Drago K. Ocvirk: Transformacija »naših« v poštenjake

Rušenje vladavine prava pač ni drugega kakor vandalizem v rokavicah
Tisti, ki se imajo za nekaj več, so se mastili ob obloženih mizah, hkrati pa so tožili, kako hudo je pod Demosom in v Sloveniji: revščina, ničesar za v usta

Pod prvo, osamosvojitveno vlado so nas z državnega radia vsako jutro pozdravili: »Dobro jutro, revščina!«. In se je prijelo. Obtoževanje vlade je pri kolesarjih toliko bolj razumljivo, saj dolgotrajna antijanšistična indoktrinacija mora obroditi sadove. Vsakodnevna doza indoktrinacije se sčasoma prime in človek ne vidi več dejanskega stanja.

Pred tridesetimi leti, 16. maja 1990, je bila imenovana prva demokratično izvoljena slovenska vlada. Čeprav so zmagale stranke Demosa, so zmagovalci povabili v vladne vrste tudi svoje poražene politične tekmece. Niso se ozirali na to, kdo je naš in kdo vaš, marveč so imeli pred seboj jasen cilj: demokracijo in osamosvojitev. Ne glede na strankarsko pripadnost in ideološko prepričanje, so bili k uresničitvi tega cilja povabljeni vsi, ki jim je ta cilj kaj pomenil in so bili za njegovo uresničitev usposobljeni in pripravljeni ne le delati, marveč tudi tvegati. Grozila je namreč intervencija jugoslovanske vojske, doma pa so nekateri vodilni komunisti razlagali, da samostojna Slovenija ni njihova intimna opcija in da bomo brez Jugoslavije jedli travo.

Namesto da bi se v samostojni državi ta duh sodelovanja za skupno dobro državljanov in države krepil in z njim demokracija, je začel po vstopu v EU hirati. V komo pa so ga v hujskaškem duhu spravili izključevalci tipa Bratuškove, Cerarja in Šarca. Razredni boj, ki so ga komunisti brezkompromisno vodili proti demokratom in jih etiketirali z »reakcijo« in s »fašisti«, se je preimenoval v boj za vladavino »poštenja«.

Nastopili so pošteni in etični

Gotovo je nesporni iznajditelj in prerok poštenja Zoran Janković, sicer veliki borec za delavske pravice na rožniških prvomajskih mitingih. Kdo, če ne on, nesporni člen med razrednim bojem in bojem za poštenje, bi si drznil na plakat za volilno kampanjo poleg svoje slike zapisati: POŠTENO? No, seveda so nepošteni takoj razkrinkali, da je naš Zoran slogan sunil drugemu Zoranu, srbskemu politiku Đinđiću. Ta je bil namreč tako pošten, da je moral zaradi nasprotovanja komunizmu v izgnanstvo; po razpadu komunistične Jugoslavije je ustanovil Demokratsko stranko in se kot predsednik vlade boril proti mafiji, ki ga je likvidirala.

Če je beograjskemu Zoranu poštenje škodovalo, se je ljubljanskemu obrestovalo, saj je dobil mandat za sestavo vlade in … pošteno pogrnil. No, ne na celi črti, saj je dobil pošteno nasledstvo. Najprej še bolj pošteno Alenko pa nadvse etičnega Mira in nazadnje do te mere poštenega Marjana, da je svoje pošteno nategnil in pustil na cedilu.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Tako prva kot 14. vlada pred edinstvenimi izzivi

Šarec je izključevanje pripeljal do absurda, tako da se je nihalo po desetletju izključevanja obrnilo proti vključevanju in sodelovanju. Izigrani in streznjeni Šarčevi levosredinski partnerji so se odločili za sodelovanje z doslej izključeno desno sredino. Tako smo dobili vlado, ki si podobno kot prva zastavlja za cilj skupno dobro in sodelovanje z vsemi, ki postavljajo skupno dobro pred parcialne interese. Podobnost med prvo demokratično vlado in štirinajsto je tudi v tem, da se obe spopadata s povsem novimi, nevarnimi in enkratnimi izzivi. Tokrat je to boj na življenje in smrt s covidom-19, pred vrati je že gospodarska kriza, oboje pa je pahnilo družbo in posameznike v hudo duševno in duhovno krizo.

Končno nov etični zagon?

Ogromna večina državljanov si je oddahnila v prepričanju, da bo nova vlada kos izzivom in krizi. Nekatere pa je sprememba tako zaskrbela, da so proti vladi demonstrirali že, ko je še nikjer ni bilo. Za tarčo so si najprej vzeli levosredinski stranki Desus in SMC, ki sta se odrekli grobarju Šarcu in se oprijeli rešilnega pasu zase in državo, ki ga je ponudila zmagovalka zadnjih volitev. Uspešen spopad te vlade s covidom-19 in prvi dobri socialni in gospodarski ukrepi teh protestnikov niso pomirili, nasprotno, pognali so jih na kolesa in v kršenje prepovedi zbiranja.

Preden je vlada začela delovati, so že vedeli, da je skorumpirana, diktatorska, proti svobodi govora, nepoštena ipd. Zato zanjo ni druge alternative kot genialna novost, ki jo razglašajo protestni slogani: Smrt janšizmu, Rešimo se Janše, Dol s skorumpirano diktaturo; prikazujejo mojstrovine in simboli: Titove slike, jugoslovanske zastave, rdeča zvezda, vislice, prvoborci pa vzklikajo: Ubi Janšu! Da niti ne omenjam navdušenega internacionalista na biciklu, ki je svoje tovariše protestnike prišel podpret naravnost iz Beograda – državna RTV ga je predstavila kot potrditev upravičenega boja naših kolesarjev; dopolnimo jo: Živeli mitingarji!

Sam sicer menim, da vseh protestnikov in kolesarjev ne gre metati v isti koš.

Camus je v Kugi vse že napovedal

Pandemija je bila priložnost, da sem po več desetletjih spet prebiral Camusovo Kugo. Marsikdo v tem času, gotovo tudi kaj kolesarjev, bi se znal prepoznati v naslednjem opisu.

»Naši someščani so humanisti: niso verjeli v nadlogo. Ta namreč ni s človekom na isti ravni, zato si ljudje rečejo, da ne obstaja, da gre le za moreče sanje. Vendar vedno ne odide in iz morečih sanj v moreče sanje odhajajo ljudje: v prvi vrsti humanisti, ker se niso zaščitili, kot bi bilo treba. … Očitno so naši someščani težko razumeli, kaj jih je doletelo. Bili so sicer skupni občutki, kot ločitev ali strah, vendar so ljudje postavljali na prvo mesto osebna občutja. Nihče še ni prav zares sprejel bolezni. Večina je bila predvsem občutljiva na to, kar je motilo njene navade ali prizadelo njene interese. Zaradi tega so bili razdraženi ali razburjeni, vendar to niso čustva, s katerimi se je mogoče upreti kugi. Tako je bila na primer njihova prva reakcija obtoževanje vlade.« (Prevedel avtor te kolumne.)

Revščina kljub bogato obloženim mizam

Ta prva reakcija – obtoževanje vlade – je pri kolesarjih toliko bolj razumljiva, saj dolgotrajna antijanšistična indoktrinacija mora obroditi sadove. Pod prvo vlado so nas z državnega radia vsako jutro pozdravili: »Dobro jutro, revščina!«. In se je prijelo. Tisti, ki se imajo za nekaj več, so se mastili ob obloženih mizah in gladili po polnih trebuhih. Hkrati pa so tožili, kako hudo je pod Demosom in v samostojni Sloveniji: revščina, ničesar ni za v usta. Vsakodnevna doza indoktrinacije se sčasoma prime in človek ne vidi več dejanskega stanja.

Medijska in družbena konstrukcija stvarnosti ni prazna beseda, pravi antropologinja Mary Douglas v delu Čisto in nevarno. Zato je treba biti še kako kritičen do medijev, da se nam možgani ne scvrejo na pregretem enoumnem medijskem žaru. Ker imamo pri nas summa summarum en sam žar, lahko reši človek svojo glavo tako, da se žara ali izogiba ali pa izkoristi možnost, da se ozira po tujih.

Se je v protestnikih res prebudil moralni čut?

Povsem drugače tolmači proteste Miha Mazzini v kolumni Bruha se mi od naših in vaših na Siol.net. Protesti so znamenje, da se je prebudil naš moralni čut, ker ga je oblast preveč popljuvala. »In brezsramno ropanje pri maskah je pohodilo moralni čut vseh, ki nismo ne ‘vaši’ in ne ‘naši’. Mar ne bi bilo lepše živeti v državi, v kateri gredo lopovi v zapor, pa naj bodo ‘naši’ ali ‘vaši’?«

Na prvo žogo bi se strinjal s pisateljem – pred dvema mesecema sem prebral njegove Zvezde vabijo, čeprav naslovnica odbija! – vendar se mi kljub temu zastavlja več vprašanj.

Ali nekaj tisoč(?) kolesarjev res predstavlja ljudsko voljo? Ali nimamo opravka z novo avantgardo, na las podobno stari, ki je še nismo pokopali? Kdo lahko zagotovi, da ne gre za »žlahto« in da farsa ne bo še bolj krvava, kot je bila premiera?

Navsezadnje, ali ni malo megalomansko med vrsticami trditi, da dva milijona Slovencev, ki ne kolesarijo, ampak spoštujejo ukrepe za zajezitev epidemije, ni moralno prebujenih? Kaj pa če je obratno?

V to smer razmišlja filozof Jean-Luc Nancy v francoskem levičarskem dnevniku Libération:

»Zadnje čase so oglašajo vedno bolj vztrajni glasovi in nam razlagajo, da bi dosegli boljše ekonomske rezultate, če bi pustili virusu, naj deluje po svoje, glede na imunsko stanje ljudi. … In ko so že pri tem, neovirano govorijo o podrejenosti stroke oblasti, ta oblast pa je butasta ali makiavelistična. Drugi, mi vsi, pa smo zanje bebci.«