Vse ljubezni običajne ženske

jaque-1308710-1279x976Kadar govorimo o ženski, jo je potrebno pojmovati kot vsako odraslo osebo ženskega spola, ne glede, ali je stara 60, 40 ali 20 let. Če izhajamo iz predpostavke, da znotraj svojega odraslega življenja niso ljudje ves čas isti, ampak se spreminjajo, rastejo v psihološkem in čustvenem smislu, se razvijajo in dozorevajo, iz tega sledi, da se menjajo in spreminjajo njihova stališča do nekih pomembnih življenjskih pojavov, kot je npr. stališče do ljubezni. Sprašujemo se, ali obstajajo nekatere značilnosti v menjanju odnosa ženske do ljubezni, v skladu z njenimi leti, ki seveda ne veljajo za vsako posamezno osebo, čeprav so tipične in pomembne za večino generacije.

Ženska v dvajsetih letih čuti, da je na začetku odraslega življenja. Zelo je radovedna, kaj vse jo čaka v življenju, usmerjena je na svoj izgled, privlačnost in je pozorna, kako jo dojemajo in sprejemajo moški. Čeprav se prepušča v ljubezni, svoje čustvene zveze doživlja samo kot zabavanje. Resno vezanje odlaga za nek drug čas, ko bo mislila, da je dovolj doživela, izkusila, prepotovala in se zabavala.

Ženska v tridesetih letih je posvečena tistemu, kar lahko poimenujemo kot »pletenje gnezda«. Čustveno je pripravljena za resno povezovanje s partnerjem, ki ji odgovarja. Prav tako je pripravljena za rojevanje otroka ali otrok. Po porodu se posveča vlogi matere in materinsko ljubezen postavlja nad partnersko ljubezen. Pogosto ima probleme, da uskladi ljubezen do otroka, ljubezen do partnerja in ljubezen do staršev.

Ženska v štiridesetih je po pravilu čustveno zrela ženska, ki je izpopolnjena kot partnerka, kot mama. Počuti se kompetentna tako v poslu, ki ga opravlja, kot v socialnih stikih. Zaveda se svojih kvalitet in hkrati tudi primanjkljajev, šibkosti, tako da sprejema samo sebe in seva samozavest. Njen zakon je stabilen in čeprav njeni otroci še niso odrasli, ji je še vedno zelo pomembna vloga mame.

Partnerski odnos ženske v petdesetih letih je definiran in udoben. Toda sama doživlja, da se je v preteklem obdobju v glavnem posvečala sedaj že odraslim otrokom, hkrati pa tudi partnerju, s katerim je v zakonskem odnosu. Petdeseta so tista leta, ko ljudje emocionalno uvidijo, da je življenje končno, tako postajajo odgovorni sebi in svojemu načinu življenja, ki ga peljejo naprej. Ženska v petdesetih pogosto zaključuje, da je v neki meri sama sebe zapostavljala in da je sedaj končno prišel čas, da se obrne k sebi, da ima bolj rada sebe, da bolj skrbi zase in za svoje zadovoljstvo. Pogosto se usmerja na ustvarjanje svojih osebnih interesov. Začenja potovati in obiskovati tista mesta, ki si jih je že od nekdaj želela obiskati.

Ženska v šestdesetih je pogosto v vlogi babice, ki se uresničuje z izražanjem ljubezni svojim vnučkom. Pri tem odkriva »brezpogojno ljubezen« do vnučkov, osvobojena tiste vrste odgovornosti, ki jo imajo starši do otrok.

Čeprav vsaka generacija gleda na svet iz svojega zornega kota, misleč, da so njene življenjske vrednote in pogledi na ljubezen tisti »ta pravi«, pa je potrebno ljubezen gledati transgeneracijsko.

Foto: Fernando AUDIBERT, FreeImages.com