihče se ni vrnil. In pomoč?” “Zakaj, le zakaj?” se sprašuje. Milošević, Tuđman, Izetbegović? Njemu je vseeno, kdo izmed teh treh … Ko sliši njihova imena, se prične tresti.

…….

Nedavno sem si ogledala dokumentarec Taxi to the Dark Side … zapori: Bagram, Abu Graib, Guantanamo … Gledamo, gledamo, vse, kar gledamo, smo že gledali … vse smo že vedeli … in vse, kar gledamo, je tako grozljivo, da nas niti prizadene ne več … Brez besed ostanem, ko poslušam enega izmed ameriških zasliševalcev: “Če gledaš na človeška bitja, kot da so manj vredna, se naenkrat zasačiš, da počneš stvari, ki so še človeški fantaziji nepredstavljive.”

………

Pričevanje ameriškega vojaka v Iraku za Washington Post: “Mislil sem, da je umor izkušnja, ki ti spremeni življenje. Ko pa sem to prvič storil, sem si rekel: Okej, pa kaj? Ustrelil sem človeka, ki se ni hotel ustaviti pri naši nadzorni točki, in bilo je, kot ne bi nič storil. Tukaj je ubijati ljudi kot hoditi po mravljah. Mislim, ubiješ nekoga in rečeš: ‘Okej, gremo nekaj pojest.'”

…….

Prijateljica v Sarajevu: “Če sem nekoč to mesto sovražila, sem ga sedaj, ko je tako ubogo, naučila imeti rada. Ampak nočem umreti tukaj. Smrt je intimna stvar, stvar tvoje družine, prijateljev, ljudi, ki te imajo radi. Zunaj, po svetu umreš v tišini in sam, imaš svojo majhno intimno smrt. Ampak tu v Sarajevu je smrt postala nekaj kolektivnega, brezosebnega, grdega. Vse polno krvi in ti umreš pred očmi ljudi ali pred kamero reporterja. Poniževalno je tako umreti. Hočem preživeti vojno, da bom lahko umrla kot človek, da bom lahko imela svoj mali pogreb, in ne pogreba, na katerega nihče ne pride, ali mogoče en sam prijatelj, ker povsod padajo granate. Želim si pogreb kot v ameriških filmih. /…/ Groza me je ob misli na težko bosansko glino, ki pade nate, tako da še dihati ne moreš …”

 

……..

Maruša Krese: Vse moje vojne, Mladinska knjiga Založba 2009

Vir: blog od srca do srca


5 KOMENTARJI

  1. Kaj je cilj tega opisovanja pobijanja ljudi?
    Kaj skuša Ana Kos povedati in kaj je skušala povedati pokojna Maruša Krese v svojih knjigah?

  2. Zbuditi v nas, ki to beremo, zavest o grozljivi strani narave človeka – sočloveka, ki lahko prevlada v okoliščinah vojne, revolucije, trerorja. Spomniti nas na svetle vzore velikih osebnosti, ki so se v takih razmerah zmogli postaviti v bran nemočnih.

  3. sem bral dotično knjigo in potem presenečno osrmel, ko sem jo videl na seznamu za KRESNIKA.
    meni se je zdela koomalo daljši prosti spis nekega učenca.
    Pa še danes ne vem, za kaj v knjigi sploh gre.

  4. Ne bom prebral. Nočem. Nočem verjeti, da smo človeška vrsta pod kožo tooooooliko krvavi.

  5. Kaže, da je prenova strani “pojedla” moj komentar, pa bom napisala še enkrat par besed:
    Tone, ti si razumel to, kar sem želela povedati s zgornjim zapisom.

    Dejstvo je, da – kaže – se v vsakem človeku lahko zbudi zver – nihče od nas nima garancije, da bo vse življenje dober. Nekje je meja, je točka, je prelomnica … Po moje moramo vedno paziti na to, da ohranjamo v sebi človeka, Človeka.

    Večkrat se spomnim na nek projekt – ko je nek profesor zgodovine želel učencem kar najbolj nazorno pokazati, kako je sploh lahko “nastal” Hitler. Uvedel je nek projekt, eksperiment, ki naj bi učencem prikazal stanje v Nemčiji v tridesetih letih prejšnjega stoletja in tako je sploh mogoče, da je bil Hitler tako “uspešen”.
    Že zelo kmalu se je videlo, da so bili tudi učenci tega profesorja dovzetni za “Hilerjevega duha”.

    In objava citatov iz knjige Vse moje vojne ima prav ta namen: Bodimo pozorni … “Čujte in molite …” pravi Jezus. Tudi tisti, ki se povzdiguje nad druge, ker misli: “Meni se pa kaj takega zagotovo ne more zgoditi,” ni zagotovo rešen … Vse je odvisno od vsakodnevnega dela za to, da bi bili Ljudje.

    “Val” – o skupnostnem duhu – http://www.ednevnik.si/entry.php?w=odsrcadosrca&e_id=85492

    Vsem vse dobro!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite