Vse in nič Janeza Janše

1
33

Trenutno bi bilo verjetno kar prijetno biti v koži opozicijskega voditelja Janeza Janše. Zdi se, da so se stvari redko doslej odvijale bolj po njegovem okusu (ali po okusu katerega koli šefa opozicije). Skoraj na vseh frontah lahko dosega točke le z malo ali kar nič truda.

Kakor naredi Janša, je vselej prav

Brez dlake na jeziku lahko benti nad izdatno slovensko pomočjo potopljeni Grčiji. Ljudje seveda medlijo, ko obtožuje vlado, da bo skozi okno vrgla 400 milijonov evrov, nima pa 12 milijonov za rešitev tega ali onega bankrotiranega podjetja. Lahko si privošči luksus, da ob vsesplošnem zgražanju nad točo granitnih kock v stavbi hrama demokracije ošvrkne vladajoče in jim naprti levji delež krivde za radikalni izbruh študentskega nezadovoljstva. Gotovo pač ve, da je na Slovenskem dovolj hvaležnega občinstva, ki v svojih mokrih sanjah – tudi zaradi notoričnega pomanjkanja demokratične tradicije – sanja ne o obmetavanju, marveč kar o podiranju parlamenta kot legla preplačanih lenuhov. Podobno si lahko kar sam ali pa kateri od njegovih privržencev brez hudega moralnega mačka privošči kakšno neobvezno in pavšalno rohnjenje čez stranpoti kapitalizma. In spet ni daleč do solz v očeh že pridobljenih ali potencialnih volivcev. Navsezadnje se je po krajšem cincanju odločil še za odločen nastop v vlogi nacionalnega Robina Hooda, ko se je z vsemi topovi spravil nad prosluli arbitražni sporazum. Tudi tukaj je videti, da ne more ustreliti mimo, saj je očitno zabrenkal na pravo struno pri veliki večini svojih pristašev, razen tega pa se je ponovno znašel pod eno streho z glavnino nekdanjih Demosovih veličin, tudi s takimi, ki bi ga večino časa najraje utopili v žlici vode. Navsezadnje mu je prav podobna kombinacija bistveno pomagala k zmagi na volitvah leta 2004. Skratka, človek ima brez težav občutek, da Pahorjeva vlada ne more narediti ničesar prav, Janša pa ničesar narobe. Njegova edina naloga je sedenje ob reki in čakanje na plavajoča trupla.

V njegovih čevljih

Prelepo bi bilo, ko bi bil sedanji trenutek zanj brez vseh nevarnih pasti. Pri tem ob tradicionalno slabem spominu volilnega telesa in ob njegovem nezanimanju za širši kontekst ne mislim na neprijetna vprašanja, kaj bi se dogajalo, če bi Janša ta hip stoloval na Gregorčičevi in bi ne grel trenutno kar udobnih opozicijskih klopi. Tako spraševanje seveda nima smisla, saj naloga opozicije še nikoli ni bila, da zagotavlja vladi večino za neprijetne ukrepe. Pa vendar: v opisanem hipotetičnem primeru bi predsednik SDS bržčas ognjevito zagovarjal nujno pomoč Grčiji, mimo katere pač ne pelje nobena pot, z vso energijo bi nadaljeval z že v prejšnjem mandatu začrtano (in nujno) reformo študentskega dela in najbrž pokasiral še kakšno granitno kocko več od sedanje garniture. Slednjič bi kajpak najprej na krilih gorečega domoljubja s podporo vseh političnih sil v državi junaško blokiral hrvaška pogajanja za vstop na EU, nato pa po sili razmer dosegel nekakšen sporazum s Hrvati. Ki ne bi mogel biti bistveno drugačen od tistega, ki ga je z Jadranko Kosor dosegel Borut Pahor.

Brez jackpota

Vsi navedeni premisleki morda lahko dajo misliti, a šefu opozicije prav nič ne škodijo. Zanj je veliko neprijetneje, da svoje trenutne premoči ne more nikjer in z ničimer kronati. Naslednje volitve so daleč in do tedaj se lahko marsikaj obrne. Kako jalov je pravzaprav Janšev udobni položaj, se najbolje pokaže ob dejstvu, da se je po vsem videzu že vnaprej predal v edini volilni tekmi, ki bo letos kaj veljala. Gre seveda za bitko za ljubljanski magistrat. Samo ta bi utegnila prinesti kaj simbolnega kapitala, kaj prestiža. Vendar ni videti, da bi v SDS kdo verjel v kakršno koli možnost za uspeh. Pri tem bi bilo za Ljubljano in Slovenijo nedvomno ključnega pomena pravočasno zaustaviti Jankovićevo ideološko in finančno megalomanijo, s katero je prestolnico uspešno spremenil v otok atavizmov in nebuloz iz polpretekle dobe. Ob  njegovi ponovni zmagi  bo – po drugi strani – kakršno koli hvalisanje z osvojenim številom svetniških mest brez vsake vrednosti. Vse nabiranje točk, ki se je začelo že pred časom s potopom obeh tako imenovanih liberalnih strank in njunih vodstev, torej v bližnji prihodnosti ne bo prineslo jackpota, v daljni pa lahko opozicijski vodja ostane celo povsem praznih rok.

Napačna karta?

V zadnjih dneh se zgornji pasti pridružuje še nova. Zdi se namreč, da Janša pretirava s svojim nasprotovanjem arbitražnemu sporazumu. Zgoraj sem sicer omenil njegovo z ozirom na razpoloženje volivcev vsaj taktično modro načelno odklonitev sporazuma. Toda on se je odločil za uporabo vse artilerije, ki jo je imel na voljo. Pridružile so se ji še salve Zbora za republiko in nazadnje celo komisija Pravičnost in mir, slednja sicer zvito, saj je jasno stališče izrazila samo ustno, v zapisanem besedilu pa ga ni. Nenadoma je vložek potemtakem ogromen. Res je, da je imel Janša doslej izjemno dober nos za referendumsko klimo – spomnimo se samo referendumov o TET3 ali o izbrisanih. Tokrat je uspeh precej bolj negotov in dobitek vprašljiv. Če referendum ne uspe ali bo sporazum izglasovan samo z neznatno večino, bo prvak SDS seveda veliki zmagovalec, čeprav še vedno brez volilnega jackpota. A v zadnjih dneh se je na območje verjetnega premaknila tudi možnost, da je večinsko razpoloženje volilnega telesa ocenil narobe. Da utegne biti sporazum sprejet z znatno večino. V takem primeru bi bilo kajpak bolje, ko bi se držal nekoliko bolj ob strani. Ker se ni, nenadoma na tnalu ni nujno več le glava premierja Pahorja, pač pa se zna zastaviti tudi kakšno neprijetno vprašanje o Janševem krmiljenju opozicijske barke. Najmanj, kar se lahko ob referendumskem neuspehu zgodi, bo, da se bo obdobje brezskrbnega čakanja na trupla končalo.  Za precej časa.

1 komentar

  1. Vov. Zanimiva analiza, moram priznati, da čeprav se z določenimi pogledi na tem portalu ne morem strinjati, se mi zdi da ta portal postaja nekakšna “desna” verzija portala razgledi.net.

    Kljub temu ena pripomba:

    “Slednjič bi kajpak najprej na krilih gorečega domoljubja s podporo vseh političnih sil v državi junaško blokiral hrvaška pogajanja za vstop na EU, nato pa po sili razmer dosegel nekakšen sporazum s Hrvati. Ki ne bi mogel biti bistveno drugačen od tistega, ki ga je z Jadranko Kosor dosegel Borut Pahor.”

    Bojim se, da bi morebitna tovrstna akcija napravila več škoe kot koristi, tudi v čisto merljivem empiričnem gospodarskem smislu. Sicer pa grmenje Janše in njegovih poročnikov ima po eni strani predvsem efekt prepričevanja prepričanih, to je spraviti čimveč pristašev na volišča. Seveda pa je tukaj tudi nevarnost, da mobilizira tudi svoje nasprotnike, ki jih v volilnem telesu ni ravno malo.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite