Delo in pravzaprav vsi mediji glavnega toka (Dnevnik, Večer, Pop TV, RTV Slovenija …) so na nek način dosledni. Tudi kadar se izjemoma zgodi kakšna ne ravno leva vlada, kot se je zgodilo 13. marca 2020, ostanejo zvesti tradicionalnim strankam levice, če ne celo proletarske revolucije. Večina mojih prijateljev se zaradi tega pritožuje, v resnici pa se politično življenje v Sloveniji skoraj normalizira. Če kdaj, se je z najnovejšo Janševo vlado izkazalo, da ima Slovenija – podobno kot nekatere druge demokratične države – dve vodilni moštvi oz. stranki: levo in desno, nima pa dveh enakovrednih medijskih igrišč. Levica ima večino najvplivnejših medijev, desnica prav malo, skoraj nič.
V slovenski medijski in publicistični folklori velja, da je vse, kar ni izrazito levo in revolucionarno, desno, zaostalo in celo fašistično; kar pomeni, da je – vse, kar ni levo in revolucionarno – treba onemogočiti, zatreti, kaznovati, bognedaj obdariti z enakopravnim obravnavanjem. Približno tako se godi zasebnemu šolstvu in nekaterim združenjem ali druščinam, kot je npr. Katedrala svobode. Njeni člani plačujejo račune za prireditve iz lastnega žepa. Sami? Zapuščeni? Neodvisni!
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
Več:Demokracija
